Hej, to je žensko delo!

On kupuje hrano in knjige, ona čistila. On kuha, ona pomiva in pospravlja posodo. On pripravlja čaj, ona kavo. On skrbi za avto, ona ureja račune. On zaliva zelišča, ona rože. In kdo čisti umazanijo? Oba! Kdo pa lika? Ministrova mama!

29. 8. 2002

Tako sta si hišna opravila razdelila minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Vlado Dimovski in njegova žena Meta. “Seveda nisva vzela lista in nanj napisala, katere dolžnosti ima kateri od naju. O tem se tudi nisva nikoli pogovarjala. Zgodilo se je povsem spontano!” je pojasnil minister, ki sicer z ženo razpravlja o mnogoterih življenjskih modrostih, nikoli pa se nista ubadala z vprašanjem, kaj je žensko in kaj moško delo.

“Skupne urice sva preživljala že med študijem ekonomije in ves čas sva najin odnos gradila na enakosti. Predvsem pa nama je bilo pomembno, da se ni nihče gnal k delu, ki se mu je upiralo. Tako je vsak poprijel le za tisto, kar mu je bilo všeč. In tako sva si delo razdelila brez besed.” Minister je poprijel predvsem za dela, ki v družbi veljajo za ženska, nad čimer je bil še najbolj presenečen Metin oče.

“Ko sem pred nekaj leti potrkal na njihove duri, so bili vsi zatopljeni v delo. Metin oče me je seveda brž poklical, naj mu pomagam v delavnici. Obraz se mi je ob pogledu na tamkajšnje delo skremžil in začel sem zbirati pogum, da bi mu pojasnil, da takšna dela pač niso zame. Takrat se je z vrta oglasila Metina mama, ki me je prepoznala po glasu. Povprašala me je o tem in onem, zato sem se očetu vljudno opravičil in stopil na vrt do mame. Šele tam sem pogoltnil velik cmok, ki se mi je zataknil v grlu.”

S taščo sta se zaklepetala in namesto za mehanično je z veseljem poprijel za vrtnarsko orodje. Srce mu je ob tem igralo nežno melodijo. “To je delo zame!” je vesel momljal sam pri sebi. “Prav tako uživam med sprehodom po tržnici in polnjenjem košarice z različnimi sadnimi in zelenjavnimi priboljški. Všeč mi je barantanje z branjevkami, ki jih vselej povprašam po kuharskih nasvetih,” je brez dlake na jeziku povedal minister.

Potem se je za hip zamislil, se rahlo povlekel za brado, potem pa pristavil z nasmehom na ustih: “Nekateri bi porogljivo dejali, da sem kot ženska. Nakupovanje na tržnici naj bi bilo menda žensko delo!” se je še bolj dobrodušno zasmejal.

“Ampak meni je všeč, zato ga bom še naprej vestno opravljal! In še naprej se bom izogibal modrovanju, kaj je žensko in kaj moško delo,” je zatrdil minister, ki ga lahko pogosto srečamo tudi na obisku pri cvetličarkah. “Pri njih se rad pozanimam o gojenju rož, pa o tem, kako jih presadimo in podobno.”

Mož kraljuje, žena vlada!

S to mislijo, ki se je utrnila nekemu francoskemu filozofu, bi lahko naslovili zgodbo ministrove zakonske zveze, v kateri ni prostora za nepotrebna vprašanja in obremenitve, predvsem pa ne za predsodke, da mora ženska opravljati ženska dela in da so moške naloge le za moške.

“Tudi sicer opažam, da je v slovenski družbi tovrstnih predsodkov vse manj. Zanimiv je, denimo, podatek, da so med mojim študijem na fakultetah poučevali predvsem profesorji, zadnja leta pa je vse več profesoric. Tudi mene v službi obdaja devetdeset odstotkov sodelavk. Po pripovedovanju moje mame, ki je delala v vrtcu, so možje postali tudi bolj skrbni roditelji. Včasih so po otroke v varstvo prihajale predvsem mame, zadnja leta pa ponje pride vse več očetov.

Manj spodbudni so podatki naše raziskave, ki je pokazala, da moški le 7 ur na teden opravljajo gospodinjska dela, ženske pa 25,8 ure.” Po teh podatkih sodeč je v slovenski družbi še vedno trdno ukoreninjeno prepričanje, da je gospodinjstvo žensko delo.

Takšno razmišljanje je po oceni strokovnjakov posledica predvsem vzgoje, ki deklice uči, kako morajo omejiti lastno svobodo, da ne bi škodile drugim, medtem ko zamolklo in povsem v ozadju odmeva misel, da glavni namen vzgoje ni naučiti otroka zaslužiti kruh, ampak ga poučiti o modrostih, kako napraviti vsak grižljaj slajši.

Ključ do takšnega uspeha je, seveda, poslušanje svojega srca in ukvarjanje le s tistim, kar nas veseli. “Kaj pa naj naredim?” ob takšnih besedah vzkipi enaintridesetletna Petra, mati dveh otrok, ki je na prvi pogled srečno poročena. “Ko se mož vrne domov, potoži, da je utrujen, leže na kavč, čez deset minut pa že robanti, kje je kosilo.”

Med brisanjem solz še pove, da mu kosila pred dnevi ni pripravila. “Pa tudi perila nisem oprala! In kaj se je zgodilo? Skušala sem se pogovoriti z njim, da bi mi lahko pomagal. On pa je zavpil, da je to vendar žensko delo. To je seveda opravičil s tem, da mu tudi jaz ne pomagam pri popravilu avtomobila.

Pojasnilo, da on to počne le enkrat ali dvakrat na leto, jaz pa gospodinjim dan za dnem, je seveda gladko malo preslišal. Tisto popoldne je v meni vse bolj vrelo, zato sem jo takoj po kosilu mahnila k prijateljici. Izpovedala sem ji svojo zgodbo, ona pa ni rekla nobene. Le milo me je gledala in iz njenih oči sem prebrala, da tudi pri njej ni nič drugače. To me je spodbodlo, zato sem se začela pogovarjati z vsemi mimoidočimi. In le redke so pritrdile, da jim možje pomagajo v gospodinjstvu.”

Korak do nasmeha

Sobesednica je vse bolj hlastala za odgovorom, zakaj je temu tako. In naposled je spoznala! “Ker sem na začetku najine zveze popuščala in skušala možu čim bolj ugoditi, sem ga razvadila. Tako moram zdaj sama opravljati vsa gospodinjska dela! Tudi tista, ki so mi najmanj pogodu,” je strnila svojo zgodbo.

Posledica takšnih nezadovoljstev in obilnega dela so številne bolezni med ženskami. Še posebej, če jim tudi delo v službi ni ljubo. Tega se je zelo zgodaj zavedala Irenka Štefančič, ki so jo že v otroštvu zanimali avtomobili. Ker se njene želje tudi pozneje niso spremenile, se je odločila postati voznica mestnega avtobusa. “Zakaj pa ne? Vredno je vsaj poskusiti!” je dejala sama pri sebi in pomahala v slovo vsem predsodkom.

Poleg tega, da v delu nadvse uživa, je obenem premostila vse zdravstvene tegobe, ki so jo pred opravljanjem tega poklica pestile. Tudi takšne zgodbe so na slovenski zemlji zelo redke. Zato ni presenetljivo, da ženske vzrok za bolezni največkrat pripišejo delu v službi, s katerim so nezadovoljne.

“A služba jim na ramena natovori le pol bremena, medtem ko si drugo polovico naložijo same, in sicer z gospodinjskimi deli, ki jih velikokrat opravljajo brez pomoči moža,” je prepričan minister, ki si s sodelavci prizadeva čim bolj slediti sodobnemu pogledu na svet. V ta namen so v minulih mesecih pripravili številne novosti. Ena izmed njih naj bi spodbudila odpravljanje predsodkov o ženskem in moškem delu.

“Od prvega dne prihodnjega leta bodo lahko očetje vzeli 15 dni sto odstotno plačanega dopusta za nego in varstvo svojega otroka, z leti pa se bo število dopustniških dni postopoma povečevalo. Vendar jih bodo morali izkoristiti le v času, ko otrok še ne bo dopolnil osem let,” je novost predstavil minister, ki verjame, da bodo očetje tako poprijeli za več gospodinjskih del, kot jih ta hip opravljajo.

“Upam tudi, da se bomo vsi skupaj čim prej prilagodili sodobnemu poslovnemu utripu: da bomo najprej poiskali službo, v kateri bomo res uživali, in da bodo domača dela, denimo likanje, pranje in podobno namesto nas opravili drugi. V zameno za plačilo, seveda! Aha!? Od kod pa bomo dobili denar? V službi, v kateri bomo radi ostali kakšno uro dalj časa in z nasmehom na ustih opravili vse naloge, nam bodo v zahvalo dali nagrado.”

Ana Turk

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri