Preprodaja organov

Vse o politiki od svetovne do domače

Moderatorji: saarijarvi, Dioniz, Sunshine

Tiavanna
Cosmopolitanka
Cosmopolitanka
Prispevkov: 1402
Na forumu od: 29. 10. 2005

Neprebrana objavaNapisal/-a Tiavanna » 12. Maj. 2008 9:17

Živjo. Pišem seminarsko nalogo o preprodaji organov. Verjetno vas je že veliko slišalo razne zgodbice o tem, kako so bili ljudje ugrabljeni in so se potem zbudili brez ledvice ipd. Če kdo ve kakšno podobno zgodbico oz. karkoli v povezavi s preprodajo organov, bi lepo prosila, če mi to lahko napiše na etnologija2008@gmail.com :) Lahko napišete tudi v tej temi, ampak ne se obremenjevat s tem, če je nekdo že napisal nekaj podobnega, ker rabim čimveč različnih verzij ene zgodbe. Poleg prosim pripišite čimveč podatkov kje, od koga ste to slišali, ob kakšni priložnosti, itd.
Hvala!
Uporabniški avatar
miska13
Debatorica
Debatorica
Prispevkov: 374
Na forumu od: 20. 1. 2005
Kraj: LJ

Neprebrana objavaNapisal/-a miska13 » 12. Maj. 2008 9:27

jaz sem slišala za dve zgodbi, ena se je zgodila v Trstu, druga pa v Palmanovi

v trstu sta zakonca kupovala cunje pri kitajcih. mož je rekel ženi, da jo počaka pred štacuno, ker se mu ne da noter. žena je šla noter probavat cunje in je fuuul časa ni blo ven. pa je po določenem času možek šel v trgovino, da bi šla naprej. išče po trgovini, žene nikjer. sprašuje kitajčke kje je žena, pa pravijo da ni blo nobene take noter. mož ves paničen gleda okrog, po sosednjih trgovinah, žene ni nikjer. gre še enkrat v to prvo štacuno vprašat, uni še kar trdijo da je ni blo tam. pokliče policijo, ki zelo hitro pride na kraj dogodka. grejo v kabino in na eni strani kabine so bila vrata. kao v skladišče. grejo po stopnicah dol, pa žena čist omamljena, privezana, da ji bojo organe ven pobrali. no, pa so jo rešili.
par je pa iz kamnika - verjamem, da nikoli več ne bosta šla v kitajske štacunce v trstu.

druga zgodba pa je bila v palmanovi. ko je žena rekla možu da gre na wc, on pa naj zloži stvari v avto, da lahko potem odrineta naprej. pride z wc-ja in vidi avto na parkirišču, moža pa nikjer. ga išče, vsa panična. potem ga pa najdejo v grabnu, brez ledvičk :?


tole je bilo pred leti objavljeno v Mladini:

Ledvica za 20.000 evrov

Črni trg človeških organov tudi v Sloveniji


Ko iščeš sobo ali kupuješ avto prek svetovnega spleta, naletiš na najrazličnejše oglase. Tudi na takšnele: "Prodajem bubreg krvna grupa A rh + sve informacije na e-mail." Oglas je bil objavljen kar na slovenski spletni strani www.mojoglasnik.com.

Ker so vrste čakajočih na nov organ, predvsem pa na ledvice, dolge, ne preseneča, da nekateri bogatejši razmišljajo tudi o tem, da bi si organ kar kupili. Prav tako je veliko ljudi, ki se zaradi takšnih in drugačnih stisk, največ pa zaradi slabega finančnega položaja odločijo, da bodo svojo ledvico ponudili naprodaj, saj je znano, da človek skoraj brez večjih težav živi tudi z eno samo. Na svetovnem spletu zlahka najdeš primernega dajalca, ki za ustrezno ceno prodaja svojo ledvico. Ponudniki niso le iz vzhodnih držav, kot je prepričana večina, temveč tudi iz Nemčije, Amerike, Anglije, Turčije, Pakistana in od drugod. Cene znašajo od 4750 dolarjev v Indiji do 50.000 dolarjev v ZDA ali Turčiji.

Toda kupovanje ledvic prek spleta v Sloveniji? Prej omenjeni oglas ni bil edini, ki smo ga našli na slovenski spletni strani. Vas zanima še kaj? Recimo: "Bubreg, potpuno zdrav, krvna grupa B+, bez masnoća, visokog tlaka, kamenca, 100 % ispravan, za transplataciju za ozbiljne korisnike u SLO ili izvan SLO, prodajem po vrlo povoljnoj cijeni. Uvjet: presađivanje u HR bolnici! Nazovite ..." Oglasi, ki smo jih našli na www.mojoglasnik.com, so iz časovnega obdobja od leta 2002 do 30. oktobra 2004, ko je ledvico ponudil prodajalec s krvno skupino A in faktorjem Rh + iz Bosne. Drugi prodajalci so iz Hrvaške in Srbije. Vsi so stari od 30 do 40 let, ledvico pa so pripravljeni odstopiti najboljšemu ponudniku za najboljšo ceno. Med prodajalci sta tudi dve ženski. Oglasi so bili oddani v različne kategorije od ostalo do šport in rekreacija, eden celo v rubriko računalništvo.

Seveda nas je zanimalo, kako poteka kupovanje ledvice prek spleta. Kot navidezni kupci ledvice za sorodnika v Italiji smo stopili v stik z B. S., ki svojo ledvico prek spleta prodaja že od leta 2002. Baki je povedal, da je že dobil nekaj ponudb za nakup in da je pripravljen iti na presaditev, kamor hočemo.

Toda najdlje smo prišli pri kupovanju ledvice M. K. iz Bosne in Hercegovine, ki je na slovenski oglasni spletni strani svojo ledvico oglaševal od konca oktobra 2004. Že naslednji dan smo dobili njegov odgovor in seveda je bil takoj pripravljen na prodajo:"Imam 38 godina, nisam ništa bolovao a što se tiče dolaska u Italiju ne mogu jer nemam vize. Transplantacija se može obaviti i u Zagrebu a oko cijene bi se dogovarali ako bude sve u redu to jest ako mu odgovara moja krvna grupa a možete me i nazvati na moj broj telefona /..../ od 22h do 23 h POZDRAV."

Ponudba se je zdela popolnoma resnična. Poslal je tudi nekaj več podatkov o sebi: "O meni kratka biografija: ne pušim, ne pijem, nisam bolovao nikakvu zaraznu bolest a ni u mojoj familiji nije niko imajo neku zaraznu bolest. Što se tiče posla ne radim nigdje, a na ovaj korak sam se odlućio zbog teške financijske situacije nadam se da sada razumijete a i ja u potpunosti razumijem vas."

Da bi nas prepričal o trdnosti svoje namere, je po telefaksu poslal celo laboratorijski izvid iz sarajevske bolnišnice o tipizaciji tkiva - ledvice. Ker je bil izvid napisan za 38-letnega J. S., je pojasnil: "Što se tiče nalaza koji sam vam poslao na moje je ime, kao dokaz imam ličnu kartu in nije nikakva mučka samo ne želim da svako vidi moje podatke na internetu." Ime je spremenil tudi zaradi tega, da za njegove namere ne bi izvedeli znanci in sorodniki. Za nakup naj bi bil dobil celo ponudbo iz ZDA, vendar bi rad svoj ledvico prodal čim bližje doma.

Sprva o ceni ni hotel razpravljati: "Ne znam dali ste upučeni ali morate izvršiti tipizaciju tkiva, da vidite dali odgovara ili ne. A ako sve bude kako treba onda bi se dogovarali oko cijene." Nato pa je le odpisal, da je njegova cena za ledvico 20.000 evrov. Glede na to, da je iz Tuzle, je predlagal, da bi presaditev opravili v Zagrebu ali Tuzli. Za presaditev v Tuzli bi poskrbel on. Vsaj kar zadeva organizacijo: "Sutra iza 10 sati imam dogovoreno da se nadjem sa doktorom, ako se ja sve dogovorim sa njim gledaću da vas on odmah nazove i sa vama da se dogovori kada bi ste vi mogli doći u Tuzlu ja sam isto rekao da sam izvršio tipizaciju i da je vaš doktor rekao da je sve uredu i da se može izvršiti transplantacija, takodje ću mu reći da mi je to dajdja to jest brat od moje mame." Ker je kot prejemnika ledvice navajal svojega strica, se je pozanimal še o osnovnih podatkih "našega sorodnika", za katerega naj bi kupovali ledvico. V Tuzli je šel na pregled z ultrazvokom in zdravniki so mu potrdili, da je ledvica primerna za presaditev. Čez nekaj dni pa je sporočil, da so se stvari zapletle, ker bi morali z dokumenti dokazati družinske vezi med prejemnikom in darovalcem in pridobiti dovoljenje za transplantacijo: "Onda nam preostaje Hrvatska, Srbija ili da se ja nekako prebacim na crno u Sloveniju i da se to obavi u Italiji."

Za transplantacijo v Zagrebu naj bi se pozanimali sami. Poslal je telefonske številke zagrebških zdravnikov, ki opravljajo presaditve. Eden izmed njih je po telefonu razložil, da opravljajo transplantacije tudi za tuje državljane, čeprav imajo prednost hrvaški, ki so na nacionalni listi. Če že imamo živega darovalca ledvice oziroma organ, ki nam ga je pripravljen odstopiti sorodnik, postopek steče nekoliko hitreje. Presaditev ledvice živega dajalca stane od 100 do 150.000 kun, to pa znese okoli 4 milijone tolarjev.

Na Hrvaškem je sicer prepovedano opravljati presaditve v zasebnih bolnišnicah. Prav tako je v zakonu o pogojih transplantacije delov človeškega telesa v 24. členu zapisano, da je prodaja človeških organov kaznivo dejanje.


Nelegalno?

A zakonodaja je glede tega precej nedorečena. Nedvomno je preprodajanje človeških organov kaznivo, ni pa sodne prakse, če kdo sam proda svoj organ. Nedovoljeno presaditev delov človeškega telesa v Republiki Sloveniji obravnava še vedno veljaven 191. člen kazenskega zakonika iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper človekovo zdravje. Ta člen se ukvarja predvsem s protizakonitim delom zdravnikov in drugih, ki kot posredniki sodelujejo pri takšnem početju. Zdravnik je za neupravičeno presaditev lahko kaznovan z zaporom od šestih mesecev do petih let. Ko je Slovenija postala članica EU, je na podlagi mednarodnih konvencij 5. maja 2004 v kazenski zakonik vnesla tudi novo kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Tako zdaj prvi odstavek 387. člena kazenskega zakonika navaja, da je za "storitev tega kaznivega dejanja odgovoren, kdor zaradi trgovine s človeškimi organi, tkivi ali krvjo drugo osebo kupi, proda, prevzame, nastani, prepelje, izroči oziroma z njo kako drugače razpolaga ali pri teh ravnanjih posreduje, zato se kaznuje z zaporno kaznijo do desetih let".

Iz tega izhaja, da je za trgovino s človeškimi organi lahko odgovoren vsak, ki je neposredno vpleten v nakup, prodajo, prevzem, nastanitev, prevoz, izročitev, posredno pa tisti, ki pri teh ravnanjih posreduje. Tadeja Kuhar, predstavnica za stike z javnostmi generalne policijske uprave, je poslala pojasnilo v zvezi z nedovoljeno trgovino s človeškimi organi. Tudi objava oglasa o prodaji človeškega organa je interpretirana kot posredovanje, saj je nakup človeškega organa kaznivo dejanje, prav tako vsako posredovanje pri tem. Zagrožena kazen pa je od enega leta do desetih let zapora.

Državni zbor Republike Slovenije je že januarja 2000 sprejel zakon o razglasitvi zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, ki ureja tudi presaditve organov umrlih in odvzem delov živega dajalca, kjer je izrecno določeno, da se iz telesa živega dajalca lahko odvzame ledvica ali del jeter zaradi presaditve osebi, s katero je darovalec genetsko, družinsko ali čustveno povezan. Za odvzem je potrebno poprejšnje soglasje etične komisije za presaditve.

V Republiki Sloveniji po podatkih ministrstva za notranje zadeve, generalne policijske uprave iz Ljubljane, do sedaj še niso zaznali primera suma trgovanja s človeškimi organi.

Urejevalec oziroma oseba, odgovorna za spletne strani mojoglasnik.com, Simon Cetin, direktor podjetja IPROM, d. o. o, Ljubljana Šmartno, je o oglaševanju človeških organov dejal, da je v zvezi s tem nemočen, saj je oglasna stran brezplačna. Pravi, da sam ne more nadzorovati vseh oglasov, ker jih je več deset tisoč. Cetin še trdi, da oglaševanje na svetovnem spletu ni zakonsko urejeno, saj lahko oglas pošlje kdorkoli iz na primer kibernetske kavarne, tako da ga ni mogoče izslediti: "Če gre za kršitve zakonskih določil oziroma za zlorabo, lahko na zahtevo pristojnih organov sistemski administrator strežnika, kjer je takšen servis lociran (če arhiv podatkov obstaja), posreduje razpoložljive podatke o računalniku, s katerega je bil oglas oddan."


Nas trgovina z organi po svetu

Trgovina s človeškimi organi je vrsta trgovine z ljudmi, ki za kriminalne združbe pomeni donosen posel tudi onstran državnih meja. EU je tej hudi kršitvi človekovih pravic in človeškega dostojanstva napovedala odločen boj. Vse članice EU so se zavezale, da bodo kazniva dejanja v zvezi s trgovino z organi strogo kaznovale. To ne zajema samo odvzema in prodaje delov telesa, ampak tudi pomoč pri prevozu, uvozu, izvozu in skladiščenju. Presajanje organov postane nezakonito v trenutku, ko poklicni trgovci osebo silijo ali celo prisilijo, da na primer žrtvuje ledvico, pri tem pa s ponujeno privlačno ceno za organ izkoristijo finančno stisko žrtve. Enako velja, kadar je oseba izsiljevana ali je mrtvemu človeku odstranjen del telesa, ne da bi ta pred smrtjo privolil v darovanje organa.

Tudi v ZDA je trgovina s človeškimi organi kazniva, saj je prodaja organov prepovedana in se kaznuje z zaporom do petih let in globo 50.000 dolarjev.

Največ kršitev v zvezi s trgovino s človeškimi organi je v nerazvitih, siromašnih državah ali državah s pomanjkljivo zakonsko regulativo. Tako so v vzhodni Rusiji v regiji Habarovsk ruske oblasti letos spomladi odkrile nezakonito trgovanje s človeškimi organi. Tri medicinska podjetja so v sodelovanju z lokalno bolnišnico organizirala nezakonito trgovanje, tako da so kirurgi v zadnjih letih ljudem odstranili več kot sto ledvic in jih prodajali po 40.000 dolarjev. Zdravniki so preprodajali tudi druge organe, saj naj bi bilo zaradi takih nepotrebnih operacij umrlo najmanj 56 ljudi, največ med njimi je bilo brezdomcev, ki so jih prepeljali v bolnišnico zaradi ran in ozeblin. Po prijavi skupine domačinov in sorodnikov, ki so pismo o tem početju poslali predsedniku Putinu, je ta uvedel strogo preiskavo.

Septembra letos je po pisanju albanskih časopisov in nemške agencije DPA albanska policija uvedla široko preiskavo o nezakonitem trgovanju z otroškimi človeškimi organi. Tako naj bi bili zadnjih pet let najmanj 2000 otrokom v grških in albanskih bolnišnicah odvzeli notranje in druge organe, primerne za presaditev. Odvzete organe so nato pretihotapili v Italijo in jih tam preprodajali. Ledvica naj bi bila stala okoli 30.000 evrov. Trgovci z belim blagom so otroke "kupovali" v sirotišnicah in pri siromašnih družinah ter jih izročali pomočnikom, zdravnikom v klinikah v Grčiji in Albaniji. Policija je ponovno začela preiskavo o izginotju 11 dojenčkov, ki so pred leti izginili iz porodnišnice v Tirani. Dojenčki naj bi bili po dokumentaciji porodnišnice umrli, vendar so bili grobovi ob ekshumaciji prazni.

Albanski minister Igli Toska je dejal, da v Albaniji ni bilo nikoli klinike za presajanje človeških organov, vendar pričakuje uspešno sodelovanje z grškimi varnostnimi organi pri odkrivanju te nezakonite trgovine. V nekaterih državah pa je trgovanje s človeškimi organi celo legalno.

Italijanska agencija ANSA je pred mesecem poročala, da je Nancy Scheper Hughes, svetovna izvedenka za trgovanje s človeškimi organi, na mednarodnem kongresu o presajanju človeških organov obtožila Iran, da legalno kupuje in prodaja človeške organe. Iranske oblasti tudi denarno nagrajujejo tiste, ki se odločijo, da bodo svoj organ odstopili drugemu. Na kongresu so še ugotavljali, da se je ilegalno trgovanje s človeškimi organi iz Moldavije in Romunije preselilo v druge države, kot sta Kitajska in Pakistan.

O hujših kršitvah v zvezi z nezakonitimi odvzemi človeških organov poročajo še iz Južne Amerike, kjer ugrabljajo brezdomce in jim v skrivnih bolnišnicah jemljejo organe, nato pa jih z letali tihotapijo v Evropo.




Živi darovalci le sorodniki

V Sloveniji je treba na presaditev ledvice čakati največ tri leta

Prva presaditev ledvice je bila v Ljubljani opravljena leta 1970. Ledvico je bolniku podaril živi darovalec, šlo pa je za prvo tovrstno presaditev na ozemlju takratne Jugoslavije. Šestnajst let pozneje je sledila prva presaditev ledvice, pridobljene od mrtvega darovalca. Zadnjih nekaj let, sploh odkar je za presaditve tkiv in organov odgovorna institucija Slovenija-Transplant, ki je vključena v srednjeevropsko izmenjavo Eurotransplant, pa je postalo presajanje ledvic že skorajda množična dejavnost. V našem edinem transplantacijskem centru, v sklopu katerega deluje Center za transplantacije ledvic, so doslej opravili 480 presaditev ledvic mrtvih darovalcev in 124 presaditev ledvic živih darovalcev. A pozor, presaditev katerega koli organa še vedno velja za zelo zahteven poseg.

Že pravila, ki določajo, kdo lahko dobi nov organ, so izjemno stroga. Novo ledvico lahko dobijo bolniki, ki so jim ledvice dokončno odpovedale in se zdravijo z dializo, v poštev pa pridejo tudi bolniki z napredovalo ledvično odpovedjo, ki se še ne zdravijo z dializo. Koliko jih je? Konec lanskega leta je dializo v Sloveniji obiskovalo okrog 1290 ljudi. Na čakalni listi za presaditev ledvice pa je bilo lani "le" 123 slovenskih bolnikov. Zakaj je številka tako "nizka"? Tudi zato, ker številni Slovenci vztrajajo pri dializi in transplantacije sploh ne zahtevajo. "Slovenski bolnik je morda še premalo zahteven. Morda zato, ker so naše dialize dokaj človeško organizirane. Veliko je tudi intimnih okoliščin, pomemben je prijazen odnos med sestro in bolnikom," meni direktorica Slovenija-Transplanta dr. Danica Avsec Letonja. Nekateri bolniki pa novega organa zaradi dodatnih zdravstvenih težav sploh ne morejo dobiti. "Absolutni zadržki za transplantacijo so aktivne sistemske okužbe, okuženost s HIV-om, razširjen malignom, hude bolezni drugih organov, zaradi katerih je pričakovano preživetje po transplantaciji manj kot dve leti," pravi vodja Centra za transplantacije ledvic v KC Ljubljana dr. Aljoša Kandus. Presaditev ledvice je torej izključena pri hudih srčnih in pljučnih bolnikih, pri tistih brez volje za sodelovanje pri zdravljenju, pri neozdravljenih psihičnih bolnikih. Bolniki s preveliko telesno težo se lahko uvrstijo na čakalno listo šele, ko shujšajo. Problematična je lahko že tako majhna nevšečnost, kot je zobni granulom, zato ga morajo bolniki pred presaditvijo obvezno odpraviti.

Tudi sam postopek pridobitve organa je zelo zapleten. Če izvzamemo žive darovalce, ki smejo darovati organ zgolj sorodniku ali osebi, s katero so kako drugače čustveno povezani, je lahko v Sloveniji darovalec organov le oseba, ki je umrla zaradi možganske smrti in seveda nima hujših bolezni, okužb, malignih obolenj ali virusov. Svojci morajo nato odločiti, ali bi se umrli strinjal z darovanjem organov; v Sloveniji jih pritrdilno odgovori kar 80 odstotkov. Sledijo podrobnejše preiskave organov, po katerih odpade približno polovica potencialnih darovalcev, in odvzem ledvice, ki jo je treba nato presaditi najpozneje v 48 urah. Verjetnost, da bo presaditev uspešna, je zelo velika. "Zadnja leta, torej od leta 2002, odkar smo povezani z Eurotransplantom, je enoletno preživetje in tudi triletno preživetje presadka 96-odstotno," pravi dr. Kandus.

Na prvi pogled se število slovenskih bolnikov, ki čakajo na novo ledvico, ne zdi visoko. Še vedno pa je bolnikov več, kot je na voljo organov. Kako dolgo je torej treba čakati na presaditev? "Zelo različno. Transplantacija je nepredvidljiva. Ker je na naši čakalni listi približno 120 bolnikov in ker na leto opravimo od 40 do 50 transplantacij, bi predvidevali, da bo transplantacija pri vseh pacientih s čakalne liste opravljena v treh letih. Vendar pa se lahko zgodi, da je presaditev pri enem opravljena zelo kmalu, pri drugem pa zaradi neustrezne tkivne skladnosti čakanje traja dlje," pravi dr. Kandus. Ker je Slovenija vključena v Eurotransplant, ki deluje na območju s 129 milijoni prebivalcev, so možnosti za iskanje darovalcev toliko večje. "Slovenski seznam bolnikov prejemnikov posredujemo Eurotransplantu. Uvrstijo jih med druge čakajoče ravno zato, da se lahko med tako številnimi čakajočimi najde najbolj podoben prejemnik, ki se najbolj ujema z darovalcem. Če pa sta primerna prejemnika dva, ima prednost tisti, ki je regionalno bližji, to pomeni, da ima pri slovenskem darovalcu prednost slovenski prejemnik," pravi dr. Danica Avsec Letonja.

Ker je torej nemogoče predvideti, koliko časa bo trajalo čakanje na nov organ, je vse pogosteje slišati, da so pripravljeni bolniki, ki želijo postopek pospešiti, za organ tudi plačati. In to veliko denarja. Zakaj? "Do trgovanja prihaja zaradi življenjske stiske. Organe kupujejo bogati, tisti, ki organ prodajo, pa zaradi brezobzirnih preprodajalcev dobijo le drobtinice. Mislim, da je trgovanje z ledvicami privlačno, ker ljudje očitno želijo transplantacijo kot način zdravljenja. Raziskave kažejo, da je razlika v kakovosti življenja pred presaditvijo in po njej očitna, čeprav tudi po presaditvi nisi povsem svoboden zaradi imunosupresivnega zdravljenja, ki taja vse življenje. Si pa svoboden v gibanju in očitno je to tisto, kar človeku daje moč, da poskuša priti do organa na tak način," meni dr. Danica Avsec Letonja. Hkrati poudarja, da trgovanja v Sloveniji zaradi transparentnosti in strogih pravil ni in ga tudi ne sme biti. Sicer pa so temu pojavu najbolj izpostavljene revnejše, vzhodne dežele. Dr. Kandus dodaja, da se bolniki, ki se odločajo za nakup organa v tujini, zaradi nezadostne obveščenosti gotovo ne zavedajo, kako nevarno je lahko njihovo početje: "To lahko pojasnim s primerom kroničnega ledvičnega bolnika, ki je šel pred kratkim na lastno pobudo, ne da bi nas seznanil s tem, v Indijo, kjer je dobil ledvico živega dajalca in kjer so tudi opravili presaditev. Stroški, ki jih je moral pokriti, niso bili majhni. Ko se je vrnil, so nastali hudi zapleti, zdravljen je bil tudi za malarijo in nazadnje smo morali presajeno ledvico odstraniti. Zato takšno odločitev vsakemu odsvetujemo."
Beatus non est qui habet quae cupit, sed qui non cupit quae non habet !!!

Vrni se na Politika

Kdo je na strani

Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov