Tomaž Humar

[Tamarra*]

Danes nas je pretresla novica, da nas je zapustil alpinist Tomaž Humar, ki je ostal ujet na Himalaji - Langtang Lirungu.

Mislim, da si zasluži več, kot samo omembo v kakšni drugi temi, ker je bil izjemen človek.

Vesela sem, da je umrl v objemu svoje ljubezni, v objemu gora.
Dosti ljudi se sprašuje, kaj mu je bilo, da je plazil tja gor, ko nam ga je Nanga Parbat pred štirimi leti že skoraj vzela. Jaz pa se sprašujem, če bi ga imeli možnost vprašat, kaj bi storil, če bi se še enkrat odločal. In prepričana sem, da bi njegov odgovor bil, da bi storil enako. Umrl tam, kjer je našel svojo srečo.



Tomaž, počivaj v miru.

[flesherka_]

kdor reskira očitno ne profitira...

[~NIA~]

--------

[SWEETprinces]

nia se poplnoma strinjam

[red_rose]

NIA, motis se, resevanja tokrat ni noben davkoplacevalec placal, ampak njegova agencije oz. zavarovalnica.

jaz upam da ga domaci vsaj 1% razumejo da jim je vsaj malo lazje...jaz ne vem ce ga. vsekakor ga ne bi ce bi bil oce mojih otrok

[la HauteCouture]

Jaz ne razumem, da je spet šel toliko tvegat in ljubezen do gora postavil pred ljubezen do otrok. Ampak mi je žal vsakega človeka.

[Tamarra*]

Nia, pardon, ampak raje vem, da plačujemo davke za take kot je on, kot pa take, ki jim ni za delat poleg tega je naredil tudi nekaj za prepoznavnost Slovenije po svetu, njegovo izjemnost pa potrjujejo tudi razne nagrade.

Na 24.ur so mislim, da ukinili komentarje na njegovo novico, kar mi zdi čisto prav, ker so nekateri bili prav glede teh davkov prav žaljivi.

Ne obtožujem ga, ker se je s tem ukvarjal, njegova partnerica je vedela, da je to njegovo življenje, s tem se je očitno sprijaznila, tudi za otroke se je odločila, tako da krivda ni na njegovi strani; ni nikoli rekel, da bo zaradi otrok nehal plezat.

Življenje vseh se enkrat konča, on je imel srečo, da je umrl tam, kjer si je verjetno želel.

[micamaca]

moram priznat, da me je ornk pretreslo ko sem zjutraj slišala, da so ga našli mrtvega... saj se je nekako nakazovalo, da je nekaj zelo narobe, ko se ni več javljal na telefon... ampak useen človek upa do zadnjega... sploh nisem mogla verjet, da ga ni več, ker se mi je ob vseh teh njegovih podvigih zdelo, kot da ga gore ščitijo, da njemu se pa že ne more kaj hudega zgodit... in če bi do česa hujšega že prišlo, se bo že znašel in znal poskrbeti zase... ker se mi je zdel tako poln energije in volje, kot da bi imel devet življenj... še toliko bolj me je pretreslo ker je malo preden je umrl celo javil, kaj se je zgodilo in je že takrat verjetno vedel, da nima več možnosti... ne znam si predstavljat kaj se je v tistih zadnjih trenutkih pletlo po njegovi glavi... ali ga je bilo strah ali se je sprijaznil z usodo... ne morm namreč pozabit, kako vesel je bil, ko so ga rešili z Nange Parbata in ga je helikopter po vseh tistih mučnih dneh odložil na tla...

zelo mi je hudo za njega... bil je tak res prijeten in preprost človek, pravi slovenski gozdni joža kot si je sam rad rekel... nekaterim se je zapisal v srce in ga bomo zelo pogrešali

za tiste, k vam ni jasn zakaj je živel tako kot je in postavljal svoje življenje na kocko... predstavljajte si, da bi vas nekega dne nekdo zaprl v hišo in vam rekel, da morate do konca življenja ostati zaprti tam, da se vam ne bi kaj hudega zgodilo... ne bi mogli zdržat ane, ker vam je vaša svoboda bolj pomembna, tudi za ceno rizika da vas že jutri zbije avto... za Tomaža Humarja je ta hiša predstavljala življenje brez gora, gore pa njegovo svobodo... takšen je pač bil in pred leti ga tudi sama nisem najbolj razumela... danes ga lahko popolnoma razumem in verjamem, da če se mu je že moglo kje zgoditi tisto najhujše je najbolje, da se mu je zgodilo tam, kjer je našel svojo svobodo...

[g00fy_qa]

Ne obtožujem ga, ker se je s tem ukvarjal, njegova partnerica je vedela, da je to njegovo življenje, s tem se je očitno sprijaznila, tudi za otroke se je odločila, tako da krivda ni na njegovi strani; ni nikoli rekel, da bo zaradi otrok nehal plezat.

Ja, spet bo ženska kriva, kaj pa je imela otroke, saj pa je vedela v kaj se zapleta - moški vendar mora it v širni svet in pobijati divje zverine.

Ok, saj razumem, da takšni ekstremni ljudje drugače razmišljajo. Ampak odgovornosti do družine po mojem mnenju ni pokazal.

Kakorkoli že, tako kot vsem drugim verjetno, je tudi meni žal, da je umrl.

[~NIA~]

[softTouch]

jaz ga razumem in ne bi napisala negativnega komentarja, tudi če bi bil še živ
bil je človek, ki je odkril svojo ljubezen, gonilo in je tako tudi živel. mora biti res neopisljiv občutek, ko premikaš meje svojega telesa in uma in ko premagaš goro, ko stojiš na vrhu in maš cel svet pod sabo in samo nebo nad sabo...saj je vedel, da lahko umre in se smrti najbrž ni bal...enostavno ni živel po ustaljenem ritmu množic, ampak je imel drugačne želje, nekaj drugega ga je vleklo naprej. jest alpinistom kar zavidam, da jim je dano izkusit take stvari, ki so dane le redkim...

[micamaca]

joj nia dej nehi že s temi tvojimi glupimi razpredanji... ne vem kje jih pobiraš (doma najbrž)...sj vem da si še dost zelena kar se živlenja tiče, zato se ti RES ni treba utaknt u čist usako temo sam zato da neki poveš... prov ok, teb ni Tomaž Humar nč pomenu, who cares, kaj se sploh oglašaš pol... tale tema je gotov bl namenjena lepemu spominu nanj, ne pa najedanju o davkih...

ps. in če se maš še kej za pregovarjat z mano prosm da uporabiš zs, ker ni treba posmetit čist usake teme

[la HauteCouture]

^^ Naj pove kar misli, ni avtorica teme nikjer napisala, da je treba pisat le pozitivne komentarje. Vsak ima o njem drugačno mnenje. Če ga ti razumeš, blagor tebi. Kaj bi svet brez fanatikov.

[red_rose]

mal spostovanja, no, kaj ce njegova hcerka to bere? 17 je stara...

[UG84]

Tudi sama ljubim gore, vendar očitno ne tako zelo kot jih je on. Po tej strani ga razumem, v gorah je iskal mir, ki ga v dolini ni.

Po drugi strani je imel družino, ki jo je sedaj pustil samo in se od njih praktično poslovil vsakič, ko je šel na podvig, saj je hodil sam in tvegal veliko. Tu ga ne razumem, vendar verjamem, da ga razumejo njegovi najbližji.

Kljub temu, da pravijo, da je umrl tam, kjer je bil najbolj srečen se mi smrt v samoti, na ledenem mrazu, v tuji državi ter nekje nad 5000 metri ne zdi lepa. Še manj pa srečna.

Toda pomembneje je, da je bil srečen dokler je hodil v gore in da je bil vzor mnogih. Družini pa iskreno sožalje.