Učitelj pred katedrom: Strah in trepet!

Nekoč, še posebno v časih ko so po deželi občasno še zapele šipe in po zraku leteli koščki krede ali mokre gobe, so bili učitelji in profesorji tisti, ki so strah in trepet v kosti naganjali svojim malim ali malo večjim slušateljem, danes pa se pogosto zdi, da se je situacija povsem obrnila.

In - saj ne, da pogrešamo stare ‘dobre’ čase strogih vzgojnih prijemov in povišanih oktav, vendar pa se tudi današnja situacija v veliki meri ne zdi prav nič zdrava in še manj uravnovešena.

Zdi se, da smo se iz enega ekstrema čez noč zavihteli v drugega.

Danes so učitelji tisti, ki trepetajo pred učenci

Nadvse zgovorno je Phil Beadle, avtor knjige Kako učiti, v svoj radar ujel misli današnjega učitelja – začetnika:

“Kako zaboga naj človek sam ukroti trideset nože vihtečih psihičev v razredu? Kaj se zgodi, če ne naredijo tega, kar jim naročiš? Kaj če privzamejo vlogo nemega obešalnika za klobuke? Če jim je vseeno kot za lanski sneg? Če se jim popolnoma strga film? Moj bog, kako premalo ste pripravljeni! Ubili vas bodo. Niste iz pravega testa za tole. Niste v pravi službi. Niste izbrali pravega poklica. Bolje, da daste odpoved, preden se začne prelivati kri.

Misli vsakega učitelja – začetnika.

A gre potem vseeno v razred.

In ko stoji pred takim razredom, ima verjetno občutek, da je popolnoma nesposoben, da ne zna učiti – a veliko slabše je, če ga tam sploh ne bi bilo.”

A kako dalje?

Phil Beadle v knjigi svetuje:

“Pojdite v razred. Sprejmite udarce. A vrnite jim z nasmehom. V šestih mesecih boste dosegli to, čemur nekateri učitelji pravijo ‘učinek kegljaške krogle’. Podrli jih boste kot keglje, drugega za drugim. Na začetku boste opazili nekaj otrok, ki se manj kot drugi učenci upirajo učenju. In vam. Čez nekaj časa se jim bo verjetno pridružilo še nekaj učencev. S svojim pristopom ‘podirajte’ te učence kot keglje na kegljišču, dokler si ne ustvarite kritične mase, ki koristi tako vam kot vaši učni uri. Sčasoma boste zlomiri tudi najtrši oreh – in takrat boste doživeli globok trenutek epske učiteljske nirvane: svojo prvo dobro uro z resnično problematičnim razredom. Takrat boste doumeli, da je mogoče ... in da vi to zmorete.”

Iz knjige učitelja angleščine so se učili nogometaši

Avtor knjige, ki je prevedena v slovenščino prav te dni izšla pri Tehniški založbi Slovenije, gotovo ve, o čem govori.

Tudi sam je učitelj in sicer učitelj angleščine, ki je leta 2004 prejel celo državno nagrado za britanskega učitelja leta in dvojno nagrado britanskega Royal Television Society za televizijski seriji The Unteachables in Can’t Read Can’t Write, ki ju je predvajal Channel 4. Za Education izobraževalni del britanskega časopisa The Guardian piše kolumno o poučevanju z naslovom On Teaching. Kako učiti je njegova tretja knjiga. Njegovo prvo knjigo je po delih objavil časopis The Telegraph, drugo pa sta uporabljala nogometna kluba Liverpool in Machester United.



Njegov kolega, Ian Whitwham, kolumnist SecEd, novinar in nekdanji učitelj, Beadlovim napotkom pritrjuje in dodaja:

“Moder učitelj gre v razred, prenese, da ga učenci dražijo ¸in jim to vrne z nasmehom. Od učencev zahteva, da spošutjejo sedežni red, dvigujejo roke, utihnejo, ko jimje naročeno, učence po pouku pripre, če je treba, ter je strogo netoleranten do žvečilnih gumijev, čipsa in nedovoljenih vrst pisal. Naj vas ne bo strah, razviti svojega notranjega sadista za trenutke, ko ne zaleže nič drugega.”

Praktični vodnik ‘preživetja za katedrom’

Knjiga Kako učiti ni le dragocen praktični vodnik, temveč tudi knjižna klasika za tiste, ki želijo razumeti to čudno različico učenja in poučevanja, ki jo je naša družba mladim v svoji vztrajni obsesiji vsilila s tem, kar imenuje ‘izobraževanje’.

V knjigi so zbrana:

• zanimiva in zabavna spoznanja o umetnosti poučevanja,
• šokantne zgodbice,
• sočen jezik,
• srh vzbujajoče anekdote,
• politično nekorektni namigi,
• mešanica idealizma in trde realnosti,
• dragoceni domiselni in praktični nasveti.

Učitelji, Beadle vas bo naučil vsega!

"Razviti morate široko paleto telesnih gibov in vedenj – od Pinterjevega premora (harold Pinter je v svoje drame rad vnašal veliko premorov), gledanja z namrščenimi obrvmi, mikroprikima ali dviga ene obrvi do ‘ekstremno uporabnega’ mejno psihotičnega stanja. Hmnja, Beadle je stalinist pri pregledovanju in popravljanju zvezkov."

In pri tem ne pozabite: Poučevanje je poklic za vse življenje – hkrati pa je zgolj služba.

Povsem mogoče je namreč istočasno imeti o tem dva navidezno nasprotujoča si pogleda, ki se drug v drugega ne zaletavata preveč ihtavo.

Phil Beadle v svoji knjigi v srce učiteljem zato položil še naslednje besede:

“V ta poklic ste se verjetno podali zato, ker ste sledili strasti: strasti do ponujanja življenjskih možnosti otrokom; strasti do poznavanja svojega predmeta; morda celo strasti imeti zanimivo službo. Včasih boste čutili, da potrebujete še nekaj več poleg teh visoko letečih idealov, da vam pomagajo preživeti dan. Pomembno je, da ostanete realni – realni, kaj je možno doseči, in realni, kaj lahko pričakujete od samih sebe.

Tudi če bi premogli vso voljo tega sveta, boste naleteli na otroke ali kar cele razrede, pri katerih se ne boste mučili le, da da bi se jim približali, ampak tudi, da bi jih sprejeli in vzljubili. Učitelja osupne, ko prvič spozna, da je kakšnega otroka težko vzljubiti, kljub temu pa je njegova odgovornost, da ga nekaj nauči. Odpustite si. Ste samo človek. In zapomnite si, da vam, tudi če bi bili zaprti v sobi s tridesetimi odraslimi, vsi ne bi bili všeč.

Naleteli boste na otroke, ki jih ni mogoče poučevati. S tem se tudi sam še vedno srečujem. Ne glede na to, koliko absurdnih lovorik mi je že zletelo na glavo, na dan, ko pišem to knjigo, po delovnem dnevu v šoli, se še vedno mučim – in mislim, da zaman – z dejstvom, da imam v razredu tri učence, za katere se mi po tolikih letih učiteljskih izkušenj še sanja ne, kako naj jih nafarbam, da bodo začeli sodelovati pri mojih urah. A si odpustim.”

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord