Znanost je (tudi) ženska

Kako opisati znanost? Kot lepotico, ki znanstveno fantastiko Douglasa Adamsa prestavlja v realnost? Kot nujno zlo, ki nam prepoveduje čokolado? Ali kot slovnično resda samostalnik ženskega spola, v kateri pa dominirajo moški?

27. 4. 2008

Znanost je brezmejni prostor novih idej, neskončnost novih informacij, hrana za nepotešeno radovednost in nenehno napredovanje,” strastno, marsikdo bi rekel zelo žensko, predstavi znanost Luca Lovrečić, ena izmed dveh štipendistk nacionalnega programa L’Oreal-Unesco Za ženske v znanosti.

Znanost jih potrebuje

Bistvo znanosti je napredek, ki ga prinaša raznolikost pogledov briljantnih umov, tako moških kot žensk. Vendar znanstvenice pri tem niso v enakopravnem položaju. V prepričanju, da znanost potrebuje ženske, sta se že leta 1998 povezala L’Oreal in Unesco in svetu predstavila program For Women in Science – Za ženske v znanosti. V sklopu tega programa spodbujata razpravo o položaju in pomenu znanstvenic ter jim namenjata finančno pomoč. Vsako leto tako podeljujeta mednarodne nagrade uveljavljenim znanstvenicam, mednarodne štipendije mladim perspektivnim raziskovalkam za njihovo znanstveno delo v tujini in nacionalne štipendije mladim znanstvenicam za njihovo raziskovalno delo doma.

V devetih letih njunega sodelovanja sta nagradila že več kot 360 žensk iz 76 držav, ki se jim je letos pridružila tudi Slovenija z dvema znanstvenicama. Enoletno nacionalno štipendijo v višini 5000 evrov sta prejeli Mirijam Vrabec in Luca Lovrečić, porabita pa jo lahko za karkoli, kar jima bo olajšalo vsakdan in ni nujno povezano z njunim raziskovalnim delom oziroma študijem.

Mirijam jo bo vendarle porabila v ta namen: “To je zame precejšen znesek. Znatno mi bo olajšal izvedbo raziskav v okviru mojega zadnjega letnika doktorskega študija.” Luca natančnega načrta še nima: “Res še ne vem, za kaj bom porabila štipendijo. Ker se trenutno s fantom stiskava v garsonjeri, ki je seveda premajhna in neustrezna za potencialno družino, bo štipendija v veliko pomoč pri načrtovani selitvi prihodnje leto.“

Prihodnost tudi v Sloveniji

Kandidatke za štipendijo Za ženske v znanosti – mlade raziskovalke v zadnjem letu doktorskega študija naravoslovnih znanosti, ki so po mnenju komisije prvega nacionalnega programa Za ženske v znanosti prav vse prijavile odlične raziskovalne projekte – so prihodnost slovenske znanosti. Zanje je znanstveno raziskovanje užitek, način življenja, potreba in talent, ki se ga ni mogoče priučiti. Svojo prihodnost vidijo v znanosti, a se zavedajo, da to zahteva tudi veliko odrekanja na drugih življenjskih področjih.

“Na obzorju je nova odlična znanstvenica na področju humane genetike,” je v utemeljitvi podelitve štipendije Luci Lovrečić med drugim zapisala komisija, “na kar kažejo tudi njeni bibliografski podatki s sedmimi odličnimi članki in več objavljenimi prispevki v zadnjih nekaj letih.” Luca Lovrečić se je v doktorski disertaciji posvetila Huntingtonovi bolezni, eni izmed nevrodegenerativnih bolezni, za katero ni zdravila. Klinični simptomi te dedne bolezni, kot so nenadzorovano gibanje, pretirane obrazne geste in še številni drugi simptomi, nastopijo šele ob napredovanju bolezni, učinkovitih metod, ki bi bolezen odkrile v zgodnejši fazi, pa še ne poznamo.

Z dosedanjim raziskovalnim delom je dokazala, da so bolezenske spremembe navzoče v krvi že dolgo pred pojavom kliničnih simptomov, z nadaljnjim raziskovanjem pa si bo prizadevala za prispevek k boljši obravnavi bolnikov, oceni napredovanja bolezni in uspešnosti zdravljenja. Genetika je nesporno njeno področje dela, ki se mu je zapisala že zgodaj v svojem akademskem razvoju. Njena prva raziskava se je navezovala na genetiko neplodnosti pri moških, kar je v današnjem času izredno pomembna tema, saj postaja upadanje rodnosti težava širših družbenih razsežnosti. V okviru raziskovalnega projekta Genetski mehanizmi bolezni pri človeku je raziskovala tudi multiplo sklerozo na ozemlju Hrvaške in Slovenije, kar je tudi zelo pomembno pri genetskem svetovanju.

Dragocene kot diamanti

Druga dobitnica štipendije, Mirijam Vrabec, pa v doktorski disertaciji raziskuje nastanek, razvoj in sestavo kamnin pohorskega hribovja, ki so nastale pod zelo velikimi pritiski in v izjemnih globinah zemeljske skorje. Njeno dosedanje raziskovanje je med drugim pokazalo, da so v pohorskem masivu kamnine, ki so nastale pri dovolj velikih pritiskih, da bi lahko vsebovale diamante. Z nadaljnjimi raziskavami bo ugotovila, ali so diamanti oziroma mikrodiamanti res v pohorskih kamninah ter kakšne bi bile možnosti za njihovo izkoriščanje.

Kot je zapisala komisija programa Za ženske v znanosti, bo njeno delo “doprinos tudi k popolnoma praktičnim problemom. Poglobljeno razumevanje današnje dinamike prelomih sistemov lahko namreč doprinese tudi k oceni potresnega tveganja v regiji.” Njeno odkritje je že imelo velik odmev v mednarodni strokovni javnosti, saj so ultravisokotlačne kamnine redkost celo v svetovnem merilu. Mirijam Vrabec je tudi dokaz, da se materinstvo in znanstvena odličnost ne izključujeta.

Družina je pogosto izgovor, da ženskam ni zaupana odgovornost višjih strokovnih položajev, in tudi zato je program Za ženske v znanosti spodbuda. Mirijam Vrabec, mati dveh otrok, poudarja, da je družina skrb ženske in moškega, ter priznava, da “ko si človek ustvari družino, to dostikrat s seboj prinese toliko dodatnih obveznosti, zlasti za ženske, da marsikatera obupa”. A pri tem poudarja, da je vse mogoče, če je le dovolj volje in predvsem spodbude s prave strani.

Vse več doktoric znanosti

Največji uspeh še vedno neenakopravne družbe je, da ji je uspelo prepričati svet, da znanost ne pozna spola. Tudi v Sloveniji še marsikdo razmišlja le o znanstvenikih in ne tudi o znanstvenicah. V letu 2005 je na vseh področjih znanosti doktoriralo večje število žensk kot moških, v naravoslovnih vedah na primer od 75 kandidatov kar 41 žensk. Ali to torej pomeni, da Slovenija programa Za ženske v znanosti ne potrebuje?

A prave razsežnosti problematike in konkretno nalogo, ki jo ima program Za ženske v znanosti v Sloveniji, nam je predstavila prof. dr. Tamara Lah Turnšek, predsednica komisije prvega slovenskega nacionalnega programa L’Oreal-Unesco Za ženske v znanosti in direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo: “V Sloveniji imamo danes pravzaprav edinstveno izhodišče, ki ga večina držav članic EU nima, saj je že skoraj polovica novih doktorjev znanosti doktoric! Žal pa jih zatem le še tretjina doseže naziv docenta, petina naziv izrednega profesorja, samo desetina žensk pa danes deluje kot redne profesorice. Čeprav se je absolutno število žensk, ki so nosilke znanstvenih projektov, v zadnjih desetih letih v Sloveniji res povečalo, jih je še vedno štirikrat manj kot moških. Vodilni položaji pa so celo na področjih, kjer v raziskovalnem polju prevladujejo ženske, v 80 do 90 odstotkih v rokah moških!”

Nekatere izmed 31 Slovenk, kandidatk za štipendijo L’Oreal-Unesco Za ženske v znanosti, so neenakopravno obravnavanje zaradi spola na svoji raziskovalni poti že občutile, a vztrajajo, saj znanost ljubijo: “Znanstveno raziskovanje je zame predvsem način življenja,” pravita Tadeja Kosec in Anita Jemec. Druge kandidatke neenakopravnosti še niso občutile: “Če je bila kakšna neenakopravnost, je šlo kvečjemu za kakšno kavalirsko gesto,” pravi na primer Mojca Mally.

Še vedno ovire - četudi v 21. stoletju

To pa žal ne pomeni, da prikrite neenakopravnosti ne bodo kmalu občutile. Kot pojasnjuje prof. dr. Tamara Lah Turnšek, “ženske v svoji akademski karieri kmalu nalete na neviden ‘steklen’ zid, na odsotnost možnosti napredovanja, za kar je več vzrokov – od domačega do družbenega okolja, v katerem so njihova prizadevanja neprijazno sprejeta. Tako so na primer moški v večini v komisijah, kjer se ocenjujejo in dodeljujejo sredstva za znanost in znanstvene nagrade, in le majhen odstotek žensk je tudi med nagrajenci za znanstvene dosežke.” Če se ozremo le na najbolj razvpito Nobelovo nagrado – izmed 514 nagrajencev za znanost je bilo doslej le 12 žensk. Tudi zato, ker nagrajuje le znanstvenice, a tudi iz mnogih drugih razlogov, je program Za ženske v znanosti v Sloveniji dobrodošel. Kandidatke namreč glavno vrednost programa ne vidijo v štipendiji, čeprav je ta seveda zelo dobrodošla. “Program Za ženske v znanosti je spodbuda za znanstvenice, ki so zaradi svojega spola strokovno neupoštevane, in opozorilo tistim, ki žensk v znanosti ne obravnavajo enakopravno, da se motijo,” meni Simona Kralj-Fišer.

“Ženske smo drugačne od moških, k problemom pristopimo drugače in jih tudi rešujemo drugače. Zato so – oziroma bi morale biti – ženske pomemben člen vsake raziskovalne ekipe,” meni geologinja Mirijam Vrabec.

Prav raznolika sestava raziskovalnih timov je odlika, ki jo je pri svojem načinu dela kot glavno zaslugo za uspeh podjetja prepoznal L’Oreal. To je najlepše opisala mlada raziskovalka Simona Kralj-Fišer: “Moški in ženske se neverjetno dobro dopolnjujemo.” Tudi v znanosti.

Iz arhiva Gea

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri