Ključ do pravega poklica

“Slikarka bom in živela bom v New Yorku!” so nedavno zvenele besede prikupne sedemletnice. “In kaj boš slikala?” sem bila radovedna. “Pisane ulice, svetilke in ljudi!” je razpredala s tako gorečnostjo, da sem vse bolj verjela, da so otroške želje tiste, ki nas popeljejo do pravega poklica. Do tistega, ki ga opravljamo z ljubeznijo in s strastjo in si ne belimo glave z nepotrebnimi krivicami ali dokazovanjem.

19. 12. 2002

Petra iz okolice Maribora se je z veliko zagnanostjo vpisala na fakulteto, za katero je bila prepričana, da jo bo popeljala na pot, posuto s kamenčki sreče. A že po dobrem mesecu je strast izgubila velik čar, steklenička opojnega napitka se je posušila do zadnje kapljice. Obupana je skrila glavo v dlani in molče točila solze.

Prijateljica jo je hotela potolažiti in pokazati svetlo stran življenja in ji mimogrede navrgla: “Sreča je na vsakem koraku, le oči moraš odpreti,” jo je skušala razvedriti s svojo zgodbo o študiju, v katerem je zelo uživala. Obupanki so se ob sladkih besedah posušile solze, upanje se je vrnilo, prav tako študijski elan, sledil je vpis na fakulteto, na katero je hodila prijateljica. A tudi iz te moke ni bilo ne krofa in ne žemljice. Nastalo je le zvodenelo testo, ob pogledu na katerega jo je navdala groza. Sesedla se je na stol in na njem ždela dolge ure.

Mimo so švigali pretekli dogodki, sem ter tja si je pot utrlo vprašanje, ali je še kje steza, po kateri se ni napotila. Spet je bridko zajokala in ujeta med solzami zaspala. Prebudili so jo mehki sončni žarki, jo nagajivo požgečkali po licu in ko jih je hotela ujeti, so se ji izmuznili iz dlani. Takrat se je v njej nekaj zganilo. Bili so spomini iz otroštva, dogodki, ko so jo tete, strici, babice in dedki spraševali, kaj bo, ko bo velika.

“Raziskovala bom!” jim je odgovarjala. Na ta poklic je pozneje pozabila. Nanj se je spomnila v brezupu in šele takrat je natanko vedela, kam in kako naprej. Vpisala se je na študij arheologije, začela je raziskovati, obenem pa je brskala po globinah svoje duše in bila vse bolj prepričana, da je na pravi poti. Na tisti torej, na katero sta jo napotila srce in notranji glas.

Ste tudi ve že našle poklic, ki vam riše nasmehe? Se z veseljem spoprijemate z novimi delovnimi nalogami? Ali pa ste morda prepričane, da takšnega poklica sploh ni? Nak, nak! To ne bo držalo. Takšnih poklicev je veliko, prav tako je nekaj zgodb, ki govorijo o sreči. Denimo pripovedi Zvonke Ziherl, Blanke Dolinar, Darje Srebrnik in Sabine Perko, ki vsak dan v službo prinesejo zvrhano malho dobre volje in ljubezni.

Darja Srebrnik

Zgodba 36-letne Dravograjčanke Darje Srebrnik je pripoved o slikanju pravljičnih pokrajin, stkanih iz sončnih barv, ki se zlivajo z reko življenja. Na njej ni brzic in tudi ne velikanskih skal, ki bi jo zaustavile na poti do cilja. Z njo potuje le nežna ljubezen in sem ter tja misel: “Nič ni tvojega. Tudi žalost ne! Zato iztoči solze, ko ti je hudo, in jih vrni reki!”

Misel, ki jo je zapisal Rudi Kerševan, je nesluteč prišla v Darjino naročje ter prežela sleherni kotiček restavratorske delavnice Slovenskega verskega muzeja v Stični, kjer dan za dnem kot miška ustvarja, krpa in celi rane starim umetninam. Ampak o tem delu ni sanjala v otroštvu. O njem ni vedela niti trohice! Pripetilo se je povsem naključno. Pa tudi ne povsem tako! Do restavratorskega dela jo je pospremil notranji glas, ki ji je po končanem študiju likovne vzgoje na pedagoški fakulteti zamolklo prigovarjal, naj postane mojstrica še na likovni akademiji.

In res! Ni preteklo leto, ko se ji je med guljenjem študentskih let ponudila priložnost restavratorskega dela. Tistega pravega, težaškega, umazanega, a vseeno tako doživetega in polnega drobnih presenečenj ter skrivnosti. “Takrat smo v majhni cerkvi odkrivali drobce ometa in pod njimi so se počasi in molče risale gotske podobe. Dolgo smo modrovali, kaj pripovedujejo, in šele po dolgotrajnem vztrajanju, ko smo iz sebe iztisnili še zadnje kapljice moči, smo pred seboj uzrli podobe svetnikov.”

Srce je vzdrhtelo in zapelo nežno melodijo, ki jo je pospremila na pot po novo znanje v škotsko prestolnico. Krpanje starih umetnin je v deželi jezer in gradov začelo s še večjo strastjo gnati Darjino restavratorsko kolesje, na katerem se vrtijo zgodbe starih mojstrov.

“Pod mikroskopom se odpirajo njegove poteze, s katerimi je na platno nanašal barvo, slutiti je njegova čustva, ki so ga navdajala med ustvarjanjem,” je zavzeto pripovedovala med popravljanjem slike z Jezusovo podobo, pri čemer je ubrano mešala kemikalije, jih potem zamenjala za vato in čopič, delo je nadaljevala z opazovanjem pod lupo in mešanjem pisanih barv. Zaključila ga je z likalnikom v roki in s kančki skrivnosti, ki se jih je navzela med delom in jih skrila pod trdo orehovo lupino, ki pa se nikakor noče streti.

Blanka Dolinar

V visokih travnih bilkah se je nekaj zganilo in v majhni deklici vzbudilo veliko radovednost. Počasi in komaj slišno se je na prstih s poti splazila na travnik, se sklonila in zagledala pisano kepico, ki se je komaj še

kobacala. Mali muci se je zazrla v oči in iz njih razbrala lakoto, žalost in razočaranje, da so jo ljudje zavrgli. Zato jo je najprej toplo pobožala, hip zatem je bila že v njenem naročju in hiteli sta proti Blankinem domu.

Ko so domači na hišnem pragu zagledali malo kepico, so le zmajevali z glavo in vse bolj pritrjevali številnim vaščanom, ki so pravili: “Ja, veterinarka bo!” O tem so bili še bolj prepričani, ko je imela iz leta v leto več hišnih ljubljenčkov in je njena sobica kmalu postala pretesna za vse prijatelje.

Zato so na vrtu uredili mini živalski vrt in tam zdaj domujejo muci, psa, 12 ptičev, kači, kuščarja, mongolski skakač, hrčki, morski prašički, vodne in kopne želve, miške, tam je tudi tropski akvarij, pa pritlikavi kunci in kunka, na katero je še posebej navezana.

“Ko sem pred leti v časopisu prebrala razpis za začasno delo v ljubljanskem živalskem vrtu, sem se spomnila televizijske oddaje, v kateri so predstavili nacionalni park v Namibiji. Dolga leta sem gojila upe, da bi ga obiskala. Vsakokrat, ko sem se se v mislih sprehajala po tem parku, je srce igralo prijetno melodijo. In prav v takšnih taktih je zvenela, ko sem zagledala razpis ljubljanskega živalskega vrta.

To me je spodbudilo, da sem se oglasila v njem in dobila sem delo. Iz dneva v dan sem bila bolj navezana na živali in naposled sem spoznala, da prav zaradi tega ne bi mogla nikoli delati v ambulanti. Tako sem opustila študij in se zaposlila v živalskem vrtu, kjer sem se dodobra navezala tudi na kunko, namenjeno pitonu za kosilo. Ta se namreč vselej hrani z živimi živalmi. A tisti dan je bil piton začuda sit in je ni pojedel.

Zato sem jo naslednji dan vzela iz pitonovega doma in že po nekaj minutah sva bili narazdružljivi, zato sem prosila biologinjo, ali jo lahko vzamem domov. In tako je postala članica moje velike družine,” je vesela 29-letna Blanka iz Reteč pri Škofji Loki, ki ima v ljubljanskem vrtu prav tako veliko prijateljev. Med njenimi največjimi ljubljenci pa je leopard Arči, ki ga hrani in skrbi za njegovo dobro počutje.

Zvonka Ziherl

“Že tretje leto obiskujete tretji razred?” sem se pošalila s 27-letno učiteljico Zvonko Ziherl s Police pri Grosupljem. A ona se ni razhudila. Tudi grdega pogleda mi ni namenila, ampak se je na vsa usta zasmejala, saj v vsaki besedi poišče veliko lepega, prisrčnega. Tudi mimohiteči dogodki se ji vselej rišejo v živahnih barvah, ob njih pa na njenem obrazu oživijo iskrivi nasmehi. Tisti otroški, ki jih je marsikdo na poti v svet odraslih pustil vnemar, Zvonka pa jih je shranila v skrinjico, ki jo ima vedno ob sebi.

Ob njej je bila tudi, ko je izpolnjevala vpisni list za nadaljni študij, na katerega je brez tuhtanja in velikega znojenja zapisala ime fakultete. “Učiteljica bom!” je zamrmljala že v otroštvu velikokrat izrečene besede. “Že takrat sem se z vaškimi otroki najraje igrala učiteljico in učence. Pri sosedovih smo imeli veliko tablo, priskrbeli smo si še krede in krpe ter si vsakokrat znova razdelili vloge.

Če so me izbrali za učiteljico, sem bila najsrečnejši otrok pod nebom,” je obujala spomine na leta, ko jo je mama velikokrat vzela v naročje in jo pocrkljala. “Mama se je hotela izšolati za učiteljico, a je morala zaradi štipendije ubrati pot socialne delavke. Zato je z veseljem kramljala z mojimi tremi tetami, ki za ta poklic niso bile prikrajšane, vrh tega so ga opravljale z veliko ljubeznijo.”

In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, še zlasti ne v tako velikem nasadu, se je Zvonka izučila za učiteljico razrednega pouka, se izpopolnila še v angleškem jeziku in se pred tremi leti na grosupeljski osnovni šoli spoprijela z delom.

“Pri pouku so mi v veliko oporo mamine in tetine vzgojiteljske metode: otrok nikoli ne grajam, ampak jih pohvalim za še tako majhen uspeh. To je ključ, da vzgojim prijetne otroke, predvsem pa tako v njih ne poteptam čustev in občutkov. Pa tudi ne opazovanja, v katerem so tako spretni. Takoj ko pridem v razred, prepoznajo moje razpoloženje z drobnih potez obraza, ki se zdijo odraslim skrite in zabrisane. Ničesar jim ne morem prikriti,” je pripovedovala prizadevna učiteljica, ki za učence velikokrat pripravi drobna presenečenja.

Seveda nikoli ne pozabi na starše. Zato jim je lansko leto skupaj s tretješolci v angleškem jeziku pripravila čajanko. “Ko bi vi videli ponos, ki je po odlično odigrani igrici žarel v otroških očeh,” je podoživela predstavo, in oči so ji napolnili biseri sreče.

Sabina Perko

“Na njenem obrazu nasmeh nikoli ne ugasne,” so 27-letno Sabino iz Škofje Loke opisale sodelavke, pritrdili so jim še sodelavci. S ponosom so jo opazovali tudi, ko je nase povlekla vojaško obleko in se dodobra opremila z vsemi potrebnimi pripomočki. “Nikoli nisem pomislila, da bom službovala v vojski. Res ne!” je zatrdila in v isti sapi pristavila, da se je to zgodilo naključno.

“Že v srednji šoli sem bila trdno odločena, da bom ubrala pravniške poti in se v tem čim bolje podkovala. Potem pa je kot strela z jasnega udaril razpis državnih štipendij.” Pozornost v njej so prebudile besede o štipendiji za poznejše delo v vojnih vrstah. “Hm, hm!” ji je ušlo med globokim tuhtanjem, med katerim se je v vrtincu misli sprehodila po prehojeni poti, prežeti predvsem s športom. “Preskusila sem se v različnih dejavnostih, med drugim sem dolga leta trenirala karate in bila sem v državni reprezentanci.”

Med listanjem po knjigi spominov in športnih dogodivščinah je bila vse bolj prepričana, da mora zgrabiti priložnost, zato je še isti dan napisala prošnjo za štipendijo. Ugodili so ji, zato je po končani fakulteti šolanje nadaljevala v vojaških vrstah in se trinajst mesecev mojstrila za častnico. Pri tem je doživela nič koliko prigod.

“Po napornem dnevu smo zvečer popadali na postelje, sredi noči pa se je oglasil alarm. V nekaj minutah smo se oblekli, stekli iz šotora, ko smo pogledali drug drugega, pa smo prasnili v krohot. Na sebi smo imeli oblačila kolegov in kolegic, vrh tega so bila narobe obrnjena, manjkalo pa nam je več kot pol opreme.”

Podobnih zgodb je za debel roman in zdaj se jih velikokrat spominja v pisarni, kjer se po končanem častniškem šolanju spoprijema s pravniškimi nalogami. Seveda je v njenem delu nekaj prostora tudi za častniška dela, še posebej, ko je dežurna in se odpravi na obhode po vojašnici.

“Tudi športa ne bom pustila vnemar in že v kratkem bom nastopila na vojaškem patruljnem teku na smučeh. To bo zame nova izkušnja,” je dejala Škofjeločanka, ki raje posluša glavo kot srce, hkrati pa z nasmehom na ustih prizna, da jo čustva kdaj pa kdaj le zapeljejo na krivo, vendar sladko pot, kjer vselej sreča in spozna kaj zanimivega. In takrat vedno obudi misel, da ga ni čez čudake, zato pri ljudeh nenehno išče drugačne in prijetne lastnosti, kajti le tako lahko gradi lep in boljši svet.

Ana Turk

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri