Ali si videti tako mlada, da ti to lahko uničuje kariero?

Večina žensk bi ubijala za to, da bi bile videti leta mlajše, kot so v resnici. Toda ali bi z mladostnim videzom lahko ogrozila svojo kariero? Našakolegica je to ugotovila na lastni koži.

12. 2. 2013

"Zadnjič v kavarni me je ženska v tridesetih potrepljala po rami. Ko sem se obrnila, se je hitro opravičila: 'Oprostite gospodična. Zamenjala sem vas za nekoga'."

"Živa?" sem vprašala.

"Jaz sem, Maša."

"Ojoj," se je zasmejala.

"Mislila sem, da sem ogovorila neko dekle. Videti si tako ... mlada!"

"To velikokrat slišim," sem ji rekla. Takrat sem bila z Živo dogovorjena za intervju. Stara sem bila 24 let in to je bil moj prvi teden na delovnem mestu glavne urednice priloge za ženske. Majhna neprijetnost z Živo je bila le ena od številnih, ki sem jih doživela kot mlada ženska na visokem položaju. Ljudje pričakujejo veliko starejšo osebo, in ne majhno blondinko, ki je videti kot študentka.

Vedno sem bila na videz mlajša od svojih let. Ko sem bila brucka na fakulteti, so ljudje mislili, da jih imam 15. Ko sem dopolnila 18 let, so me natakarji sumljivo gledali, če sem naročala kaj alkoholnega. Pri dvaindvajsetih sem že delala kot novinarka in neki neznanec me je vprašal: "V katero srednjo šolo hodiš, dragi otrok?" Ko si starejša od 40 (tako pravijo), je odlično, če si videti mlajša, toda ko si 25-letna punca kot jaz, ki je dobila službo, v kateri skuša uveljaviti nekaj avtoritete, ni tako sijajno.

Ko so me zamenjali za koga mlajšega, preden sem začela svojo kariero, to ni bilo nič takšnega. Toda med prvo službo sem kot novinarka hitro ugotovila, da je 'mladosten videz' lahko zame v službi prekletstvo, saj mi bo odjedal samozavest, tudi ko bom prispela do položaja avtoritete.

Srečanje z moje prve reportaže me je močno zaznamovalo. Starejša ženska, s katero sem se dobila v zvezi z zgodbo, me je premerila po dolgem in počez ter veselo zapiskala:

"Ti si pa res videti, kot da imaš polnih 12 let."

Njen glas je bil poln omalovaževanja. Dovolj težko je bilo biti oseba na najnižjem položaju v pisarni, toda zafrkavanje zaradi mojih let in premalo izkušenj so me zagrenili. Po tem sem začela svoj mladostni videz pretirano nadomeš­čati s tem, da sem prevzela osebnost, ki je bila agresivna, groba in včasih res zoprna. Morala sem dokazati, da sem sposobna poslovna ženska, in ne kakšna 12-letnica, ki je prišla k mamici na obisk.

Maska alfa ženke se mi je zelo maščevala. Za začetek, 22-letnica z otroškim obrazom v strogi poslovni obleki s hlačam je videti bolj hecno kot profesionalno. Poleg tega sodelavkam nisem bila všeč. (Saj tudi sama sebi nisem bila všeč.) Zato sem se opravičila ljudem, do katerih sem bila grozna, in sem se spet začela obnašati kot jaz. Ob drugi službi sem pisala kot svobodna novinarka in poklical me je bivši tržnik, za katerega sem slišala, da je napredoval v založnika. Pisala in urejala sem za časopisno prilogo, ki jo je izdajal. Povedal mi je, da išče glavno urednico.

"Ali te ta položaj zanima?"

Ja, seveda me je zanimal! Toda moje negotovosti so podivjale. Založnika sem srečala že v prejšnji službi, vendar sem bila prepričana, da me je zamenjal za koga drugega. Poleg tega sem imela 24 let in nisem imela pojma o vodenju cele revije. Edina glavna urednica, ki sem jo videla, je bila Meryl Streep v filmu Hudičevka v Pradi! Ne glede na to sem se srečala z založnikom in njegovimi izvršnimi direktorji. Nad mojim portfoliom so bili navdušeni. Želeli so mladostnejši videz revije ter okrepljeno digitalno pojavnost in jaz sem bila kot nalašč mlada, punca vešča spleta. Ponudili so mi službo.

Mislila sem, da mi bo nova služba podarila takojšnjo samozavest – da se bom kot po čarovniji spremenila v nekoga, ki je videti starejši. V resnici se je zgodilo ravno nasprotno. Počutila sem se, kot da bi bila pod žarometi 24 ur na dan zaradi nenavadnosti visokega položaja in mojih mladih let. Nisem imela mentorja in svojo pot sem našla prek poskusov in napak – in veliko iskanja na Googlu. Najprej sem se nenehno spraševala, ali se pravilno odločam in ali si sploh zaslužim to službo.

Ne glede na vse mi ni preostalo drugega, kot da se navadim na okoliščine. Ugotovila sem, kako naj bom videti in slišati kot nekdo, ki obvlada svoje delo kljub svoji mladosti. Svoja krila in pos­lovne suknjiče sem nesla k šivilji, da sem si zagotovila, da mi res dobro pristajajo – toda nisem se odrekla barvitim salonarjem namesto dolgočasnih črnih. In naučila sem se, kako se povezati z novinarkami, starimi toliko kot moja mama, tako da sem poiskala, kaj imamo skupnega; pogosto sem omen­jala svoje znanje klasičnega roka. Kadarkoli so me zamenjali za koga mlajšega, sem to preprosto požrla in šla naprej.

Kmalu so se začeli pozitivni odzivi založnikov, bralk ter prijateljev in ugotovila sem, da res dobro opravljam svoje delo. Moje dvome sta počasi nadomes­tila ponos in samozavest in končno sem razumela, da so bile moje negotovosti glede let in videza le nepotrebna prt­ljaga, ki sem jo vlekla okrog. Namesto da bi svoj naziv in mladost videla kot nekaj pozitivnega in enkratnega, sem pustila, da me delajo manj vredno, otroš­ko in nič zaslužno. In to nisem bila jaz.

Še vedno sem videti mlada, še vedno sem mlada in še vedno se moram ukvarjati z nesramnimi komentarji. Toda leto dni pozneje sem bila bolj sproščena na svojem močnem položaju. Hoditi v visokih čevljih, medtem ko se še iščeš, ni lahko. Morda nisem Meryl Streep v noro visokih petah, vendar mi uspeva povsem brez težav hoditi v svojih.

Besedilo: Petra Arula

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri