Navdihujoča zgodba Mance Grubič: Iz Brestanice v New York

15. 7. 2017
Navdihujoča zgodba Mance Grubič: Iz Brestanice v New York (foto: Boštjan Colarič)
Boštjan Colarič

Si predstavljaš, da te pokličejo iz New Yorka in želijo kupiti tvoj nakit, ki ga še pred nekaj leti ne bi kupil nihče? Preberi nadvse navdihujočo zgodbo Posavke Mance Grubič, ki je z vztrajnostjo in v trnavih okoliščinah odkrila in izoblikovala svoj talent ter svoje izdelke izstrelila celo čez lužo.

Ime: Manca Grubič

Starost: 36 let

Kraj: Brestanica

Hobi: Oblikovalka nakita

V malem posavskem kraju Brestanica prav vsak pozna Manco Grubič, njen prepoznaven pisani nakit Manca narejeno s srcem, njen lep glas in celo igralski talent. "V Brestanici se poznamo vsi," bi prejšnji trditvi oporekala skromna Manca, nekdanja odbojkašica iz odbojkaške družine, sicer mamica dveh deklic, ki so jo pred dobrimi tremi leti hude poškodbe kolen priklenile na posteljo.

Ker ni želela biti nekoristna in obremenjevati družine, je začela izdelovati nakit. Začetki so bili nerodni, a je vztrajala. Danes njen nakit na mimoidočih prepoznajo tudi tisti, ki Mance osebno ne poznajo. Segel je daleč čez meje njenega kraja, pred kratkim celo do New Yorka.

Manca, kako se je začela tvoja zgodba z nakitom? Je bilo oblikovanje nakita že od nekdaj tvoja strast?

Vedno sem občudovala nakit, ga rada kupovala in občudovala ljudi, ki so ga izdelovali. Sama pa se tega nisem lotila vse dokler nisem šla na prvo operacijo kolena pred tremi leti, od takrat sem jih imela osem. Ker sem si želela, da bi nekaj delala, da bi bila aktivna, sem si kupila osnovne nožke in začela delati.

Nastal je tvoj prvi izdelek. Kakšni so bili odzivi?

Naredila sem verižico in kar nisem mogla dočakati, da jo komu pokažem. Pokazala sem jo možu in ga vprašala, a bi kaj takšnega kupil. Odgovoril mi je (smeh): "Rad te imam, Manca, a tega ne bo nihče kupil." To mi je povedal res lepo. Kot bi mi dobronamerno rekel, naj si raje oblečem hlače, če bi si oblekla minico. Takšni so bili začetki.

Vseeno si vztrajala.

Moj mož je imel prav, res ni bilo lepo. Me je pa ves čas podpiral. Odločila sem se, da bom naredila bolje. Gledala sem po internetu in se učila. V oblikovanju nakita sem neznansko uživala, četudi na začetku izdelki niso bili lepi. Samo delala sem.

To je bil moj svet, tukaj mi je bilo dovoljeno vse, tukaj mi je bilo fino. V tem sem se res našla. Zaradi poškodbe mi je bilo vzeto tisto, kar sem imela najraje in kar mi je bilo položeno v zibko – odbojka, a ob tem sem v sebi odkrila nekaj, za kar spoh nisem vedela, da imam.

Kdaj in kako ti je naposled uspelo prodati prvi kos nakita?

Bilo je veliko neuspehov in sčasoma tudi kakšen uspeh. Nato so se začele prve prodaje. Narejenih sem imela 6, 7 ogrlic in prijateljico sem vprašala, če bi jih nesla pokazat v šolo. Rekla mi je, da je tega veliko in da raje ne bi. Ko pa je videla slike, si je premislila, in prav vse prodala. In to je bil začetek. Bile so zadovoljne in od ust do ust širile glas o mojem nakitu naprej. Nisem imela niti Facebooka, razvedelo se je na star način.

Danes imaš izjemno odzivno Facebook skupino. Ti je to družbeno omrežjo pomagalo zagnati posel?

Vsi so mi govorili, naj začnem nakit dajati na Facebook, a sem se tega kar malo bala. Najprej je začel dajati moj nakit na Facebook moj brat, nato pa me le prepričal, da naredim svoj profil. S Facebookom se je prodaja še dodatno razširila.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnje?

Želim si spletno trgovino. Da bo bolj praktično za vse, ki bi radi nosili moj nakit.

Vse kose izdelujše ročno. Boš lahko tudi ob širitvi posla nadaljevala z ročnim delom?

Ne delam rada serijsko. Rada naredim unikat in vsi mi rečejo, kako različen je nakit. Se zgodi, da kdaj kaj ponovim, a le, če je želja po tem. Nekateri kosi pa so neponovljivi unikati, na primer tisti, ki so narejeni z ostanki. Najbolj uživam, ko nisem omejena.

Se teh kosov več proda?

Ja, se. Ti grejo za med.

Kako ti uspe narediti tako različne stvari? Zdi se, kot da je nakit delalo 20 različnih umetnikov?

Ravno to mi je v izziv. V raznolikosti uživam. Zadovoljim več okusov. Ljudje zdaj prepoznajo moj nakit, celo mene prepoznajo, to mi je takšna potrditev. Tudi, če me kdo posnema, je to kompliment.

Pomagata ti tudi hčerki. Ju prosiš ali si to želita?

Onidve bi ves čas delali, a ju moram pogosto umakniti, ker zahtevata tudi pozornost. Že ko sta bili stari 4 in 6 let sta delalai tako lep nakit, da ljudje kar niso mogli verjeti, ko sem jim povedala, da je nakit izdelala šestletnica. Očitno imata to v sebi. Razumeta pa, da se morata kdaj umakniti.

Kakšne materiale uporabljaš in kje jih dobiš?

Materiale naročam v slovenski in češki trgovini. Uporabljam dobre materiale, polimerno glino, ki se peče. Vsi kosi so iz plemenitega jekla in nealergeni. Za zgornji sloj uhana uporabljam plemenito jeklo in silikonski zatič. Uporabljam še akrilne barve in lak.

Če prav razumem, je nakit pobarvan?

Tako je. Za različne učinke se doma znajdem z marsičim, z brusilnim papirjem, fimo maso, svedri, kdaj uporabim celo gobice za pomivanje posode. Včasih je zato videti, da je nakit usnjen.

Nedavno si dobila klic iz New Yorka. Kakšni so bili prvi občutki in kaj so ti pravzaprav povedali?


Že pred enim letom sta me kontaktirali stranki iz Sydneya in iz Poljske, iz trgovine pa so me kontaktirali prvič. Kontaktirala me je Slovenka, ki ima v New Yorku trgovino, da bi odkupila od mene neko količino nakita. Danes sem poslala v New York svoj prvi paket!

Na kaj si najbolj ponosna na svoji poti?

Najbolj na to, da sem čisti samouk. Nimam denarja, da bi hodila na delavnice, niti ne časa ob dveh otrocih. Verjamem, da bi v mojem nakitu kdo našel veliko napak. Vidim pa, da na delavnicah delajo potem vsi enako. Bistvo mi je, da naredim nekaj utrganega, nekaj, kar sicer ne bi šlo skupaj, ampak je videti odlično.

Prihajaš iz majhnega kraja. Je bilo to na tvoji poti plus ali minus?

To je bil vsekakor plus. Nič nam ni dano v zibko, zelo smo se morali truditi, da bi nas opazili. Tako je bilo tudi pri odbojki. Bolj se moraš dokazati, bolj se moraš truditi. In meni ni nič samoumevno. Vsak uhan, ki ga prodam, je zame zlato.

V majhnem kraju je verjetno tudi večja podpora skupnosti.

Ja, to je vedno lepo. Tukaj bolj vemo eden za drugega. Podprlo me je tudi turistično društvo, vedno najprej vprašajo lokalne, domače ustvarjalce, ko kaj pripravljajo, in vedno se rada odzovem.

Kaj bi svetovala tistim, ki se še iščejo?

Tisti, ki si želijo ustvarjati, naj samo delajo. Dolgo sem namreč delala zelo grd nakit in to lahko potrdijo vsi moji prijatelji in domači. Ker ga ni nihče hotel, haha. Zdaj moj mož reče: "Ne vem, od kod si vse to izčrpala, da zdaj delaš tak nakit.“ Rabiš čas in se učiš. Če radi delajo, naj delajo, tudi če na začetku ni lepo, bo uspelo. Na koncu dobi vse svoj smisel.

Kako zdaj gledaš na vse operacije, ki si jih morala prestati?

Operirana sem bila osemkrat, v dveh letih šestkrat. Če bi dala na tehtnico … Toliko dobrega, toliko slabega, velika žrtev za družino in vse te bolnice. Ampak se je nekako izenačilo. Tako se je zgodilo z razlogom. Kolena so se zdaj vredu, jaz pa imam zraven še svoj nakit. Gledam pozitivno na to.

Napisala: Sanja Macur
Fotografije: Boštjan Colarič

Preberi še: Horoskop: Kakšni so tvoji skriti talenti glede na astrološko znamenje? in Ali lahko običajen Slovenec obogati?

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"