Nenavadni, a dosegljivi poklici

Če bi katero od teh deklet srečala na ulici, ne bi pomislila, da odstopajo od povprečne zaposlene zemljanke. A Alenka, Maja, Katarina in Tanja so drugačne, ker so se odločile za opravljanje nenavadnega poklica, vsaka svojega.

29. 5. 2008

Zavedaj se, da v življenju nikoli ni prepozno za spremembo poklica, sploh če veš, da te bo delo osrečevalo in vsakodnevno polnilo z novo energijo.

Alenka je dolgo odlašala, nato pa se je nekega dne odločila, da bo postala sprehajalka psov. Do poklica kamermanke je Majo popeljala usoda, Katarina je za vzornico izbrala bobnarko ženske skupine, Tanja pa je bila že od malega navdušena nad vsem, kar leti po zraku. Poišči navdih v štirih dekletih in si upaj kaj nenavadnega poskusiti tudi sama …

Alenka, sprehajalka psov

Trenutno: V najlepših letih.

Strast: Portretna fotografija je moja ljubezen, zelo rada fotografiram ljudi in svojega psa.

Neizbežno dejstvo: Lep kompliment sem dobila od priznanega kinologa, ki se že 30 let ukvarja z vzrejo in šolanjem psov – da sem ena tistih, ki ima prirojen občutek za pse.

Če si mislila, da sprehajanje psov ni poklic, si se uštela. Alenka je namreč sprehajalka vedno večjega števila hišnih ljubljenčkov. In ker se boš vprašala, kakšni ljudje se odločijo za psa in potem zanj nimajo časa, ti Alenka ponuja odgovor: “Ob petih popoldne imaš sestanek, doma te čaka pes, ki ga tišči lulat. Kaj ni čudovito, da imaš nekoga, ki ga lahko prosiš za pomoč v nepredvidljivi situaciji?’’ S temi besedami začne svojo pripoved.

Najboljša odločitev

“Vse skupaj se je začelo, ko sem pred skoraj šestimi leti dobila psa Oriona. To 40 kilogramov težko bitje mi je spremenilo življenje.

Pridružila sva se kinološkemu društvu Krim, kjer sem preživljala vse popoldneve po službi. Tudi danes sem aktivna članica, trenutno opravljam licenco za pridobitev naziva inštruktor šolanja psov,’’ je povedala Alenka, ki si je že od nekdaj želela ukvarjati s šolanjem psov, a je v ospredje vedno postavljala druge obveznosti – službo v fotografskem studiu ter hčerko in partnerja. Nekega dne pa je imela vsega dovolj.

“Pred letom dni sem prekinila dolgoletno zvezo in postala zelo pogumna, ker sem pustila tudi službo in se s hčerko preselila v najemniško stanovanje. Ob sebi sem imela majhen krog ljudi, ki so me podpirali pri moji odločitvi.’’

Je ljubezen dovolj?

Čeprav Alenka ni prva, ki je (s poslovnim partnerjem Sebastjanom Dimnikom, op. a.) odprla sprehajalno agencijo, je prepričana, da je ključ do uspeha ponudba kakovostnih storitev. “Če bi se postavila v vlogo potrošnika, bi za plačilo storitve želela, da je oseba strokovnjak na svojem področju. Zato sem tudi do sebe zelo zahtevna in pravim, da za to delo ni dovolj ljubezen, ampak je treba imeti znanje.

Priporočljivo je poznati psihologijo psa, telesno govorico in znati predvideti reakcije psov, ki jih srečuješ na sprehodih. Čeprav mora biti po zakonu žival na javni površini na povodcu, se mnogo skrbnikov tega ne drži,’’ je povedala Alenka, ki se na sprehod odpravi vedno z enim psom, le pse iz istega gospodinjstva vzame po dva skupaj. “Žival vodijo nagoni, zato je sprehajanje psa odgovorno delo.’’

Ves dan v gibanju

Njen delovnik se začne ob sedmi uri zjutraj in se lahko zavleče tudi do enajstih zvečer. “Dnevno imam približno sedem sprehodov, vsak traja 45 minut, treba pa je upoštevati še prevoz z ene lokacije na drugo.

Delam tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih, ne glede na vreme, telefona pa ne ugasnem nikoli,’’ je povedala Alenka, ki jo naročniki sprejmejo za članico družine, prav tako njihovi psi. “Do zdaj sem imela samo dva primera, ko sta bila psa preveč problematična.

’’ Sicer pa Alenka ob prvem srečanju s psom postavi svoja pravila. “Takoj se postavim v vlogo vodje, saj sprehajam zelo močne pasme. Ker me zelo plašni psi ne sprejmejo takoj, moram k njim pristopiti s pasjo govorico – psa ne gledam v oči, ga ignoriram, se oblizujem okrog ust – s signali mu sporočim, da mu ne bom nič naredila, zato kuža sam pride do mene. Včasih traja tudi dva meseca, ko psa se smem pobožati ali nagraditi za pridno vedenje.

Psihološko moraš biti trden, ker pes zaznava energijo. Če začuti, da sem bolna ali slabe volje, izkoristi priložnost in poskuša prevzeti prevlado.’’ Zato je še kako pomembno, da si Alenka zna vzeti čas za veselje, ki ga je največ na sprehodih z njenim psom, ob druženju s prijatelji, opazovanju sveta izpod fotografskega objektiva in spoznavanju duhovnosti.

Maja, kamermanka

Na svetu: Od 19. novembra 1984.

Zaradi njega: Če ne bi bilo moža Svena, bi živela čisto drugačno življenje – verjetno bi pristala v svetu mode.

Neizbežno dejstvo: Ko postaneš kamerman, televizijo začneš gledati drugače. Pri filmih včasih izgubiš rdečo nit zgodbe – ker opazuješ, kako so posneti.

Majo je do poklica privedel tok življenja. Ker je bila nadarjena za slikanje in risanje, je obiskovala slikarski tečaj, v okviru katerega je sodelovala na različnih dobrodelnih razstavah, učitelj likovne vzgoje v osnovni šoli pa ji je predlagal tečaj črno-bele fotografije, na katerem se je v njej prebudila želja po predvajanju slike prek različnih medijev.

Ob koncu osnovne šole je ugotovila, da jo veseli tudi modno oblikovanje, za kar je bilo krivo spremljanje italijanskih programov na televiziji. Tako je med srednjo šolo – hodila je na tehnično gimnazijo v Kopru – z dvema družinskima prijateljicama ustvarjala maturantske obleke, dokler se njeno življenje ni obrnilo na glavo.

Življenjska prelomnica

Ko je dopolnila 18 let, se je odločila za delo hostese na italijanski barki, kjer je preživela pol leta, nato pa je dobila ponudbo za delo v prestižni restavraciji na Elbi. Sledila je pot v Firence k prijateljici, s katero sta skupaj delali na ladji. Tam se ji je odprl svet mode, saj je po nekaj mesecih dobila povabilo za delo v butiku Roberta Cavallija.

“To je bilo čudovito obdobje v mojem življenju,’’ je dejala Maja, ki je morala modno zgodbo kar naenkrat končati. Zaradi neurejenih papirjev za bivanje v Italiji ji namreč ni preostalo drugega, kot da se vrnile domov. A usoda je vedela, zakaj …

Prvo srečanje

Zelo kmalu je v njeno življenje prišel moški, ob katerem je spoznala čare kamere. “Prijatelji, ki so ustanovili rok skupino Artrida Calista, so iskali spremljevalno pevko (ki je mimogrede postala ona, op. a.), ker so se pripravljali na snemanje nove zgoščenke, pod katero se je kot producent podpisal moj bodoči mož.

Po štirih mesecih poznanstva sva se odločila za selitev v Zagreb, ker je on tam dobil delo pri projektu Big Brother. Ker so potrebovali dodatno ekipo kamermanov, sem bila povabljena k sodelovanju tudi jaz. Tam sem začela delati s kamero,’’ je povedala Maja, ki je šele pred štirimi leti začela graditi svojo kariero, vzporedno pa je v pičlih dveh letih dokončala štiriletni študij na Pedagoški fakulteti v Kopru.

Tako je bila nekaj let na poti med Zag­rebom in slovensko Obalo, nato pa sta jo z možem mahnila s trebuhom za kruhom v Ljubljano. Sem so ju poslali zaradi prvega slovenskega Big Brotherja in njuno ‘cigansko’ življenje se je umirilo ter po vsej verjetnosti tudi končalo, saj se Maja in Sven odločata za nakup stanovanja v prestolnici, kjer sta trenutno vezana zaradi dela na Pro Plusu.

Zaželena smer: film

V Sloveniji se ji prav lepo godi. “Rada hodim v službo, ker me navdušuje misel, da se bom spet nekaj novega naučila,’’ pravi Maja, ki največjega vzornika vidi v svojem možu. “Ker ima toliko prakse in izkušenj, upoštevam njegove nasvete, kaj lahko naredim še bolje.

Pri projektu Big Brother smo na primer kot voajerji, opazujemo, kje se kaj zanimivega dogaja,’’ razloži Maja, ki upa, da bo v prihodnje lahko okusila tudi svet filma. “Prizadevam si, da bi z leti spoznala delo filmskih ekip.’’ Do tistega trenutka, ko se ji bodo uresničile sanje, pa svojo ustvarjalnost preliva na slikarsko platno.

‘’Doma imam nekaj nedokončanih slik, eno celo dlje časa,’’ pravi Maja, ki po delovnem dnevu najraje pokramlja z možem in se sprehodi s psičko Mišo.

Katarina, bobnarka

Astrološko: Tehtnica v najlepših letih.

Usklajenost: Pri igranju bobnov je aktivno udeleženo celotno telo, ki mora opraviti veliko vaj za koordinacijo.

Neizbežno dejstvo: Če bi igrala na bobne brez čepkov, bi že oglušela, ker pa igra z njimi, slabše sliši na eno uho – to je cena za poklic, ki ga ljubiš.

Katarina je v stiku z glasbo že od otroštva. “Moj oče je Makedonec, zato smo vedno poslušali glasbo z nepravilnimi ritmi, ki je značilna za ta narod.

Doma smo vedno veliko peli, oba starša še danes pojeta v pevskem zboru,’’ je pripoved začela Katarina, pri kateri se je zanimanje za igranje bobnov zbudilo pri 13 letih, ko se je na vrhu glasbenih lestvic držala ženska skupina The Bangles. Takrat je prvič videla žensko bobnarko in zaželela si je, da bi tudi ona postala nekaj posebnega.

Logična pot za uresničevanje cilja je vodila v glasbeno šolo Muzikaviva, ker v Sloveniji uradnega šolanja za bobnarja ni – na Akademiji za glasbo je le študij tolkal. Ko je po nekaj mesecih osvojila osnove, je začela igrati v skupini, ki so jo skupaj s prijatelji v okviru makedonskega kluba ustanovili, ko je imela 17 let. “Največ se naučiš, ko igraš sam,’’ je povedala Katarina, ki danes brez težav obvladuje komplet bobnov.

Didžejka

Preden se je konec leta 2003 pridružila skupini FrozenchilD, je pol leta vrtela glasbo v klubu Hound Dog. Tam je nekega večera naletela na sošolca iz osnovne šole, ki ji je povedal, da bodo v skupini zamenjali bobnarja in jo povabili k sodelovanju.

Čez čas se je skupini res pridružila in njeno življenje je postalo popolno. “Z vsemi člani sem se takoj ‘zaštekala’,’’ je dejala Katarina, ki je z enim članom spletla globoke vezi. Da, Peter ji je ukradel srce, zato so bili pogosti nastopi v tujini zanjo kot izleti. Ker pa Katarina ne obvladuje samo bobnov, ampak ima tudi prelep glas, ki ga je na pevski delavnici urila pri Diegu Barriosu Rossu, se je pozneje pridružila še dvema skupinama – Phonomonics in Age of ants.

Glasno v dnevni sobi

Časa za vaje s skupinami Katarina nima ves dan, ker dober mesec dela tudi v vrtcu Zavoda za gluhe in naglušne, po poklicu je namreč vzgojiteljica predšolskih otrok. Ko popoldne zaključi z delom, se odpravi do zaklonišča, kjer imajo vaje. Tako gre to danes, nekoč pa so vadili kar pri njej doma – drugje pač ni bilo prostora.

Njena starša sta skupini dovolila izživeti glasbeno energijo kar v sobi, ki danes služi kot dnevni prostor. “Pet let smo imeli vaje pri nas, starša sta bila zelo potrpežljiva,’’ je povedala vsestranska glasbenica, ki komaj čaka na avgust. Takrat se bo namreč spet srečala z bobnarji iz vsega sveta.

Izobraževanje

“Lansko poletje sem bila prvič na bobnarskih delavnicah v Grožnjanu, ki jih je organiziral prijatelj skupaj z glasbeno mladino Hrvaške. Gre za poletni tabor, na katerega povabijo najboljše bobnarje.

Od njih se lahko naučiš zelo veliko, kako vaditi in igrati, predvsem pa ti dajo navdih,’’ je z žarečimi očmi povedala Katarina, ki je na en teden trajajočem dogodku dobila veliko izkušenj. Ker v Sloveniji takšnih delavnic ni, jo boš 9. avgusta zagotovo srečala tam.

Tanja, pilotka helikopterja

Ne mara: Ličil na svojem obrazu.

Z dušo in telesom: V helikopterju nadzoruje cel kup stikal, med letenjem pa ima zasedeni obe roki in nogi – obvladovanje komand postane rutina.

Neizbežno dejstvo: Za dva meseca je morala v policijsko šolo, kjer je pridobila naziv policijski inšpektor – pri izvajanju nevarnih nalog mora biti oborožena.

Tanja je že od malega zaljubljena v dogajanje v zraku, saj je odraščala na Senovem blizu letališča Cerklje. “Vedno sem govorila, da bom letela.’’ Tisti ‘prvič v zraku’, ko je poletela s potniškim letalom, zanjo ne šteje, ampak šteje njen prvi polet pred skokom s padalom, za katerega je morala v srednji šoli najprej prepričati starše.

Svet iz zraka

“Ker sem bila še mladoletna, sem morala za udeležbo na tečaju padalstva pridobiti dovoljenje staršev. Ker v šoli nikoli nisem imela težav, se je zame zavzel tudi brat,’’ je dejala Tanja, ki je bila padalka posebne vrste. “Ker sem bila od vseh padalcev najlažja, sem naj­dlje letela in skočila zadnja – bila sem padalka, ki je rada letela z letalom,’’ se spominja svojih začetkov v zraku.

“Starša sta me vozila na letališče, ker še nisem imela izpita za avto, in tako vse skupaj spremljala od blizu. Ko sem se vpisala na Fakulteto za strojništvo, smer letalstvo, ki je samo v Ljubljani, sta bila presrečna, ker sem začela jadralno leteti v Aeroklubu Celje in pustila padalstvo.

’’ Tam je pridobila pilotsko licenco, saj je morala imeti za opravljanje diplome na fakulteti opravljenih 50 ur z motornim letalom.

Lebdeti se je naučila

Dejstvo, da je bila odlična učenka, na fakulteti celo dve leti najboljša v letniku, je pripomoglo k temu, da je kmalu po opravljeni diplomi, to je pred tremi leti, dobila službo pri letalski enoti policije. ‘’Najprej smo hodili na predavanja, na katerih smo obnovili in dopolnili teoretično znanje, po izpitih pa smo začeli leteti z našimi inštruktorji.

Za opravljanje policijskih nalog s helikopterjem je bilo najprej treba pridobiti dovoljenje poklicnega pilota helikopterja – opraviti 150 ur šolanja s helikopterji,’’ je dejala Tanja in dodala, da je bilo najteže lebdeti.

Ni več edina

Po pridobljeni licenci je Tanja začela opravljati naloge, zaradi katerih jo je ta poklic pritegnil. “Helikopter gorsko reševanje, medicinsko pomoč, nadzor prometa, zasledovanje storilcev kaznivih dejanj, nadzor meje, letimo tudi v nočnem času …’’ je opisala nekaj nalog, ki jih je sprva opravljala kot kopilotka, danes pa je na manjših helikopterjih že vodja posadke, hkrati pa se šola za nočno letenje z očali za nočno gledanje, za instrumentalno letenje v slabih vremenskih razmerah in letenje na večjih helikopterjih.

“Z velikimi helikopterji opravljamo najzahtevnejše naloge – reševanje. Takšno letenje ima smisel, ker ljudem pomagamo,’’ je dejala prva pilotka helikopterja pri policiji, ki se ji je pred kratkim pridružila še ena kolegica.

V zraku na prost dan

Pri policiji je približno 20 pilotov in Tanja ima na račun večurnega delovnika tudi kakšen prost dan, ki ga preživi doma s starši ter šest mesecev starim nečakom in šest let staro nečakinjo, ki jo je mimogrede že navdušila za letalstvo.

“Pozimi delamo deset ur, poleti pa 12 ur skupaj, tudi ob sobotah in nedeljah ali pa ponoči,’’ je povedala Tanja, ki je povsem zasvojena z zrakom. Ob prostih dnevih se namreč odpelje v Celje – njen najljubši konjiček je jadralno letalstvo, po novem pa tudi akrobatsko letenje.

Metka Pravst

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri