Prepričanje, da je pisanje pač pisanje in da je vešč osnov lahko v pisanju pač dober ali pa tudi ne, je med ljudmi precej široko razširjena. In če ti pisanje nikakor ne gre od rok, se boš mar s tem kar sprijaznila?
Phyllis Creme in Mary R. Lea, avtorici knjige Kako pisati na univerzi, se s takšno iztočnico nikakor ne strinjata:
"Veliko je razlogov, da se nam pisanje zazdi težko, a verjetno sta glavna pomanjkanje samozavesti in občutek, da nimamo nič povedati. Vsak pisec, tako izkušen kot začetnik, se včasih sooči s tem. Vsak nov pisni izdelek je nov izziv."
In čeprav pisanje za univerzo ni nekaj, kar bi osvojila z lahkoto, nikakor ne smeš dovoliti, da bi te popolnoma prestrašilo. Izziv sprejmi tako kot vsako nalogo in se zavedaj, da boš z izkušnjami postala vse boljša in boljša, rasla pa bo tudi tvoja samozavest in zaupanje v lastne načine pisanja in pristope k temu.
Zavedat pa se gre še nečesa. Povsem normalno je tudi, da se nam nepredvidljivo spreminja tudi ritem pisanja. To se dogaja malodane prav vsakem piscu. Tako se ti bo včasih zdelo, da ti je uspelo napisati zares veliko, da bi že naslednjič tvoje napredovanje povsem zastalo. Če boš nadaljevala pisanje tudi takrat, ko se ti zdi, da ti nikakor ne gre, se ti zna zgoditi 'preboj' in boš naenkrat spet pisala z največjo lahkostjo. Ne pričakuj skratka od sebe preveč. Dejstvo je, da je pisanje učenje, zato od sebe nikar ne zahtevaj, da bi ti moralo uspeti že v prvem poskusu.
Pisati za različne predmete
"Ena od najtežjih stvari, ki se jih morate naučiti kot visokošolski študent, je, kako se spoprijeti z raznolikostjo pisnih nalog, ki jih boste morali pripraviti med študijem. Ko obravnavamo pisanje na univerzi, ponavadi mislimo na to, kako se piše esej. V resnici pa je esejistično pisanje lahko le ena od mnogih vrst pisanja, ki jih boste srečali med študijem. Lahko bodo od vas zahtevali, da pišete poročila ali pa da o svojem predmetu pišete z določenega vidika, npr. v novinarskem slogu ali pa za strokovno javnost. Morda boste morali napisati povzetek, evalvacijo lastne raziskave, komentar ali kritiko knjige," pišeta avtorici knjige, ki jo bodo v roke z veseljem vzeli in z veliko hvaležnosti odložili študentje, ki se pripravljajo na pisanje seminarskih nalog, poročil, magisterskih nalog, doktorskih dizertacij in podobnih del."
In ker tako različni načini pisanja zahtevajo tudi različne pristope, naj ti v trenutkih dvoma ne bo odveč za bolj natančna navodila zaprositi kar svojega mentorja. Ugotovila boš, da imajo mentorji različnih predmetov tudi nadvse različna pričakovanja. Tako bo tvoj mentor za socialno antropologijo pri tvojem pisanju pogrešal vsebino z dobrimi argumenti, mentor za pravo analitične spretnosti, mentor za psihologijo pa sposobnost postavljanja tez, argumentiranje in sklepe.
Različni pristopi k pisanju
Ker pisanje nikakor ni podobno holivudskemu: 'je sedel in na mah napisal knjigo', temveč je pisanje proces, v katerem se faze načrtovanja in oblikovanja izmenjujejo na različih stopnjah pisanja in na različne načine. Tako se boš tekom pisanja pogosto premikala nazaj in naprej med načrtovanjem in premišljevanjem ter se tekom dela domislila povsem novih smeri ali pa zapisovala stare. In če se ti bo sredi dela, za katerega si mislila, da si ga končala, zazdelo, da si zašla s smeri ali pa da moraš preurediti zbrane podatke ali pa celo poiskati nove, boš to pač na tisti točki tudi storila.
Pisanje kot otroška igra gradnje hiše iz kock
Načine, na katere se posamezniki lotevamo oblikovanja naloge, avtorici posrečeno primerjata s priliko otroške igre gradnje stavbe iz kock.
Razline načine načrtovanja in pisanja, sta tako razdelili v naslednje zanimive tipe:
- Pisec 'potapljač'
To je tisti tip avtorjev, ki se v svoje delo hipno zakoplje. Enostavno prične pisati, da bi šele tekom pisanja ugotovil, kaj pravzaprav želi povedati in šele takrat razmišlja o načrtu naloge. Tistim, ki jim je takšen tip pisanja najbližji, bi lahko za to uporabljali tudi metodo prostega pisanja.
Pisci 'potapljači' so podobni otrokom, ki bi iz kock pričeli graditi hišo in nato sproti opazovali, kaj pravzaprav nastaja, če kocke polagajo na ta ali oni način.
- Pisec 'sestavljalec'
Gre za precej bolj metodičen tip, ki si najprej skuša zapisati nekaj tem, ki bi mu dali idejo in si naredi seznam vsebine. Ta pisec tako že na začektu ustvari posamezne dele, ki jih nato poskuša sestaviti v nalogo.
Podoben je otroku, ki bi pri gradnji hišice iz kock najprej ustvaril vrsto različnih sob in jih nato skušal združiti v hišo.
- Pisec 'vizionar'
Ta bo veliko časa porabil za branje, razmišljanje in ustvarjanje zapiskov. Njegov pogled na tematiko je precej širša, kot bi bilo potrebno, zato potem, ko prične pisati, ne zna izraziti, za kakšen izdelek gre, dokler tega ne napiše. Šele na koncu se vse skupaj jasno izriše.
Podobna je otroku, ki bi imel pri gradnji hišice v mislih jasno sliko hiše, ki jo želi zgraditi, in bi gradil hitro, ne da bi se pustil motiti.
- Pisec 'arhitekt'
Ta pisec ima običajno občutek za obliko. Ni mu težko ustvariti kompleksnega načrta (osnutka). To so pisci, ki z lahkoto umeščajo svoje misli v vzorec, so pisci 'arhitekti', ki imajo občutek za širšo strukturo naloge, še preden se odločijo za vsebino, medtem ko morajo drugi vedeti, kaj želijo povedati, preden začnejo z izdelavo načrta.
Otroci tega tipa bi tako začeli z zunanjo strukturo svoje hiške iz kock, potem pa jo napolnili z vsemi sobami.
Zanimivo?
Si se v kakšnem od naštetih tipov še posebno našla?
Več o tej zanimivi temi, ki obravnava prav vse stopnje priprave pisne naloge, si lahko prebereš v knjigi Kako pisati na univerzi.
Knjigo so izdali pri Modrijanu.
