"Če je prijetno, še ne pomeni, da je dobro."

[Bunk]

http://www.delo.si/druzba/panorama/zora ... dobro.html


Romantična pričakovanja sodobnih žensk so presenetljiva. Emancipirana ženska zmore malodane sama zamenjati motor avtomobila, a ima do moških povsem enaka pričakovanja, kot jih je imela njena mama. Reciva kaj o ženski sredi tridesetih, brez otrok, ki ni v zvezi.

To je trenutno najbolj ogrožena populacija. Ženske v teh letih ugotavljajo, da nimajo več časa, in jih začne grabiti panika; imajo objektivni problem (zdaj je res težko najti primernega moškega). Velika večina se namreč uspešno poparčka med 25. in 30. letom. Kakovostni moški so tako že zasedeni. In kdo je na razpolago? Tisti, ki niso odrasli in so do 40. leta bežali iz resnih zvez. Na razpolago so ločenci, a tudi to je lahko problematično. Potem pa so tu še vdovci, ki pa jih v tej generaciji ni veliko. Izoblikovana ženska, ki je »delala na sebi«, ima kariero, denar, avto, svoje stanovanje, ki je uspešna, je lepa na pogled, bo zelo težko našla moškega, ki bi hotel z njo v resno zvezo. To je obdobje njenega življenja, ko ji tiktaka biološka ura. Želi otroka, a spet ne za vsako ceno. Želi imeti otroka z moškim, ki bi ga imela rada. In to je problem. Kako ga najti? Kajti tisto, kar je na trgu, ni zadovoljujoče. Da bi imela otroka, bi morala sklepati nesprejemljive kompromise.

In kaj delamo s kolegi terapevti? Pomagamo ženskam ugotoviti, ali se kje motijo. Ena največjih napak pri onih, ki verjamejo v mit romantične ljubezni, je, da čakajo. Čakajo, da bo moški tisti, ki bo pristopil prvi. In čakajo in čakajo. Ženska, ki čaka, je dostojanstvena, ne pokaže, da išče partnerja. In ko pride v določena leta, jo je sram, da je samska. Daje vtis, kot da je zasedena, poročena, mama dveh otrok. A v resnici nima partnerja in čaka, da kdo pride blizu. Te ženske »učimo«, kako definirati, kaj hočejo, postaviti cilje. Naloga dame je, da opogumi moškega, naj pristopi. Kako? Naj ga pogleda, večkrat, mu nameni nasmešek. On tako dobi signal, da se zanima zanj. Poskušamo tudi ugotoviti, ali ženska morda sabotira samo sebe. Ima preveč idealizirana merila, ki v realno življenje ne sodijo? Pa tudi če vse naredi prav, je v teh letih še vedno izjemno težko najti pravega moškega. A ni prav, da upanje ugasne. Je pa treba opozoriti generacije, ki prihajajo: Ej, dekleta, če ne boste uredile tega, kot je treba, se lahko zgodi, da boste imele kasneje velike težave! To naj bo javno opozorilo mladim puncam! A problem je, ker tega ne želijo slišati. Mislijo si, da je pred njimi še dovolj časa. Izbirajo si moške, ki so dobri za zabavo, ne pa za resno zvezo. Nato poskušajo iz frajerja narediti družinskega človeka, kar pa ni izvedljivo.

In kaj porečejo ženske, potem ko jim daste vse te nasvete? Ustvarjate tudi zgodbe o uspehu?

Ko jim vse to povem, je njihova reakcija ta, da si ne upajo narediti prvega koraka, ker, si mislijo, bo moški menil, da so kurbe. Ali to tudi druge ženske delajo, a tako je treba? se sprašujejo. Pa jim povem, da moški, ki ga ženska pogleda, ne bo pomislil, da je kurba, temveč da ima dober okus. (Smeh.) Zgodbe o uspehu ... So. Najprej se jih spomnim nekaj, ki so nastale iz spoznavanja na internetu. Tri moje klientke so že leta v uspešnih zvezah, ki so se začele na spletu.

[MarijaNana]

There you go: "Velika večina se namreč uspešno poparčka med 25. in 30. letom."

[Led Zeppelin]

Kje je tvoje mnenje, razmišljanje, opažanje?

[MarijaNana]

^^ Drka si ga na tisto, kar je podčrtal.

[Led Zeppelin]

Vse kar sem videl v napisanemu članku je bilo:

Ženske so vse krive, same so si krive, in prosim jih naj pristopijo do tipov ki nimajo toliko jajc da bi sami prišli do njih, ker so nice guyi in bodo skrbeli za vas.

Moti me tole ločevanje, so tipi s katerimi se poročiš in so butasti tipi s katerim se kurbaš. Isto je pri ženskah, kot da ne obstaja neka individualnost, in dopuščanje neke evolucije karakterja in človeka.

Sem kolega z eno 34 letnico, ki je lepa, pametna, zabavna, super karakter, je pa samska in želi otroka. Po 10 letih ji je razpadla zveza, in sedaj je na trgu...in je lepo rekla, ne bom našla kar nekoga in imela z njim otroka, ampak bom dejtala in upam da se najde nekdo s katerim bova ustvarila familijo, ni pod pritiskom in ima standarde.
Neka starost in ljubezenska situacija ne bi smela vplivati na to kakšne možnosti izbire ima ženska.

Se pa strinjam da imamo tu moški biološko prednost, ti si lahko mnogo starejši, pa imaš z mlajšo otroke.

Glede pristopanja žensk do moških nimam nobenih problemov, sem pa mnenja da mora biti moški pobudnik, lovec in začetnik. Seveda ženska to dovoli z govorico telesa in signali, ampak je tu na decu da naredi svoj biznis.
In poserjem se na tisto mišljenje, ki pravi da nek nice guy ne more ponuditi enake mere vznemirjenja in samozavesti kot nek bad boy. Bulšit ki so si ga izmislili pussyi da si operejo roke, ker ne dobijo žensk.

[MarijaNana]

^^ Oh, sem mislila, da sprašuješ, kje je Bunkovo razmišljanje ob tem. Sicer pa ... itak, Milivojević je zagrenjen moški v srednjih letih, mizogin in razočaran v ljubezni. Mnogo reči, ki jih piše, nikakor ne drži. (Držijo pač tiste reči, ki niso njegove in so neka baza psihološkega ustroja.)

Dejansko je dejstvo, da pri dejtanju šteje zgolj osebnost posameznika, pristop, samozavest, jasno izražena osebnost. Ne glede na spol, raso, starost, veroizpoved. In to je dejstvo, če malce pogledaš okoli sebe, kakšni ljudje imajo partnerske odnose, kakšni ljudje imajo veliko spolnih partnerjev itd. Kar pa zadeva biologijo: šur lahko moški dlje časa streljajo, ampak to je tudi vse. Omislit si za očeta prvorojenca dedca pri ... kaj vem ... 50-60 letih je z biološkega vidika zelo nespametno. Za tako odločitvijo navadno stojijo predvsem psihološki vzroki. Npr. ženska išče očeta v partnerju.

Bi te pa samo opozorila na kontradikcijo v tvojem razmišljanju: če zagovarjaš individualnost mimo spola: zakaj potem misliš, da mora nujno bit moški tisti, ki pristopi in opravi ''svoj'' biznis? V skladu z izjavo, da smo individualna bitja, lahko od primera do primera oseba postopa tako, kot ji je ustrezno. Ne? Ali pa zagovarjaš individualnost samo do ''neke mere''?

[Led Zeppelin]

^^saj sem spraševal za Bunkovo mnenje, ne maram če nekdo samo nekaj nalima.

Glede pristopov, tako jaz delam, me ne zanima kako drugi delajo.
Meni osebno nekaj pomeni, da sem pokazal pogum in namen pristopiti k ženski, ne bi bil pa prizadet če bi ena k meni pristopila.

Iskreno uživam v temu, da poskusim svoje možnosti in sposobnosti da sem zaznal interes, in če bi ena to naredila pred mano, bi mi vzela vso zabavo.

To je tako kot da bi mi nekdo organiziral potovanje .

[MarijaNana]

^^ Ja gut, no. Ampak to je tvoja stvar. Če praviš, da ''morajo moški to in to'', ''ženske pa to in to'', potem svojo perspektivo apliciraš na vso populacijo. Moj point je bil samo, da to pravilo ne velja in se ne sklada s tvojim opažanjem, da smo ljudje individualne osebnosti, ne glede na spol. Jaz sem, recimo, tudi rada aktivna v odnosu ... pa imam vagino. Do zdaj nisem opazila, da ne morem biti aktivna zaradi svoje vagine. Ne, ne zatiram svojega partnerja. Ne, nisem možača. Ne, moj fant ni copata. Aha, totalno mi dol visi za neke normative, kaj lahko in kaj ne smem na podlagi svojih spolnih organov.

[saarijarvi]

O moj bog, si tezka. Ja, LZ se je glupo izrazil s tistim ''sem pa mnenja, da..'' , a ti je clovek v naslednjem postu takoj lepo rekel, da SAM (!!!) raje prakticira prvi pristop, ga pa ne briga, kaj drugi pocnejo. A si se zdej res pocutila poklicano, da moras kljub temu braniti svojo vagino in vse, kar stoji za njo? Noben ti nic noce. Ne tebi, ne tvojem necopatastem fantu, ne vajini zvezi v kateri sta oba enako aktivna. Cin na vajino zdravje. Zdaj se pa umiri.

[MarijaNana]

^^ Samo da se zdaj, ko si sprostila svojo agresijo nad nekom, ki s teboj niti ni komuniciral, bolje počutiš.