Moja trenutna situacija ni prav nič drugačna od večine; na pol pojedeni čokoladni zajčki na vsakem koraku, razvlečena trenirka in zoprn občutek, da bi morala čez praznike kaj postoriti (pa nisem), ki pa še vedno ni dovolj močan, da bi s kavča tudi vstala. Če bi kdo štel kose potice, ki sem je pojedla, bi bilo to že rahlo žaljivo. Ob drugi uri zjutraj je tudi babičina potica terjala svoj davek, saj sem sredi noči stokala prav po upokojensko: »Kaj mi je bilo tega treba? in »A imamo kje kakšen Donat?«
Vendarle sem posledice slovenske tradicije preživela, se zjutraj zbudila in si rekla »Saj so le prazniki, pa kaj!«
Med slovensko tradicijo bi lahko z zagotovostjo šteli tudi dneve, ki pridejo po praznikih. Saj veste, vrnemo se v službo, pijemo zelene zvarke in se ubogim sodelavkam pritožujemo s frazami; »Joj, koliko potice sem pojedla!« in »Ah zakaj je že konec praznikov?«, ki pa nam dajo le navidezen občutek izboljšanja. Seveda se teden po praznikih, ko se obnašamo kot mladi lačni dinozavri, strnemo v ljubljanske fitnese kot v spovednico, kjer se spovemo grehov za praznično prenajdanje.
Krivda bi lahko bila že slovenska tradicija podobno kot iskanje potrditve pri družinskih članih po tem, ko smo skuhali kosilo in ti želijo samo v miru jesti. V smislu »A sem preveč solila?« in »Joj, a še ni dovolj pečen krompir?«.
To leto priporočam, da se ne obremenjujete in se spomnite stvari, ki so vas ta praznični vikend razveselile. Cosmo bejbe namreč ne štejemo kosov potice. Pa zakaj vendar bi? Vsi potrebujemo vsake toliko časa »podaljšek« od hitrega tempa življenja, nenehnega zvonenja telefonov in stresa. Imeli smo lepe praznike in to je vse, kar je pomembno. To leto stran s krivdo!
Seveda pa kot HudJobovka nikakor nisem pozabila na naše uredništvo, ravno nasprotno, čez praznike sem si nabrala novih moči, imela pa sem čas za pogled nazaj in razmislek o prvem tednu Cosmopolitanovega pripravništva.
Ko sedim v pisarni Cosmopolitana, mi prsti na tipkovnici še vedno zastanejo, saj ne morem verjeti, da sem tu. Na uredništvo se privajam, prav tako pa se HudJobovke počasi sproščamo in se brez strahu želimo le še pozitivno dokazati. Moje dosedanje delo bo kmalu videno tudi v majski številki revije, o tem občutku pa bom zagotovo poročala ravno tukaj, na svojem blogu.
Tako, sedaj pa grem pojesti še en kos potice, ki je ostal od včeraj. Pa kaj, pri nas ne štejemo!
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
