Ko se šef grdo obnaša

Spolno nadlegovanje na delovnem mestu je še vedno tema, o kateri se malo govori. Ženske, ki so najpogosteje žrtve, ta pojav rade minimalizirajo, moški, ki ga uresničujejo, pa se – upravičeno – počutijo ogrožene. A zatiskanje oči zagotovo ni rešitev.

26. 6. 2003

Se vam je kdaj zgodilo, da ste na vroč poletni dan prišle v službo v krajšem krilu, ki je med sodelavci poželo glasno odobravanje in žvižganje? Ste bile morda priča šalam, ki so vas zaradi ‘pikantne’ vsebine spravljale v zadrego, a ste se jim kljub vsemu kislo nasmejale?

Je mogoče roka sodelavca segla nekam, kamor ne bi smela? Čeprav se morda komu zdijo tovrstni dogodki del vsakdanjega življenja, ki ga ženska pač mora prenašati, ni tako. Če se ob njem počutimo nelagodno in če ga dojemamo kot nasilno, potem imamo opravka s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu. Nikakor ne nepomembni in obrobni zadevi, saj ga opredeljuje – in prepoveduje – celo delovna zakonodaja.

“Med spolno nadlegovanje spadajo tako ‘nedolžne’ pripombe ali kretnje s seksualno vsebino kot zahteve po spolnih uslugah. Te so ponavadi povezane z grožnjami o povračilnih ukrepih, če se žrtev upre – z znižanjem plače, onemogočanjem napredovanja ali izgubo službe. V skrajni obliki lahko pride tudi do spolnega napada,” razlagajo na Uradu Vlade Republike Slovenije za enake možnosti.

Spolno nadlegovanje se pogosto dogaja na delovnem mestu. Ponavadi nadrejeni izkoristijo svojo moč. “Zato so najbolj ranljivi tisti, ki so na nižjih položajih. Tu govorimo tudi o moških, ki lahko postanejo žrtve. Resda redkeje, saj raziskave dokazujejo, da najpogosteje doživljajo nadlegovanje prav ženske.” Rezultati iz tujine kažejo, da je v povprečju ena od šestih žensk spolno nadlegovana na svojem delovnem mestu.

Najbolj so mu izpostavljene samske, ločene mlade ženske, praktikanti, ljudje, ki so zaposleni poskusno ali ki delajo po pogodbi, so krajši čas v delovnem kolektivu, ki pripadajo rasnim, verskim in nacionalnim manjšinam, so invalidi ali ljudje z manjšinsko spolno orientacijo. Ne glede na to, v katero skupino spadate, imate pravico do takega delovnega mesta, na katerem ne vladata spolno nasilje in nadlegovanje. Zato si ne zatiskajte oči, ampak se takšnemu vedenju uprite.

Zakonodaja je jasna, bodite odločne tudi ve

V slovenski delovni zakonodaji je zapisano, da je spolno nadlegovanje nezaželeno verbalno, nebesedno ali fizično obnašanje spolne narave, ali drugo, na spolu zasnovano vedenje, ki prizadeva dostojanstvo zaposlenih pri delu in ustvarja zastrašujoče, sovražne in žaljive delovne odnose in okolje, ter žali dostojanstvo moških in žensk pri delu. Zakon se nanaša na neprimerno vedenje tako delodajalca kot tudi nadrejenih in sodelavcev.

Čeprav je zakon jasen, v praksi ne gre vse tako gladko. Spolno nadlegovanje je namreč težko priznati, saj nas drugi hitro jemljejo kot osebe, ki pretiravajo, ki želijo biti v središču pozornosti in ki jim primanjkuje humorja. Zavedati pa se moramo, da se, če se zaradi strahu pred nerazumevanjem ne odzovemo, lahko drobne, neprijetne geste hitro večajo.

To se je zgodilo Tini. Že prve dni v njeni novi službi jo je šef začel pozdravljati: ‘Zdravo, punči.’ Včasih jo je pobožal še po licu. Njegovo ‘sproščeno’ obnašanje se je z meseci stopnjevalo, dokler ni Tine tudi poljubil in povabil na zmenek. Slednjega je prijazno odklonila. A ne brez posledic. Ko bi morala napredovati, ji je njen nadrejeni dejal, da ji tega ne bo omogočil, ker se obnaša smešno.

Takšne zgodbe so pogoste. Ker pa se milejše oblike spolnega nadlegovanja lahko končajo s pravim spolnim napadom, strokovnjaki svetujejo, da se žrtve čim prej soočijo z nadlegovalcem. Le tako bodo namreč lahko preprečile, da se morda celo nedolžno zveneči ‘zdravo, punči’ spremeni v kaj resnejšega.

Okolica žrtve pogosto noče razumeti

Na splošno spolno nadlegovanje na delovnem mestu zbuja nelagodje – ne le pri žrtvah, ampak tudi pri nadlegovalcih, največkrat moških. Ti se tako upravičeno počutijo ogrožene, preostali pripadniki močnejšega spola pa se nehote čutijo po krivem obtožene. Ženske po drugi strani nerade pristajajo na vlogo žrtve in se temu pojavu izogibajo tako, da ga minimalizirajo.

“Močne ženske, ki bi znale same opraviti z nadlegovalcem, menijo, da gre za nepotrebno napihovanje majhnega problema. Dejanske žrtve pa čutijo nelagodje predvsem na podlagi izkušenj, da jim v stiski nihče ni hotel pomagati. Menijo, da bo izid govorjenja o spolnem nadlegovanju le ta, da bodo znova žrtve. Okrivili jih bodo kaljenja dobrih delovnih odnosov, zato jih bo službeno okolje preziralo in odklanjalo, obtožene bodo nelojalnosti do podjetja, morda jim ne bodo verjeli, da niso izzivale. Prave pomoči pa ne bo od nikoder,” razlaga Sonja Lokar, vodja projekta Kako reči šefu ne.

Res je, da sodelavci žrtve spolnega nasilja marsikdaj ne razumejo. Majo je nadrejeni vztrajno slačil s pogledom in se postavljal med vrata, zato da je, ko je šla mimo, dregnila obenj. Ko se je zaupala sodelavkam in od njih pričakovala spodbudo, morda nasvet, so jo napadle: “Zakaj se sploh pritožuješ? Kaj pa je narobe z njegovim obnašanjem? Ima te rad in zato boš na boljšem od preostalih, imela boš ugodnosti, o katerih me lahko le sanjamo. Pravzaprav imaš veliko srečo. Me ne bomo nikoli tako priviligirane.”

Žrtve spolnega nadlegovanja doživljajo podobne reakcije okolice kot posiljene ženske. Ta jim vzbuja občutke, da so same krive za nasilje, ki ga nad njimi izvajajo. Zato najbrž ni čudno, da jih zelo malo spregovori o svoji izkušnji. Težave – ponižanje, strah in občutek ogroženosti – tiščijo v sebi. In to lahko povzroči trajnejše duševne posledice. Občutek nemoči je pogosto še večji zato, ker ima tisti, ki nadleguje, večjo formalno moč, ki jo lahko izkorišča za izsiljevanje ali zastraševanje. Ženske se tako bojijo, da bo zaradi upora trpela njihova poklicna kariera.

Najpogosteje nadlegujejo nadrejeni

Kot je pokazala raziskava slovenskega javnega mnenja, ki so jo pripravili v okviru projekta Kako reči šefu ne leta 1998, je v Sloveniji navzoča toleranca do skoraj vseh oblik spolnega nadlegovanja v službi, izjema so le tiste najhujše. Tako je manj kot 15 odstotkov žrtev tovrstnega nasilja poiskalo pomoč pri sindikatih in drugih organizacijah. Sicer pa je bilo zaposlenih žensk, ki so se razpoznale kot žrtve, približno deset odstotkov.

Večino so nadlegovali nadrejeni. Nadlegovalcem so se žrtve upirale osebno – pretvarjale so se, da je vse skupaj le šala, nadlegovalca so ignorirale ali se mu izogibale. Kar 16 odstotkov jih je pustilo službo.

V svetu spolno nadlegovanje na delovnem mestu prizna veliko več žensk. Po raziskavah iz osemdesetih in devetdesetih let je v Nemčiji doživelo vsaj eno od oblik nezaželenega spolnega vedenja 72 odstotkov vprašanih žensk, na Portugalskem 34 odstotkov. Med Francozi, starimi nad 18 let, jih je imelo 21 odstotkov osebno težavo s spolnim nadlegovanjem, devet odstotkov zaposlenih Francozinj so agresivno ali srednje agresivno spolno nadlegovali, šest odstotkov pripadnic nežnejšega spola in prav toliko moških pa je bilo priča spolnemu nadlegovanju drugih na delovnem mestu.

V Združenih državah Amerike in v Kanadi, kjer so najprej uzakonili predpise o spolnem nadlegovanju, omenjajo dve vrsti takšnega vedenja: pri prvi obliki oseba, ki nadleguje, zahteva od žrtve podreditev spolnemu ravnanju, če želi pridobiti določeno ugodnost, medtem ko druga oblika zajema žaljivo oziroma ponižujoče delovno okolje.

Ameriška sodišča so tako kot spolno nadlegovanje določila ponavljajoča se spolna namigovanja, nespodobne šale, opolzke opazke, pisma, zapiske ter grafite spolne narave, spolne ponudbe, žalitve ali grožnje, spolno naravnana žaljiva poimenovanja, vztrajne in nezaželene spolne ali romantične poskuse zbliževanja in pozornosti, pohotne poglede, žvižganje, na delovnem mestu razstavljene pornografske slike, koledarje in stripe, vsiljeno in nezaželeno dotikanje, ščipanje, poljubljanje, božanje, masiranje, objemanje, ljubkovanje ter žgečkanje, očiten ali prikrit pritisk k spolnim uslugam ter seveda vsiljene spolne usluge. Zares zajeten seznam.

Nadlegovanje povzroča tudi ekonomsko škodo

Natančnih podatkov o tem, koliko se ameriški delodajalci držijo zakonskih določil, ni, a podjetja, ki so usmerjena k dobičku, tega področja zagotovo ne bi smela zanemariti. Dopuščanje spolnega nadlegovanja na delovnem mestu ima namreč škodljive posledice za delodajalce in je v nasprotju z logiko dobrega poslovanja.

“Delodajalci se ne zavedajo hudih posrednih ekonomskih posledic, ki jih prinaša toleriranje spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, četudi se o primerih nadlegovanja širše nič ne izve. Delavci namreč začnejo zbolevati in jemljejo bolniški dopust, lahko pa podjetje tudi zapustijo,” poudarja Sonja Lokar. In to sposobni ljudje, ki jih na trgu v teh konkurenčnih časih, v katerih vsi delodajalci hlastajo po talentiranih zaposlenih, nikakor ni lahko dobiti.

Dobičkonosnost je še bolj pod udarom, če afera postane javna. Če vodstvo na pojav spolnega nadlegovanja napačno reagira, se namreč pojavijo stroški, povezani s skaljenim delovnim ozračjem, izgubljeno pravdo ter izgubo ugleda kolektiva v javnosti.

V okolju, ki ne upošteva celovitosti posameznika in ki ga ne spoštuje, se namreč drastično zmanjša produktivnost delavcev. Tega pa si ne želi noben poslovnež. Toliko – če izpustimo človeško plat.

Kam se obrniti?

V Sloveniji je kar nekaj nevladnih organizacij, ki žrtvam nadlegovanja pomagajo razrešiti dileme, povezane s čustvi, in jim pravno svetujejo.

Če vas spolno nadlegujejo, vi pa se ne morete odločiti, kako ravnati, bo najbolje, da se po nasvet obrnete na katero od organizacij, ki imajo s tem izkušnje. Nekatere vam bodo pomagale razčistiti predvsem dileme, povezane s čustvi in psiho, druge svetujejo tudi pravno.

V Sloveniji je kar nekaj nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s problemom nasilja. Mednje spadajo Pravno-informacijski center, Ženska svetovalnica (tel. 01 434 72 61), SOS-telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja (tel. 080 1155) ter ZA-TE, zaupni telefon za otroke, ženske, družino, žrtve nasilja in vse nemočne, (tel. 234 97 83).

Če vaš delodajalec krši zakon in ne izpolnjuje svojih obveznosti, vam bodo priskočili na pomoč tudi na Uradu Vlade Republike Slovenije za enake možnosti, kamor za nasvet ali pojasnilo lahko pokličete na brezplačno in anonimno telefonsko številko 080 12 13 od ponedeljka do četrtka med 10. in 12. uro.

Urad je med drugim izdal publikacijo Kako se spopasti s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, ki pa je namenjena predvsem delodajalcem, saj jih obvešča o dolžnostih.

Kako naj reagira žrtev spolnega nadlegovanja?

Odločitev, ali se boste in kako se boste uprle spolnemu nadlegovalcu, je seveda v vaših rokah. Zavedajte pa se, da je veljaven zakon o delovnih razmerjih na vaši strani.

Uprite se. Nadlegovalcu resno in odločno povejte, da vas njegovo vedenje moti in žali. Morda se nadlegovalec sploh ne zaveda, da počne kaj narobe. Po najlepšem scenariju se vam bo po pogovoru na štiri oči opravičil, in vaša nočna mora se bo končala.

Če ne bo šlo vse tako gladko in bo nadlegovalec brezbrižno vztrajal pri svojem vedenju, mu zagrozite, da boste ustrezno ukrepale. Morda se bo vendarle ustrašil in se umaknil. Z nekoliko poguma boste tako dosegle svoje, in mirno zaživele.

Ne molčite. Pogovorite se s sodelavci ali sodelavkami, ki jim zaupate, in jih zaprosite za podporo in pomoč. Ne bojte se, da vas ne bodo razumeli. Morda se podobne stvari dogajajo tudi njim in skupaj boste močnejši.

Ukrepajte. Po zakonu mora oseba, ki ji na delovnem mestu kršijo delovne pravice, o spolnem nadlegovanju pisno obvestiti delodajalca. Ta se je na pritožbo dolžan odzvati v osmih dneh, sicer ga delavec lahko toži. Sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem morate zahtevati v nadaljnih tridesetih dneh, sicer bo sodišče vašo tožbo zavrglo, in pravice, ki vam pripada, ne boste mogle več uveljavljati.

Žrtev lahko iztoži ukrepanje delodajalca, tistega, ki ni zagotovil varstva delavca pred spolnimi napadi v svoji organizaciji, pa tudi kaznujejo z najmanj milijonom tolarjev kazni. Prav delodajalec mora namreč poskrbeti, da se tovrstne stvari v njegovih vrstah ne dogajajo. Njegova dolžnost je tudi, da sodišču dokaže, da do spolnega nadlegovanja ni prišlo.

Žrtve lahko prijavijo spolno nadlegovanje tudi Inšpektoratu Republike Slovenije za delo. Ta nadzoruje izvajanje zakona o delovnih razmerjih ter spoštovanje določbe o varstvu pred spolnim nadlegovanjem.

Linda Volk

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri