Mobbing: ne bodi žrtev, postavi se zase

Nadlegovanje na delovnem mestu ali mobbing se ne dogaja vedno samo drugim. Lahko se zgodi ali dogaja tvoji prijateljici ali znanki, tvoji mami ali morda celo tebi. Beri dalje.

29. 11. 2007

Neumestne pripombe, medtem ko opravljaš svoje delo, skrivanje informacij, posmehovanje tvojim idejam, širjenje lažnih govoric, dobivanje nalog pod ravnijo tvoje izobrazbe ali pa celo fizični napadi, kot so lasanje, odrivanje in podobno obnašanje – vse to se ne dogaja le Betty, asistentki urednika modne revije Mode v priljubljeni ameriški seriji Grda račka, temveč se to po statističnih podatkih prav ta trenutek dogaja okrog 30 % uslužbencev po svetu, tudi v Sloveniji, kjer se tudi na državni ravni pojavljajo vedno večje zahteve, da se o problematiki nadlegovanja na delovnem mestu ne le spregovori, temveč tudi ukrepa.

Značilnosti mobbinga

Leta 1995 je pojav psihičnega nasilja v delovnih okoljih prvi definiral Heinz Leyman in ga označil kot “konfliktov polno komunikacijo na delovnem mestu med sodelavci ali med podrejenimi in nadrejenimi, pri čemer je napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematičnim, dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom, da se jo izrine iz delovne organizacije oziroma sistema.’’

Naj k temu dodamo še definicijo dr. Sonje Traven, ki v svoji knjigi Premagovanje stresa mobbing označuje kot “ponavljajoče se neprimerno ravnanje z zaposlenimi ali skupino zaposlenih, ki ogroža njihovo zdravje in varnost.’’

In kje se mobbing najpogosteje dogaja? Psihologinja Marija Hrovatič iz podjetja Partner idej, d. o. o., navaja rezultate raziskav, ki kažejo, da se mobbing praviloma pojavlja med višje izobraženimi:

“Pogostejši je v organizacijah, ki ne poudarjajo pomena in ne spodbujajo dobrih odnosov, skupinskega dela in skupnih ciljev. Spodbuja ga slaba organiziranost, pomanjkanje osebja, strah za delovno mesto in delovna klima, kjer je večja tekmovalnost, terminska zahtevnost, netoleriranje kakršnihkoli napak in je izrazito poudarjen dobiček vlagateljev.’’

Si tudi ti pristala v okolju, kjer se vedno dela pod stresom, kjer so ‘sikanje’, zavijanje z očmi in celo žaljenje sestavni del delovne klime? Večina mladih žensk, s katerimi smo se med nastajanjem članka pogovarjali o nadlegovanju na delovnem mestu, je bila deležna tako prefinjenih oblik mobbinga, da niti niso bile povsem prepričane, ali so bile oziroma so izpostavljene mobbingu. Med njimi je tudi Pia:

“Res ne vem, ali je bil to mobbing ali ne. Poskušam pozabiti na vse skupaj, ker me je to res morilo. Imela sem šefa, ki sem mu dovolila, da mi je prišel preblizu. Klical me je tudi ob polnoči, da bi mi povedal za svojo novo idejo in mi naložil goro dela, ki naj bi ga opravila prihodnji dan. Če ni bilo vse narejeno, mi je rekel, da sem lena, ali pa je povišal glas in začel preklinjati. Tako sem morala v službi ostajati do devetih zvečer, potem pa me je vabil na večerjo, češ da sem bila pridna in sem si jo zaslužila.’’

Kriv je napadalec, ne žrtev

Po zgornji definiciji je bila Pia zagotovo izpostavljena mobbingu, pa tega še vedela ni. Zato tudi ni vedela, kako – če sploh – naj se temu upre.

“Nekoč sem mu rekla, da se počutim izkoriščano in da tako ne morem več. Pa se mi je samo smejal v obraz in dejal, da pretiravam in da sem za svoje delo zelo dobro plačana. In da se pošteno motim, če mislim, da mi bo kje drugje bolje.’’

Glede na to, da njen šef sploh ni uvidel, kakšno nasilje izvaja nad njo in se posledično tudi ni hotel spremeniti, je Pia videla rešitev v tem, da je dala odpoved. Prav to, odstranitev žrtve, je po besedah Hrovatičeve tudi eden od ciljev mobbinga in marsikateri izvajalec nasilja v tem tudi uspe. Toda umik žrtve ni vedno najboljša rešitev. Kaj šele, da bi za položaj, v katerem so se znašli, krivili samega sebe in si govorili, da se morajo iz takšne situacije sami nekaj naučiti.

“Tarča mobbinga ni nikoli kriva. Napadalec jo je sicer izbral, vendar bi to počel tudi pri drugih osebah. Čeprav je lahko napadalec do drugih ljudi prijazen in očarljiv, je pogosto za njim že zgodovina napadov in se menjajo le osebe. Ko izgubi eno tarčo, bo poiskal drugo, če mu okolica to dopušča. Pogosteje so tarče prav ljudje, ki so priljubljeni, kompetentno opravljajo delo in so sposobni, a so se znašli ob nepravem času na nepravem kraju. Krivda ni na strani tarče. Ko napadalec odstrani tarčo iz svojega življenja, nanjo pozabi in mu je nepomembna. Žrtev pa izkušnje ne pozabi, postane lahko le manj pomembna,’’ pravi Hrovatičeva.

Posledice šikaniranja

Toda posledice mobbinga so lahko hude. Mnoge žrtve se namreč težko soočajo s tovrstnim stresom in nemalo je takšnih, ki jih psihični pritisk stre tudi telesno.

“Nenehen stres, upad samozavesti in ogroženost so osnovni odzivi na nizkotne pritiske. Poveča se obolevnost in zmanjša delovna zmožnost. Upade koncentracija, oslabi spomin. Pogosto se pojavi nespečnost. Nekateri dobijo ekceme in alergije. Povečane so depresivne, anksiozne in agresivne reakcije. Posledično se zmanjšajo delovna učinkovitost, kreativnost, zadovoljstvo z delom. V skandinavskih deželah ocenjujejo, da je 10 do 15 % samomorov razloženih s sovražnim okoljem,’’ pravi Marija Hrovatič.

Kot kaže zgodba 31-letne Zore, pa so lahko posledice tudi hujše zdravstvene narave: “Ko sem nastopila delovno mesto, se mi je zdelo, da je moja šefinja najboljša ženska na svetu. Bila je prijazna, vabila me je k sebi v službo ter mi obljubljala, kako dober tim bova in pri kakšnih projektih vse bova delali. Toda po pičlih dveh mesecih se je vse obrnilo. Spoznala sem, da je v resnici ukazovalna in da se boji za svoje delovno mesto. Ko je videla, da sem se dobro vklopila v novo okolje, da sem komunikativna, sposobna in da znam prevzeti odgovornost tudi za zahtevnejše projekte, mi je začela odvzemati odgovornejša dela in me popolnoma črtala z novih projektov. Celo skrivala jih je pred mano! V dveh letih sem nazadovala na položaj nekakšne tajnice in z menoj je ravnala kot z vrečo krompirja. Kmalu se je pojavila nespečnost, bila sem razdražljiva in doma sem bila izredno zadirčna do svojega sina,’’ pove Zora, ki je kmalu dobila tako velik odpor do službe, da je zjutraj komaj še vstajala.

"Pika na i pa je bila, ko sem dobila hudo vročino in sem šla k zdravniku, ki je ugotovil, da je z mano nekaj zelo narobe. Nadaljnje preiskave so pokazale, da imam tumor in da moram nemudoma na operacijo. ’’Zdravljenje je bilo k sreči uspešno in po letu dni bolniške je Zora že toliko okrevala, da se bo počasi lahko vrnila v službo. “Bojim se, da se bo vse skupaj ponovilo, če ne bom odšla od tam. Najraje bi si našla drugo službo in si jo verjetno tudi bom. Ne bom rekla, da je za moje zdravstveno stanje kriv samo mobbing, toda zagotovo je zelo vplival na to."

Vse zaradi zavisti in boja za moč

Zorin primer, pa tudi raziskave kažejo, da so žrtve mobbinga pravzaprav izredno sposobne in kompetentne osebe in da so prav zato tarča svojih nadrejenih ali celo kolegov. “Žrtve mobbinga imajo ponavadi visoke delovne zahteve do sebe in so predane delu. Zato jim nespoštovanje njih in njihovega dela težko pade. Vlagajo veliko napora in se trudijo, da ne bi dale povoda za kritiko, vendar je trud zaman, saj kriticizem nima realne osnove,’’ pravi Hrovatičeva in opozarja, da najpogostejši napadalci vendarle niso nadrejeni, temveč sodelavci, eden od pogostih motivov pa je zavist, saj se sodelavci med seboj primerjajo in spremljajo medsebojne uspehe in priljubljenost pri drugih. Zora je prepričana, da je šlo tudi v njenem primeru za zavist in strah njene nadrejene:

“Sprva mi ni bilo jasno, zakaj je moja šefinja tako grda do mene. Toda bolj ko sem se pogovarjala s svojimi sodelavkami, bolj mi je postajalo jasno, da je vse to počela samo zato, ker se je bala, da bom hotela nekega dne prevzeti njeno delovno mesto, čeprav mi to še na pamet ni prišlo."

Kot pravi Hrovatičeva, je osnova za nadlegovanje v službi skoraj vedno boj za moč, pomembnost in pozornost:

"Pri sodelavcih je pogost strah pred konkurenco, strah, da bodo izgubili službo, iskanje grešnega kozla, potreba po pozornosti in dokazovanju moči nad drugimi. Pri nekaterih je prisoten tudi užitek, da se situacije odvijajo tako, kot hočejo oni, ne glede na želje drugih."

In kakšen je sploh profil napadalca oziroma izvajalca nasilja?

“Napadalci so pogosto očarljivi in prijetni do drugih, ki niso tarča napadov, toda pogosto imajo težave pri vzpostavljanju pristnih odnosov. Bolj so vešči manipuliranja, in ko dosežejo, kar so hoteli, jim to običajno ne zadostuje, saj hočejo več. Drugi pogosti tip napadalca so osebe, ki majo občutek veličine in lastne dobrote, zato zanje po njihovem mnenju ne veljajo enaka pravila kot za druge. Tretji tip napadalca vidi sovražnika povsod in se čuti hitro izzvan in ogrožen. Ni tako redko, da so bili sedanji napadalci tudi sami napadeni in še naprej izvajajo nasilje, ker jim je tak način postal dopusten standard," pravi Hrovatičeva in opozarja, da mobbing ni le slučajno čustveno ‘praznjenje’ na neki osebi, temveč povsem načrtno šikaniranje.

Žrtev naj spregovori

Zato je toliko bolj pomembno, da žrtev mobbinga o svojem položaju spregovori na glas. Če si ti ali pa kdo izmed tvojih bližnjih žrtev nadlegovanja na delovnem mestu, vedi, da vsak napadalec potrebuje jasen signal iz okolja, da je prestopil dopustno mejo in da mora svoja negativna ravnanja omejiti ali jih, še bolje, popolnoma opustiti. In tudi če gre za prefinjene oblike nadlegovanja, pri katerih nisi povsem prepričana, ali je to mobbing ali ne, poskrbi, da boš kot žrtev skrbno dokumentirala situacije, v katerih si bila izpostavljena nadlegovanju, in tako poskrbela za pisne dokaze, na katere se boš lahko oprla takrat, ko boš izpostavila svojo stisko. Poleg vodenja posebnega dnevnika z opisom situacij in okoliščin nadlegovanja Hrovatičeva med drugim predlaga, naj žrtev v svojih nastopih in na sestankih resno ali šaljivo opozarja na svojo stisko (npr. tako, da na sestanku na primer opozori, da verjetno njen predlog tako kot vedno ne bo dobrodošel), saj z opozarjanjem napadalčevega ravnanja vsaj delno odpira oči drugim. Le tako bo namreč tako sebi kot drugim dala vedeti, da ni le nemočna žrtev, ki se je vdala v usodo in sprejela podrejeni položaj žrtve, temveč da se je pripravljena boriti za svoje dostojanstvo in za kakovostno delovno razmerje, kakršnega si zasluži vsakdo izmed nas.

Tudi to je mobbing ...

  • omejevanje možnosti komuniciranja s strani nadrejenega
  • večkratno prekinjanje govora in jemanje besede
  • onemogočanje izražanja mnenja
  • onemogočanje dostopa do kakršnihkoli informacij
  • kričanje oz. glasno zmerjanje
  • stalno kritiziranje dela
  • neprestano kritiziranje osebnega življenja, videza ali obnašanja
  • nadlegovanje po telefonu
  • verbalne, pisne grožnje, žalitve in očitno izmikanje stikom (odklonilne geste oziroma pogledi)
  • šikaniranje prek elektronskih medijev (vdiranje v računalnik, brisanje tekstov, pošiljanje virusov)

Žrtve mobbinga so povedale

Na Cosmopolitanovem forumu so se oglasile tudi Cosmo bejbe, ki so v službi tarče nadlegovanja:

  • Izkušnja št. 1: Moja sodelavka je direktorjeva desna roka. Ker je on tujec, večinoma samo ona komunicira z njim, nam, ostalim zaposlenim, pa vedno grozi v smislu ‘Pazi se, če se mi zameriš’. Jaz sem njena glavna žrtev. Smo majhno podjetje s sedmimi zaposlenimi. Ni me strah, da bi ona hotela opravljati moje delo, saj sem računovodkinja in mojega dela niti ne pozna. Težava je v tem, da še svojega dela ne zna opravljati, tako da moram jaz vse narediti namesto nje in jo celo zagovarjati pred direktorjem, ona pa mu potem govori, kako mora vse sama opraviti. Če se ji kdo zameri, lahko direktorju reče samo besedo, pa bo ‘žrtev’ odšla domov. Razmišljala sem že, da bi dala odpoved, toda tukaj mi je zelo všeč in plača je sorazmerno dobra. Ne vem, kaj naj naredim, saj drugega dela tudi ne dobiš takoj. Težko je, ker prideš v službo dobre volje, potem pa te vse zamori in greš zvečer domov čisto potrt. Obljubiš si, da bo tega konec, ampak kaj, ko je drugi dan spet isto. Skratka, začaran krog.
  • Izkušnja št. 2: Sem mlada nosečnica tik pred porodom. Ko sem šla zaradi nosečniških težav na bolniško, me je šef takoj napadel, kaj se grem in da bo prijavil tako mene kot mojega ginekologa. Mnogo grdih besed mi je izrekel. Borim se za svoje in otrokovo zdravje, on pa me neprestano nadleguje. Ne izplačuje mi denarja, in ko vidi, da se pozanimam o svojih pravicah, me po telefonu verbalno napada. Zaradi stresa me začne vse boleti. Obnaša se, kot da sem jaz kriva za svoje zdravstveno stanje, zaradi katerega nisem sposobna delati.

Marta Pirnar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri