4-krat uresničene sanje štirih uspešnih deklet

Kaj imajo skupnega Slavica Karan – TV-voditeljica in novinarka, Tina Maze – vrhunska smučarka, Nejka Omahen – mladinska pisateljica in Lea Bojič – dipl. mikrobiologinja in mlada raziskovalka?

31. 7. 2003

Glede na naslov bi bil zagotovo najbolj logičen odgovor ta, da so verjetno uresničile svoje sanje. In odgovor sploh ne bi bil napačen. Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da vse štiri druži še en skupni dejavnik – mladost.

Kljub svojim zgodnjim dvajsetim letom (vse štiri so še študentke, Lea je vpisana na doktorski študij) imajo za sabo delovno kilometrino in z njo delovne izkušnje, ki se jih ne bi sramovale niti veliko starejše ženske. Svoje poklice opravljajo predano, zavzeto in resno ter v njih neizmerno uživajo. Prav to, da te delo zanima in veseli, zatrjujejo vse štiri, je ključnega pomena za uspešnost.

Slavica je prišla na TV Slovenijo pred šestimi leti, na avdiciji (na katero je odšla čisto po naključju, zaradi obljubljene opravičene ure iz matematike) je bila izbrana za voditeljico mladinskega tednika, takrat imenovanega Tedi. Na začetku je bila ‘le’ bralka vnaprej napisanih tekstov, sčasoma pa je (s sovoditeljem Sinišo) postala glavna kreatorka oddaje Na liniji.

Pravi, da je odraščala skupaj s svojo oddajo in zdaj ponosno lahko pove, da je Na liniji odsev njenih pogledov in idej. Poleg tega sodeluje kot predstavnica za stike z javnostjo pri društvu za razvoj kulture – Atelje 2050 in pomaga pri organizaciji koncertov, festivalov ...

Tina je svoje življenje podredila zahtevnim in napornim treningom, a hkrati ve, kako pomembna je šola. Zime večinoma preživlja na raznih tekmovanjih, treningi se vrstijo skozi vse leto. Študira na Pedagoški fakulteti v Mariboru in redke proste dni maksimalno izkoristi.

V prihodnosti upa na čim več dobrih rezultatov, morda kristalni globus, medaljo na Olimpijskih igrah in uspeh na Svetovnem prvenstvu, nato pa si želi dokončati študij in se posvetiti ‘normalnemu’ življenju.

Nejka je svoje prve (neobjavljene) knjige začela pisati čisto ‘za hec’, pa tudi s Silvijo (prva izdana knjiga) ni imela kakšnih posebnih načrtov. Po srečnem naključju je prišla v roke urednici na njeni sedanji založbi, in tako se je začelo. Kljub vsemu ji je šola najpomembnejša, zato morajo junaki in nove zgodbe pogosto čakati na počitnice, v katerih si vzame čas za pisanje.

Lea se je po gimnaziji odločala med študijem na Akademiji za glasbo in študijem Mikrobiologije. Odločila se je za slednjega. Pravi, da je imela velikansko srečo, saj je našla področje, ki jo zanima in veseli. V drugem letniku je začela delati na Inštitutu Jožef Štefan, kjer so jo po diplomi sprejeli kot mlado raziskovalko. V prihodnosti namerava doktorirati in morda za kakšno leto oditi v tujino. Pravi, da je skrivnost uspeha v tem, da si znaš organizirati čas in se držati svojih načrtov.

Lea Bojič (24 let)

O ciljih: ne postavljam si jih natančno; na začetku študija še nisem razmišljala npr. o doktoratu. Ko imaš začrtano okvirno smer, se ti nove poti odpirajo same. Drži pa tudi to, da moramo za vsakim uresničenim ciljem postaviti novega, se premikati naprej. V uspehih je treba uživati, vendar se zaradi njih ne smemo ustaviti.

Ponosna sem na to, da sem diplomirala, da imam službo, ki mi omogoča, da delam, kar me res zanima. Vesela sem, da mi je med študijem uspelo uskladiti vse obveznosti: poleg rednih predavanj in dela na Inštitutu Jožef Štefan sem si vedno vzela čas za prijatelje, zabavo in svoje konjičke, igranje klavirja in slikanje. V velikansko pomoč sta mi bila vedno starša: poudarjala sta vrednote, ki so pomembne, in me vseskozi spodbujala in mi vedno stala ob strani.

Uspešna ženska je samostojna, finančno neodvisna, dela, kar ima rada in jo izpolnjuje, razvija se na vseh pomembnih področjih, ter uspešno usklajuje kariero in družino. Je izobražena. Seveda fakulteta ni vse, toda odpira nam številna vrata, ki bi bila brez nje zaprta, menim, da je pogoj za uspešnost – vsaj v teh časih. V svojem delu je lahko uspešna le takrat, ko svoj poklic opravlja s srcem in predano. Vsekakor je predpogoj za zaposlitev diploma. Mislim pa, da brez ambicioznosti in želje po novih znanjih nihče v svojem poklicu ne more biti uspešen.

Lastnosti, nujne za uspeh so disciplina, ambicioznost, vztrajnost, delavnost. Treba je imeti vizijo, kaj nas bo ‘čakalo’ po vsem vloženem trudu, le-ta nas motivira, ko bi včasih najraje odnehali. Uspešna sem predvsem zaradi discipline in vztrajnosti; vem, kakšne prednosti sem si postavila, zato od svojih načrtov ne odstopam.

Slavica Karan (19 let)

O ciljih: Ne postavljam si natančno določenih ciljev, izberem si le smer, potem se pustim presenetiti – možnosti se odpirajo same od sebe. Moj cilj je, da bom delala le stvari, ki me zanimajo, da mi bo služba v veselje, pa čeprav bo mogoče trajala dlje kot običajen delovni dan.

Ponosna sem na: Največ mi pomeni, da sta mami in oči ponosna name. To, kar sem, sem zaradi čudovite družine, ki me je vedno spodbujala, svoje starše zelo spoštujem, in nekaj te ‘pozitivne energije’, ki jo dobivam doma, bi rada prenesla tudi na druge. Drugače sem pa ponosna, da 100 % stojim za tem, kar delam, ter da vedno na prvo mesto postavljam medčloveške odnose. Pa na tiste majhne stvari – na vsak še tako kratek TV-prispevek – včasih zanj dolgo iščem ‘tisti pravi stavek’, in ko ga najdem, sem res vesela.

Uspešna ženska dela, kar jo resnično veseli, osrečuje in izpolnjuje, uporablja lastno inovativnost in nikoli ne naredi tistega, česar ne ‘čuti’, samo zato, ker so ji pač rekli, da mora. Kdor se sprijazni z dejstvom, da mu bodo drugi narekovali življenje, da nima prostih možnosti, da sanj ni mogoče uresničiti, bo pač celo življenje tako živel. In to se mi zdi narobe! Vsak mora sanjati – če nimamo sanj, jih ne moremo uresničiti. Seveda se je treba potruditi, ampak ravno začetek je najtežji; ko se malo premakneš, se ti stvari začnejo odpirati same.

Lastnosti, nujne za uspeh: pri meni je to zagotovo trma. Za svoje delo lahko resnično rečem, da predstavlja mene, moj pogled na stvari, moja zanimanja; zato pač nisem naredila tistega, kar mi ni bilo všeč. Znam reči ne. Če potem vidim, da so drugi le imeli prav, bom to priznala, čeprav mi bo šlo težko z jezika.

Tina Maze (20 let)

O ciljih: Imam cilje, ponavadi celo previsoke glede na svoje zmožnosti. To velja tako za smučanje kot za ostala področja in predvsem za šolo. Poleg napornih treningov je težko še študirati, vendar sem po naravi večni optimist in mislim, da je mogoče z vztrajnostjo in močno voljo doseči prav vse.

Ponosna sem na to, da mi je do dvajsetega leta uspelo odsmučati nekaj odličnih rezultatov. Vsak uspeh mi pomeni veliko, najpomembnejši pa so: zmaga iz Soldna, 5. mesto na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu, redno sem končala srednjo šolo, zaposlena sem na ministrstvu za obrambo. Ko sem letos na podelitvi medalj korakala med šestimi najboljšimi smučarkami na svetu, sem prvič res začutila, kako je to, če si ponosen nase, zadovoljen s svojim delom. To je bilo eno najlepših doživetij v mojem življenju, česa takega še nisem čutila.

Uspešna ženska: Mislim, da je res uspešna tista ženska, ki se zna sprijazniti tudi z neuspehi, saj so le-ti prisotni na vsaki poti, in se zna potem z dvignjeno glavo vrniti v ‘igro’. Menim, da je mogoče vse doseči, če nas nekaj resnično veseli, si tega želimo in smo pripravljeni za to tudi nekaj narediti. Torej so neuspehi le kratke postaje na poti. Mene osebno za nekaj časa precej potrejo, jezna sem na cel svet – najbolj seveda nase – saj se sama še vedno učim pristopa, ki je potreben za uspeh.

Lastnosti, nujne za uspeh: sta trdo delo in trma. Pomembni so tudi super ljudje, s katerimi delam, ki me spodbujajo; najbolj seveda starši, ki mi vedno stojijo ob strani. Drugače pa poskušam od vseh ljudi, ki jih poznam tako ali drugače, ‘pobirati’ njihove dobre lastnosti in se jih naučiti.

Nejka Omahen (20 let)

O ciljih: Pri meni je vedno bila in bo ostala na prvem mestu šola, zato največ pišem med počitnicami, saj je danes izobrazba zelo pomembna. Ne vem pa še natančno, kaj bi rada v življenju počela, zato sem za študij izbrala dve smeri, primerjalno književnost in geografijo. Pisati nameravam naprej, ampak le za hobi – tako kot do zdaj.

Ponosna sem na: Kot majhna punčka sem si vedno želela, da bi med številnimi knjigami v knjižnicah stala tudi kakšna z mojim imenom. In ko so mi pri petnajstih letih res izdali mojo prvo – Silvijo, skoraj verjeti nisem mogla; kar nekaj časa je trajalo, da sem se navadila. Podobno je bilo tudi pri naslednjih treh, najbrž zato, ker nobene od njih nisem načrtovala. Lepo mi je tudi, ko obiskujem otroke po šolah in me resno sprašujejo o vsebini mojih del, s podrobnimi vprašanji o junakih me večkrat prav presenetijo.

Uspešna ženska: Ob prvi asociaciji jo vidim precej stereotipno; da se oblači v moderne kostime, najpomembnejša je služba ... Sama nočem vsega življenja posvetiti veliki karieri in pri tem pozabiti na ostale vrednote. Vem le, da bi mi bilo všeč delo, povezano z otroki, moj konjiček bi bilo pisanje, imela bi družino in živela mirno življenje. Tudi preveliko medijsko izpostavljanje se mi ne zdi potrebno (vedno se rada pogovarjam o mojih knjigah in obiskujem šole). Vesela sem, da je moja založba dosledno spoštovala dejstvo, da mi je šola najpomembnejša.

Lastnosti, nujne za uspeh: Tako pri pisanju kot pri šoli so pomembne: disciplina, vztrajnost, pridnost. Ne predstavljam si, da bi na izpit prišla nepripravljena; že tako sem ‘panik’, potem bi bilo pa nevzdržno. Pri pisanju sem npr. večkrat že utrujena, ne ljubi se mi več, ampak liki sami zahtevajo, da napišem do konca.

Savina A. Ritter

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri