Šikaniranje

Psihična zloraba na delovnem mestu pomeni vsako dejanje zaposlenih ali nadrejenih, ki krši osnovno človekovo spoštovanje.

23. 8. 2008

Tim Field, znani angleški pisatelj, je nekoč zapisal: "Šikaniranje v organizaciji obstaja, ko v njej ne poznajo problema, kadar odgovorni ne želijo priznati, da obstajajo resne težave, in si celo zanikajo, da se šikaniranje pojavlja."

Problem je resen

V resnici pa je to resen problem, saj ga uvrščamo med zelo stresne dejavnike, ker ogroža varnost posameznika pri delu. Kljub temu je pojav prepogosto spregledan, saj se od splošnega stresa, ki prizadene vse zaposlene v organizaciji, razlikuje po tem, da prizadene le 'izbrane tarče nasilja'. Zato si tisti, ki bi v takem primeru morali ukrepati, pred problemom pogosto zatiskajo oči.

Navadno gre za omejevanje in oviranje dela, kar žrtvi povzroča negativne posledice pri delu, napade na posameznikovo zasebno življenje, žaljivke in zasmehovanje v javnosti, obrekovanje ter širjenje govoric. Sprožilni dejavnik šikaniranja je situacija, ki jo ustvarjajo organizacijski dejavniki. Čeprav ugodno klimo za zlorabo pogosto povzročijo ohlapne zahteve glede posameznikovega delovnega mesta, slaba seznanjenost s pravili, pravicami in dolžnosti, pa je kljub vsemu tisti, ki šikanira, odgovoren za svoje vedenje.

Šikanirajo osebnostno moteni

Psihologi pravijo, da je agresivno vedenje tistih, ki šikanirajo, močno zakoreninjeno v njih samih. Običajno gre za mejne ali težje motene strukture osebnosti, med katerimi najdemo psihopatske, sociopatske, borderline ter narcisistično motene posameznike. V glavnem pa gre za organizacijo osebnosti, ki je stalna in se je izoblikovala že v prvih treh letih življenja, zato navadno šikaniranje ni enkratno, temveč se pojavlja serijsko.

Posledice šikaniranja pa so lahko za žrtev zelo resne, pogosto celo v razsežnosti posttravmatske motnje. Zato bi morala vsaka delovna organizacija sprejeti politiko o zavzemanju reševanja te problematike.

Običajno je žrtev nekdo, za katerega tisti, ki šikanira, kaj kmalu opazi, da je bolj kompetenten in popularen od njega. Ker v njem vzbudi grožnjo za njegov ego.

Na ravni triletnikov

Posamezniki, ki šikanirajo, so namreč pogosto podpovprečno sposobni in niso pripravljeni veliko delati.

Ob pomanjkanju empatije in morale ter doživljanju ljudi kot objekte se začnejo posluževati manipulacije, resnico pa prirejati trenutnim potrebam, vse to pa počnejo zato, da bi dosegli želeni cilj – razvrednotiti ali odstraniti svojo žrtev.

Strokovnjaki pravijo, da posamezniki, ki psihično ali fizično zlorabljajo, nikoli niso presegli čustvenega razvoja triletnega otroka in v odnosih delujejo po principu 'vzamem vse, dam nič'. V sebi nosijo dvojno osebnost, na eni strani očarljivo, na drugi pa nasilno in zlobno, ki pa jo opazi le tisti, nad katerim se znaša. Ta dvojnost jih rešuje, da psihično nasilje ostaja neopaženo tudi več let. So prijazni predvsem do nadrejenih, nesramni do svoje tarče, večino drugih sodelavcev, od katerih niso odvisni, pa ignorirajo.

Tisti z narcisistično strukturo osebnosti veliko govorijo, so glasni in vedno želijo imeti svoj prav. Sogovornike poskušajo preglasiti, čeprav so njihove besede prazne in plitke. Značilna je kompulzivna potreba po kritiziranju in odpor do pohvale ter priznanja drugih. Pri pogovoru skačejo iz teme na temo, tako da ima sogovornik velikokrat občutek, da pogovor ni tekel, pojavi pa se tudi občutek, kot da bi se pogovarjali s steno.

Groza jih je razkritja

Ker se ti posamezniki v resnici neprestano bojujejo z neizmernimi občutki manjvrednosti, jim vsakdo, ki razkrije, kdo se v resnici nahaja pod masko, predstavlja neposredno grožnjo. Največkrat se v primeru soočenja poslužujejo taktike zanikanja, protinapada ter vloge prevzemanja žrtve.

Kadar jih bodisi šikanirani bodisi nadrejeni poskuša soočiti z njihovim vedenjem, bodo to odločno zanikali, pred nadrejenimi pa bo po njihovih besedah žrtev tista, kateri bodo pripisali svoje pomanjkljivosti. Označijo jo kot nesposobno, leno in psihično moteno, navadno prav z lastnostmi, značilnimi za njih same. V ospredju je namreč obrambni mehanizem projekcije, s katerim se svojih negativnih lastnosti znebijo tako, da jih projecirajo (vnašajo) v drugega. Prav tako pogosta taktika je manipuliranje s posameznikovimi čustvi in krivdo ter izbruhi joka, kar večina ljudi težko prenese. Ob zatrjevanju, da so sami žrtev zlorab, jim pogosto uspe prepričati nadrejene.

Žrtev, ki se je morda mesece trudila, da bi dosegla soočenje, se v taki situaciji, ko jo nasilnež odnese brez posledic, pogosto zlomi. Tisti, ki zlorablja, to s pridom izkoristi, da prepriča nadrejene, kdo je 'v resnici' problematičen.

Ne priznajo odgovornosti

Odgovornosti za svoje vedenje navadno ne priznajo, saj niso sposobni introspekcije.

Zavedajo se, da ravnajo narobe in nepošteno, ker pa je njihov razvoj na čustveni ravni zastal, do ljudi skorajda ne čutijo nobenega odnosa in čustev, saj nanje gledajo le kot na objekte. Prav zaradi zavedanja, da je to, kar počnejo, napačno, so odgovorni za svoja početja, v nasprotju s posamezniki s psihozami, kot je na primer shizofrenija, ki se ne zavedajo, da počnejo kaj narobe.

Prav zaradi manipulativnosti in želje po moči se velikokrat znajdejo na vodilnih položajih (psihopatski menedžerji), kjer jih vodi občutek, da so enkratni vodje. V resnici pa pogosto ne poznajo osnovnih kvalitet zrelega vodenja.

Mnenje strokovnjaka

Odgovarja: Franka Bertoncelj, univ.dipl.psih. Vodja projektov, O. K. Consulting, d.o.o.

1. Katere značajske poteze so najpogostejše pri tistih, ki šikanirajo. So to običajno tudi na zunaj težavni delavci?

Značajska poteza, ki je lahko vzrok za šikaniranje na delovnem mestu, je lahko t. i. kompenziran kompleks manjvrednosti. To pomeni, da oseba svoj notranji občutek inferiornosti kompenzira (prekriva) z zunanjo sliko superiornosti skozi vedenjsko obliko, ki je lahko tudi šikaniranje (nesramnosti, poskusi žalitve, poniževanje oz. podcenjevanje, spolno nadlegovanje). Nekateri verjamejo, da s tem, ko drugemu 'dokažejo' oz. 'pokažejo' njihovo manjvrednost, to potrdi njihovo večjo vrednost. Prepričanje izhaja iz zablode: če je drugi

pomemben, potem to pomeni, da sem jaz nepomemben.

Skozi šikaniranje gradijo sebi občutek pomembnosti.

Motiv za šikaniranje je lahko tudi doživljanje sovraštva ali destruktivne zavisti do šikaniranega. Sovraštvo do druge osebe doživljamo takrat, ko verjamemo, da druga oseba zavestno in neupravičeno ogroža neko našo zelo pomembno vrednoto oz. če verjamemo, da je zla. Zavist pa doživljamo takrat, ko ocenimo, da druga oseba nezasluženo razpolaga z neko vrednostjo, za katero verjamemo, da imamo sami enako ali večjo pravico.

Konstruktivna zavist nas motivira k doseganju te vrednosti, medtem ko nas destruktivna zavist motivira k uničenju vrednosti, ki jo poseduje druga oseba. Tako kot sovraštvo je tudi destruktivna zavist na seznamu socialno nezaželenih emocij.

2. Kako najbolj konstruktivno ravnati, ko pridemo v nepričakovan konflikt z njimi (tudi vodjo)?

Z osebo, s katero se zapletemo v nepričakovan konflikt, najbolj konstruktivno ravnamo, če ostanemo v t. i. zdravi poziciji realnosti, kar pomeni, da zase ohranjamo lastno vrednost v svoji glavi in drugi osebi ne odpišemo ali pripišemo pretirane vrednosti. V poslovni komunikaciji s tako osebo ohranjamo fokus na vsebino (delo). Kar pomeni, da se ne zapletamo v pojasnjevanja, opravičevanja, razlaganja, dokazovanja, ampak vztrajno speljujemo temo na cilj komunikacije. Velikokrat to pomeni ignoriranje poskusov žalitve in nezapletanje v psihološke igre.

3. Kako najučinkovitejše reagirati, ko ugotovimo, da smo šikanirani?

  • 1.) Osebo z opozorilom oz. kritiko povabimo k spremembi njenega vedenja (tudi vodje). Motivacija za spremembo vedenja je doživljanje občutkov krivde in odgovornosti, ki jih poskušamo aktivirati z opisom posledic njenega nezaželenega vedenja. Resnost svojega sporočila podkrepimo z 'dokazi', ki so naši natančni zapisi (z datumi, pričami) preteklih situacij, ko (in kako) nas je ta oseba šikanirala.
  • 2.) Če kritika oz. opozorilo ne zaleže, je drugo komunikacijsko orodje, ki ga imamo na voljo, grožnja. Osebi zagrozimo, da se bomo ob naslednjem nezaželenem vedenju obrnili na osebe (organe, institucije …), ki imajo moč in vpliv na osebo, ki šikanira. Ob ponovljenem šikaniranjo grožnjo tudi uresničimo.
  • 3.) In nazadnje, če nimamo možnosti uporabe opozorila, grožnje (in kazni), nam ne preostane drugega, kot da zminimalizirate agresivnost osebe, ki šikanira, in sicer z 'neagresivno' držo ali še bolje: poskrbimo za naše psihično zdravje tako, da uporabimo strategijo umika oz. izhoda iz situacije (zamenjamo oddelek, službo).
Zagotovo je pojav šikaniranja zelo realen, resen in vreden vse svoje pozornosti. Vendar pa obstajajo tudi določene 'osebnostne poteze, ki so značilne za šikanirane'.

Ljudje, ki se počutijo manj pomembne ali nepomembne (kompleks manj-vrednosti), ljudje, ki večino svojega časa preživijo v poziciji žrtve, ali tisti, ki igrajo psihološko igro 'kick me' (brcni me), lahko neko vedenje druge osebe doživijo kot šikaniranje tudi brez realne osnove. V takih primerih je smiselno delovati v smeri okrepitve samopodobe.

Vir: Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri