Kako biti 'freelancer' in ostati normalen*?

9. 2. 2017
Kako biti 'freelancer' in ostati normalen*? (foto: Profimedia)
Profimedia

* Beseda "normalen" je seveda uporabljena v prenesenem pomenu, saj vemo, da gre za relativen pojem, ki si ga lahko vsak razlaga po svoje.

Že sedmo leto uživam v prednostih (in "temnih" straneh) svobodnega poklica (ali po domače freelancanja).

V zadnjih sedmih letih sem naredila kup odličnih stvari, pa tudi tono napak, iz katerih sem se nekaj naučila in postala bolj profesionalna in boljša oseba – do sebe in drugih.

Kolumna pred vami je preplet osebnih razmišljanj in pogleda na organizacijo poslovnega in zasebnega življenja honorarke ali samostojne podjetnice.

Vse več ljudi v digitalnih poklicih (programerji, oblikovalci, tekstopisci, upravljavci vsebin in strani na družabnih omrežjih itn.) se odloči, da se odrečejo (relativni) varnosti stalne zaposlitve in začnejo delati honorarno.

Ali morda ne morejo dobiti redne službe, zato si jo z znanjem, iznajdljivostjo in vztrajnostjo ustvarijo sami.

Če ste izbrali to pot, predvidevam, da se zavedate vseh prednosti (svoboda, svoboda, svoboda!), a tudi administrativnih in davčnih glavobolov, ki vas čakajo

(da ne govorim o trudu in času, vloženem v priganjanje strank, naj vam pravočasno plačajo račune), zato bom ta del svobodnega poklica tokrat pustila ob strani in se v prvi vrsti osredotočila na organizacijo časa in kakovost življenja.

Če ste zaposleni v svobodnem poklicu, je vaša pisarna lahko kuhinjska miza, balkon, prostor sodela (coworking), knjižnica, priljubljena kavarna s pogledom na morje ali celo park.

Nimate šefa, ki bi vam visel za vratom, sami si določate, kje, kdaj, kako in za koga boste delali, a za to potrebujete samo računalnik, mobitel in dober dostop do interneta.

Da, svobodni poklic kot način življenja s seboj prinaša številne prednosti in lepote, a tudi pasti.

Da se ne bi ujeli v njih in ponavljali tujih napak, vam predstavljam nekaj lekcij, ki sem se jih naučila v svoji karieri.

Upam, da vam bodo pomagale pri organizaciji dela in izboljšanju kakovosti življenja.

Ko se dela, se dela. Ko se počiva, se počiva.

Prvo in najpomembnejše – določite delovni čas. Ni pomembno, ali je to od 6. do 14., od 8. do 16. ali od 10. do 18., važno je, da je določen in posvečen samo delu ter da se izogibate delu zunaj njega.

Potrudite se ločiti delovni čas od preostanka življenja – človeški možgani potrebujejo obnavljanje in čas za odmor, saj boste sicer zaradi neprestanega prepletanja poslovne in zasebne sfere nenehno napeti.

Večina mojih strank je del korporativnega sveta s klasičnim delovnikom, zato sem se temu prilagodila tudi jaz. Redko delam zunaj delovnih ur.

Če je gneča, raje vstanem prej in naredim, kar je treba. Zvečer skoraj nikoli ne delam (dobro, lažem, to kolumno pišem zvečer, a samo zato, ker sem se odločila večino dneva preživeti na plaži :)), od nedavnega pa se zelo strogo držim tudi tega, da ne delam ob koncih tedna, kar sem zelo težko dosegla in na kar sem posebej ponosna (jupi!).

Ob koncu delovnega časa vedno načrtujem naloge za naslednji delovni dan, da ga lahko začnem osredotočena.

Prav tako je zelo pomembno, da si organizirate (sedeči) delovni prostor.

Dokler sem delala leže na kavču, sem v 90 % primerov po 15 minutah bolj ali manj osredotočenega dela končala na družabnih omrežjih, portalih ali se zalotila pri gledanju posnetkov mačk na YouTubu.

Zame mora biti delovni prostor posvečen samo delu.

In še nekaj je zelo pomembno – ne glede na to, kako zelo se delo v pižami in iz postelje nekomu s stalno službo zdi privlačno in zaželeno, pa potem ko imate to možnost, ugotovite, da ni najbolj koristna.

Všeč mi je, da vstanem, se oblečem, opravim vse jutranje rituale, kot da odhajam na delo – tako se lažje umsko in fizično pripravim na resno delo.

Večopravilnost – ne, hvala!

Naložite si toliko dela, kolikor ga zares lahko (kakovostno) opravite. Da sem se naučila te lekcije (in se zavedla, da so moj čas, volja in sredstva dragoceni in omejeni), sem potrebovala nekaj let.

Preobremenila sem se z delom, ker mi je bilo težko zavrniti kakršno koli priložnost, toda sčasoma je postalo preveč.

Potem sem potegnila črto in postavila prioritete – kakovostne stranke, pri katerih s svojim delom res lahko nekaj doprinesem, dobra podjetja, ki redno plačujejo svoje obveznosti, so ostali moji partnerji.

Ostalim sem se vljudno zahvalila za sodelovanje. Ko se naučite ceniti sebe, svoj um in čas, vas bodo avtomatično začeli ceniti tudi drugi.

Tretja izmena?

Dolgo sem živela v prepričanju, da sem nočni tip – oseba, ki je najustvarjalnejša in najproduktivnejša v gluhi noči.

Na fakulteti (kot tudi v osnovni in srednji šoli) sem s temeljitim učenjem za pomembne izpite odlašala do zadnjega trenutka, potem pa dve noči grela stol in jih brez težav opravila, zelo pogosto z odlično oceno.

Enak, kampanjski nočni način sem prenesla tudi na delo – odlašaj, dokler lahko, in počni vse drugo, a ko se rok začne grozeče približevati, ne spi, delaj pod stresom in pij energijske pijače, da bo rezultat na koncu vedno uspešen.

Ni ravno pohvalno, toda v najhujšem obdobju sem bila štiri (4!) noči zapored budna!

Po začetnem, izrazito neumnem mišljenju "jaz zmorem vse", sem se odločila, da nekaj spremenim, saj sem končno začutila posledice stresa in neprespanosti s kronično utrujenostjo (kamor koli sem prišla, bi zaspala – v diskoteki, kavarni, prvi vrsti na predavanju ...).

Ko vam primanjkuje spanca, si vaše telo želi mastnejšo in slajšo hrano, zato avtomatično posežete po nezdravih možnostih, posledice pa se lahko močno čutijo pri vašem zdravju.

Been there, done that. No more!

Prepričana sem bila, da lahko edino ponoči mirno delam (ostanek poslovnega sveta spi, ni elektronskih sporočil, obvestil, nihče vas ne klika na Skypu ali kliče po telefonu).

Vendar pa si je mir pred motečimi dejavniki mogoče zagotoviti tudi podnevi.

Enostavno si določim del dneva, ko moram nekaj ur neprekinjeno delati v kosu, in v tem obdobju utišam mobitel ter zaprem družabna omrežja in elektronski nabiralnik. Deluje!

Skrivnost ljudi "jutranjega tipa" je, da gredo pravočasno v posteljo in se zbudijo naspani.

Odkar vstajam zgodaj, uspem narediti več, bolje, kakovostneje in produktivneje.

Pametna prehrana in telesna dejavnost

Red Bull, pica, čokolada iz avtomata, kokakola, Red Bull. Burek. Priznam, ne glede na to, kako grozno se sliši, takšen je bil nekoč moj jedilnik.

Če jeste sranje (moram uporabiti to besedo!), v prvi vrsti škodite sebi.

Nekakovostna hrana je kot droga – ponuja instantno, a kratkotrajno zadovoljstvo.

Potem si telo želi še več. Enakega sranja, seveda. Po hitri hrani sem bila počasna, okorna, utrujena. Zato zdaj skrbno izbiram živila.

Če čez dan nimam časa za kuhanje, si enostavne jedi skuham dan prej in jih pospravim v plastične posode.

Če vas kuhanje ne zanima (kot tudi mene ni na začetku), poskušajte najti restavracijo ali dostavo z zdravimi možnostmi.

Odkar načrtujem in izbiram, kaj bom jedla, sem živahnejša, zjutraj brez težave vstanem, sem polna energije, delovne naloge pa opravljam z lahkoto.

Naslednje je prav tako pomembno – telesna dejavnost.

Če se ukvarjate s katerim od "digitalnih" del, gotovo večino dneva presedite pred računalnikom. Obvezno se vsak dan gibajte. Ni treba teči, če vas to ne veseli.

Sprehajajte se, vozite se s kolesom, pojdite v telovadnico, doma naredite nekaj trebušnjakov.

Za razliko od ostalih smrtnikov, ki morajo biti od 8. do 16. na delovnem mestu, lahko vi izkoristite cenejše dopoldanske vstopnice za telovadnico in športne dejavnosti (in dejstvo, da takrat ni gneče).

Telesno gibanje je nujno za zdravje, duševno ravnovesje in učinkovitost pri delu. Odkar sem aktivna, sem veliko bolj osredotočena in motivirana za delo.

Seveda ne mislite, da je zdaj vse popolno – še vedno tu in tam v moji bližini izgine pol kozarca Nutelle ali pa me dva dni ni na spregled zaradi nove sezone priljubljene serije.

Vendar pa prejšnji vzorci niso več stalna praksa.

Čas zase

Sem med tistimi deloholiki, ki morajo kar naprej nekaj delati, da bi se čutili popolne in uporabne (čeprav je to pogosto kontraproduktivno).

Zato je pri meni posvečanje časa sami sebi morala biti zavestna odločitev, ne pa zadovoljevanje spontane potrebe.

Ne glede na to, kako hiperproduktivni ste, nujno potrebujete čas zase.

Prvič, ko sem se odločila, da ves konec tedna ne bom počela NIČESAR (takrat sem poskrbela, da je bil moj urnik popolnoma prazen – nobenih športnih dejavnosti, izletov, dogovorov s prijatelji, čisto nič!), sem mislila, da bom ponorela.

Prve pol ure sem nemirno ležala na kavču in buljila v strop, potem pa sem šla brat poslovno elektronsko pošto.

Toda sčasoma sem se navadila in se naučila povsem naravno v dnevni urnik vključiti osebne rituale. 

Čas za druženje in ljubezen

Vzemite si čas za ljudi, ki jih imate radi. Njihova pozornost in razumevanje nista večni in neomejeni.

Do neke meje bodo sprejemali živčnost, obremenjenost z delom, celo neorganiziranost, nato pa spakirali kovčke in vas poslali k vragu. Pustili vas bodo same z vašimi roki.

Naučila sem se načrtovati prosti čas in čas za bližnje – pa naj bo to partner, prijatelji, družina ali maček.

Preden na ponavljajoča se vabila na druženje odgovorim z "nimam časa", dobro premislim, ali sem res objektivno v gneči ali sem samo slabo organizirana.

Vsi imamo 24 ur časa in osebne prioritete, ki jih lahko razporedimo. Naj se sliši še tako patetično, življenje je kratko in nobena stranka ni vredna toliko kot dolgoletni prijatelji.

Seveda je pri tem treba biti razumski – delo je treba opraviti, prej ali slej.

Vaše izkušnje?

Tako, to je moja izkušnja. Seveda je mogoče, da nič od naštetega za vas ne velja in se odlično znajdete v kaosu, utegnete vse opraviti pravočasno, ob tem pa ste še dober prijatelj, sin/hči, starš in partner ter umsko in fizično zdrava oseba.

Če je tako, si zaslužite moj globok priklon.

Naj se strinjate ali ne – v vsakem primeru se oglasite v komentarjih. Zares me zanima, kaj lahko drugi honorarci povejo o tej temi! :)

Napisala: Ana Eterović Klemenčič, svetovalka za komunikacijo na družabnih omrežjih in urednica Netokracije Slovenija.
Izvirni članek v hrvaščini je bil objavljen na Netokraciji.

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"