Kolumna: Deloholičarka

Imaš službo, delo, študij in ostale aktivnosti, v katerih uživaš? Potem se ti na lepem zalomi. Kar naenkrat ne veš več, kaj je to prosti čas. Delu si tako predana, da pogosto prideš zgodaj v pisarno in odideš šele pozno ponoči. Globoko se zavedaš zapravljanja časa. Ne hodiš na dolge kavice, na kosila in ne tičiš na Facebooku kar tja v tri dni. Nikakor ne moreš pustiti, da bi ti čas polzel med prsti zaradi takšnih brezveznosti.

Kolumna: Deloholičarka Profimedia
1. 6. 2015

Nedelja naj bi bil dan za počitek, kajne? A jaz sem se pred kratkim zalotila, da ne vem več, kaj je to nedelja. Ne vem več, kaj je to počitek. In vikend. Ta mi predstavlja čas, ko imam na voljo največ ur za delo. Čas med vikendi me rešuje. Namreč, takrat storim vse, česar mi ni uspelo postoriti tekom tedna.

»V svetu, ki slavi delovno etiko, velike dosežke in denarni uspeh, ljudi, obsedene z delom, drugi vidijo kot pametne, ambiciozne in podjetniške. Sistem je zgoraj skoraj zgrajen za spodbujanje deloholikov, saj jih nagrajuje z novimi odmerki njihove droge,« je pred kratkim zapisala Anamarija Lukovac in mi dala misliti. Ob tem sem ugotovila, da ne znam več mirno sedeti in delati nič. Ves čas sem na 'busy'. To je namreč moderno in nekaj navadnega. Pravzaprav, kaj je to 'delati nič'?

Izgubila sem ravnotežje. Ugotavljam, da se enostavno bolje počutim takrat, ko sem zaposlena. V brezdelju se preprosto ne znajdem. Še huje, počutim se izgubljeno.

Deloholičnost. Odvisnost? Ogabno lepa odvisnost, ki vodi v številne neljube težave. Skoraj tako kot vse ostale odvisnosti. Poznaš občutek, ki nastane kot produkt jeze, stresa, depresije ...? Saj veš, solze brez posebnega vzroka, tesnoba v prsih, občutek nemiru, kronična utrujenost, ... Vse to so kazalci, ki so me opomnili, da je nastopil čas, da se ustavim. So opomnik, ki pravi, da sem zajadrala predaleč stran in staknila prvo fazo pregorelosti. Izgubila sem občutek. 

Prišel je čas, ko čutim potrebo po tem, da dam prednost sebi, svojemu telesu. In to na povsem nesebičen način. Čas je, da postanem pozorna in pričnem zaupati intuiciji, ki mi čisto po tiho govori, da naj opravim selekcijo dela. Pravi mi, naj opravljam zgolj tisto, kar me resnično veseli. Tisto, s čimer rastem. In zgolj tisto delo, ki me bo izpolnjevalo in napolnjevalo z veseljem. Delo naj bi bilo zgolj življenjska podpora, nikakor pa ne bi smela dopustiti, da me je pripeljalo do točke, ko se počutim kot kupček d...

Tako. Kolumne je konec. Ura bo 17:00, skrajni čas, da zapustim pisarno.

Mojim izzivom lahko slediš tudi na:
Facebooku
Instagramu

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri