Kdaj naj pa jaz delam?

Se vam kdaj zazdi, da v službi ne boste zdržale niti minute več? Bi najraje še v istem hipu zbežale? Službene obveznosti se vam namreč kar naprej kopičijo, zaradi direndaja v pisarni pa se ne morete zbrati in opraviti dela.

28. 2. 2002

Imenujmo jih tatovi našega tako dragocenega časa. To so vsi nepredvideni dogodki, ki nas ovirajo pri delu, nam zmanjšajo zbranost, tako da izgubimo nit, navdih, na katerega smo čakale tudi pol delovnega dne. Prošnje za pomoč, vprašanja, ki jim ni videti konca, glasne pripombe, ki vnamejo vročo debato sredi pisarne ... Vse to zlahka zmoti naš miselni tok.

Najraje bi vstale in zakričale: “Dovolj! Pustite me pri miru!” Toda tudi če si tega neizmerno želimo, smo raje tiho in dovolimo, da nam okolica rahlja živce. Nekaj globoko skritega nam ne dovoli, da bi se rešile iz tega nadvse neprijetnega položaja. Raje se jezimo na druge in seveda nase, ker ne moremo dobro opravljati dela. Pa vendar je soočenje s sodelavci nujno.

Ne živimo v puščavi in težave se ne bodo razblinile kar same od sebe. Torej? Poskusite odpraviti vse moteče dejavnike na delovnem mestu, ki vam kradejo čas ali zaradi katerih izgubljate potrpljenje. Za nekatere probleme vam ponujamo rešitve mi, na splošno pa vam bo veliko lažje, če boste namesto sodelavcev poskusile spremeniti svoje vedenje.

Nikoli zadovoljna

Sodelavka je v težavah: pomotoma je izbrisala pomembno datoteko, ki jo nujno potrebuje za delo. Svetujete ji, naj pobrska po elektronskem košu za smeti. “Odlična ideja,” odvrne, “žal pa sem prepozna in koš se je že samodejno izpraznil.” Spet ji pomagate z nasvetom, toda vedno znova najde razlog, zakaj vaša zamisel ni izvedljiva. Počasi izgubite potrpljenje, ona pa tega ne razume.

Igra, ki se začne s stavkom “Seveda, ampak ...”, je ena najpogostejših na delovnem mestu. Kako deluje? Sodelavec oziroma sodelavka zavrne vsak predlog ali pomoč. Razgovor tako ne vodi nikamor, saj ne temelji na dopolnjujočih se mnenjih. Zakaj tako? Kdor išče pomoč, pravzaprav ni pripravljen nanjo.

Namesto da bi sprejel nasvet drugega, njegove pozitivne strani, vidi le negativne, ponavadi dodatno delo, ki ga mora opraviti, da bi se stvari uredile. Ne ukrepa, ampak raje počaka, da problem namesto njega rešijo drugi in seveda opravijo tudi vse dodatno delo, ki je za to potrebno.

Rešitev: Najprej morate ugotoviti, kaj se skriva za nasprotovanjem. Se želi sodelavec oziroma sodelavka le izogniti odgovornosti in nalogam? Če je tako, je najbolje, da se sploh ne zapletate v krog vprašanj in odgovorov, ki nimajo konca, saj vaših nasvetov sploh ne želi slišati, kaj šele uporabiti.

Če pa menite, da stavek “Seveda, ampak ...” izhaja iz bojazni pred dodatnim delom, le preprosto razložite, da si ga bo z upoštevanjem vašega nasveta pravzaprav prihranil. Še prej pa bi morale ugotoviti, ali si vaše pomoči sploh želi in ali jo zna sprejeti, sicer se boste znašle v dialogu z gluhim in boste le izgubljale čas.

Godrnjavka

V miru pijete kavo. Pridruži se vam sodelavka in začne: “Tako ne morem naprej. Delam za dva. Vsega mi je dovolj. Če me ni, nikoli nič ne deluje.” Tiho jo poslušate in veste, da njenemu godrnjanju ne bo konca. Vztrajate, dokler se vendarle ne domislite izgovora in dobesedno zbežite iz njene bližine. Na ljudi, ki godrnjajo in se neprestano pritožujejo, lahko naletite kjerkoli.

V nekaterih podjetjih se na primer pritožujejo celi krogi sodelavcev – nad vsem in vsemi. To je njihovo vsakodnevno opravilo, brez katerega preprosto ne morejo živeti. Delovne obveznosti postanejo tako zadnja stvar, na katero mislijo.

Zakaj tako? Neprestano omenjanje stvari, ki na delovnem mestu ne delujejo, krepi občutek pripadnosti. Naštevajo probleme, ne da bi jih kadarkoli poskušali rešiti. Če sodite med tiste, ki radi zavihajo rokave in se brez pritoževanja lotite dela se vam lahko mimogrede zgodi, da vas sodelavci izločijo iz svojega kroga. Značilno je namreč, da v pisarni, v kateri se delavci nenehno pritožujejo, hitro upade kreativnost in izgine pobuda za delo.

Rešitev: Sodelavcem, ki godrnjajo, ni pametno nasprotovati. Bolje je uporabiti diplomacijo: tudi ve se namenoma začnite pritoževati nad neko težavo, potem pa najdite rešitev zanjo. Predlagajte jo na primer pri skupnem kosilu, za katero dajte pobudo. Tako boste vzpostavile ozračje solidarnosti s sodelavci, ki jih tarejo težave, zato bodo vaš predlog po vsej verjetnosti lažje sprejeli.

Lažna neumnica

Sodelavki ste že najmanj desetkrat razložili, kako se prižge računalnik, potem ko se je obesil. In kljub temu vas znova vpraša. Res vas razjezi. Toda čeprav pravkar končujete nujno poročilo, vstanete in ji pomagate. Kako naj jo zavrnete? To je zelo pogosta situacija. Lahko le začnemo naštevati: papir, ki ga je treba vstaviti v fotokopirni stroj, klic v tujino z izgovorom, češ da njena angleščina ni dovolj dobra, pomoč pri pošiljanju elektronske pošte …

Kdor takšni sodelavki ponudi pomoč, naredi eno največjih napak v svojem življenju. Zakaj tako? Kdor se pred sodelavci kaže za nesposobnega, je pogosto le len. Če bi se samo malo potrudil, bi se lahko znašel sam. S svojo igro ne želi le prenesti opravilo, ki bi ga moral narediti sam, na drugega, temveč išče tudi njegovo pozornost. In zakaj mu vedno nasedete? Zato ker se, če mu pomagate, počutite koristne.

Rešitev: Prva ustrezna reakcija bi mogoče bila, da sodelavki zavrnete pomoč. Pa vendar to ne bi bili vi – bilo bi vam težko in zdelo bi se vam zelo nevljudno. Škoda, ker je prav to zelo učinkovit način, da pomagate sebi in posredno tudi sodelavki, da pokaže in uporabi vse, kar zna.

Če pa vam takšno dejanje resnično ni pisano na kožo, bi se mogoče morale vprašati, zakaj sodelavka vedno zaprosi za pomoč ravno vas. Jo morda pri tem spodbujate, ji dajete občutek varnosti? Pametno bi bilo, da bi zamenjali vlogi. Enkrat jo vi prosite, naj vam pomaga. Tako ji boste morda pomagali, da bo premagala strah pred sprejemanjem odločitev in da bo postala samostojnejša.

Nikoli odgovorna

Vaša pisarna je prepozno oddala poročilo. Sodelavka, ki ga je pripravljala, se opraviči: ”Služba, ki nam dostavlja dokumente, vedno zamuja, zato smo bili pozni tudi mi.” Tudi drugi kolega, ki je sodeloval pri projektu, se izgovori. Če bi še naprej poizvedovali, kaj točno se je zgodilo, verjetno ne bi izvedeli nič novega oziroma konkretnega.

Mehanizem prenašanja odgovornosti na druge se lahko nadaljuje v nedogled. Vedno ko kaj ne poteka tako, kakor bi moralo, je za to kriv nekdo drug. Odgovornosti za napako noče sprejeti nihče. Zakaj tako? Da je napad najboljša obramba, se naučimo že kot otroci. Če pa tako reagiramo tudi kot odrasli, in to v zelo resnih situacijah, nam naše početje lahko hitro uide iz rok.

Rešitev: Zavedati se je treba, da ni nihče vsemogočen in da lahko vsakdo naredi napako. Če posameznik to sprejme, se napak ne boji, saj ve, da so neizogiben del delovnega procesa. V službi je tako veliko uspešnejši, saj dela sproščeno.

To filozofijo bi morali sprejeti vsi sodelavci, saj gledanje pod prste drug drugemu in rivalstvo nikakor ne prispevata k ustvarjalnemu delu. Priznanje odgovornosti za napako okrepi vezi v skupini in ne ruši. Zato bi si moral vsak njen člen prizadevati, da bi priznal tisto, za kar je kriv. Začenši z vami.

Kritikantka

Svoji nadrejeni oddate poročilo, v katerega ste vložile šest mesecev trdega dela. Toda še preden ga sploh prebere, vas opozori na stavek, ki ne teče lepo, ali na besedo, ki nima pravega pomena. O kakovosti raziskave, ki je opisana v poročilu, vam ne pove ničesar. Spotika se ob malenkostih, drugega ne vidi. S takšnimi ljudmi – ženskami ali moškimi – se lahko trudite, kolikor hočete in zmorete, toda ponavadi brez uspeha, saj iščejo šivanko v kupu sena. In prej ali slej jo tudi najdejo.

Čeprav ste se trudile in dale od sebe vse, kar zmorete. Zakaj tako? Kdor neprestano kritizira delo drugih, ima zagotovo težavo: ne privošči jim uspeha. Takšni ljudje imajo velikokrat kompleks manjvrednosti, zato jim je zelo težko priznati dosežke drugih. Še več: bojkotirajo jih, saj je to edini način, da sprostijo svojo frustracijo.

Rešitev: Nikar ne izgubite glave, čeprav vas srbi jezik, da bi nadrejeni rekli: ”Ali ste razumeli smisel moje raziskave? Ali se vam sploh sanja, zakaj je pri njej šlo?” Razumljivo je, da nadrejeno sovražite, ker ima vedno kakšno pripombo glede malenkosti. Tako ustvarja nadvse neprijetno ozračje med vama. Toda kljub temu se zberite se, preštejte do deset in razmislite, kako bi se nanjo obrnile, ne da bi se drle.

Na primer: ”Ste nezadovoljni z mojo raziskavo v celoti ali vam ni všeč le kakšna podrobnost?” Tako jo boste prisilile, da se bo pogovarjala o res ključnih zadevah, in ji dokazale, da znate nadzorovati svoje vedenje. In prav to manjka njej. Če boste nadrejeno presenetile s takšno izjavo, bo morda spremenila svoj pristop, ve pa nikar ne popustite njeni aroganci.

Tatica mojega časa

Idealna služba se je spremenila v nočno moro zaradi težavne sodelavke, ki se je zelo rada vtikala v delo drugih.

V službi sem imela ogromno dela, ki pa se mu zaradi sodelavke nisem mogla dovolj posvetiti. Ta svojih nalog ni opravljala, raje se je ukvarjala z delom drugih in jim na področjih, na katera se ni spoznala, solila pamet. Skupni sestanki so se zaradi barantanja z njo vlekli v nedogled, moj elektronski poštni predal je bil poln njenih sporočil, s katerimi je želela “biti pametna”. Na začetku sem nanje še odgovarjala, potem pa sem se raje osredotočila na svoje naloge. Eva, 29 let, javni sektor

Linda Volk

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri