Spet doma ...

23. 4. 2014

... pod okriljem svoje mehke posteljice in objema, ki sem ga zadnjih osem mesecev tako zelo pogrešala. Sedaj, ko sem fanta Aneja iz Francije končno pripeljala spet domov, se lahko še zadnji atomi v oblake postavljene glave spravijo k sebi in se z vso svojo močjo lotijo novega projekta. Pozabiti Azurno obalo.

Ne, saj ne. Malo za šalo, malo zares, ker sem v zadnjih (izredno kratkih) dneh resnično preživela veliko trenutkov, ki se mi bodo v spomin vtisnili za zelo zelo dolgo, z ljudmi, ki jih bom (upam!) že poleti lahko gostila v Sloveniji.

Nad mestecom Cassis

Foto: Osebni arhiv (Najvišji klif v Evropi, ki se vzpenja nad prelepim mestecem Cassis, kakšnih dvajset minut stran od Marseilla)

Zadnji pozdravčki in poljupčki FRancoski rivieri

Foto: osebni arhiv

Takšna pač sem. Hitro me očarajo tuje kulture, hitro vzljubim nove ljudi, nič kaj več ne traja niti, da se v kraju začnem počutiti kot doma. Tokrat, sem se v mislih že selila v očarljivo obmorsko mestece Cassis in se v prihodnosti družila s Hugotom in Cecile, ki sta naju v kratkem času, ki sva ga utegnila preživeti v resnično idiličnem mestecu pogostila kot kralja in kraljično. Ona, Francozinja, ki bi jo prepoznal na kilometer. Zaposlena v podjetju, ki (kako prikladno) proizvaja parfume. In on, podjetnik z družinsko tradicijo urejanja krajinske arhitekture, ki v kraju kot je Cassis ne pomeni nič drugega, kot načrtovanje bohotljivih vrtov najprestižnejših domov sveta.

Hugo in Cecile

Foto: osebni arhiv (Hugo in Cecile ter očarljiva psička Iris na vrtu njihovega prelepega posestva)

Glavna kapitanka Iris

Foto: osebni arhiv (Iris, glavna kapitanka ribiške ladjice)

Da, Francija v meni resnično vzbudi posebne občutke. Poetičnost govorice in idiličnost pokrajine, ki jo razkriva južna obala Francije, sta mi (še posebej po izkušnji prve polovice tega leta) ljubi vsaj toliko, kot skodelica slaščic po 22:00 uri. Zelo!

Sedaj, ko se v dežju s fantom voziva proti domu in na skoraj izpraznjen iPad hitim pisati vtise, dokler so še sveži, si ne morem kaj, brez da bi si v mislih ponavljala stavek, ki v tem trenutku ne bi mogel biti bolj resničen: vsak konec, je začetek nečesa novega. Od sobice v fantovski vili pri morju, do čisto svojega prvega stanovanja, drugega tedna mojega hudega pripravništva in novostim, ki jih pripravljam v imenu svoje ustvarjalne blagovne znamke Petite deco.

Do prihodnjič pa zreducirana playlista pesmi, ki so nama krajšale osemurno vožnjo domov :)

☮ Matija in Aljaž - Craziness called life

Nahko and Medicine for the People - Budding trees

Sagi Rei - I fly with you

Lenny Kravitz - Again

The Cranberries - Linger

Gušti in Polona - Makova polja

☮ Alizee - Moi Lolita

Otis Redding - Sitting on the dock of a bay

Sarah Jaffe - Clementine

Mojim izzivom lahko sledite:

Moj prvi prispevek na Cosmo Hud Job blogu

Instagramu

Facebooku

Osebnem blogu

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"