Ze nekaj casa razmisljam, da bi napisal kaj na temo nase levice in njihove davcne politike. Ironija tega, da stranke ki so kvazi "za delavce" znajo samo obdavcevati delo (ter bencin in cigarete) je ogromna.
K sreci mi sedaj ni potrebno tratiti casa s tem, ker sem nasel clanek, ki v 100% povzema moje misljenje:
Gostujoče pero
Socialna država po slovensko
V Sloveniji smo zadnja leta pojem socialne države vzeli zelo zares in zelo narobe. Socialna država pri nas pomeni subvencioniranje vsevprek v povezavi s čezmernim povečevanjem obdavčitev: več kakor 60.000 zaposlenih dobiva subvencije za skrajšani delovni čas; 120.000 socialno ogroženih bo prejelo enkratni »recesijski« dodatek; število prejemnikov pokojnine se je v zadnjih petih letih povečalo za 50.000; ena zadnjih »pogruntavščin« so jamstva za posojila za 350 milijonov evrov fizičnim osebam, ki drugače do kreditov ne bi mogli priti. Še podjetniki pri reševanju Mure vsi po vrsti pričakujejo subvencije države.
Že 15 let pa ne ustvarjamo novih delovnih mest z višjimi stopnjami dodane vrednosti na zaposlenega, ki bi na eni strani omogočala financiranje vseh teh subvencij ob sprejemljivih davčnih stopnjah, na drugi strani pa Slovencem dala možnost, da si sami ustvarijo dovolj velike prihodke za normalno življenje. Zdi se, da država, ker ji v preteklosti ni uspelo zagotoviti dovolj kakovostnih delovnih mest in zakonsko preprečiti neupravičenega bogatenja, zdaj za ohranjanje navidezne uspešnosti in socialnega miru vsevprek subvencionira.
Takšen sistem dolgoročno ni vzdržen, na to nas vse ostreje opozarja tudi tujina. Lahko sicer zdržimo še srednjeročno obdobje, predvsem zato, ker smo bili še pred petimi leti Slovenci kot posamezniki, podjetja in država med najmanj zadolženimi narodi, vendar pa bomo pri sedanjem tempu presežka deljenja nad ustvarjanjem tudi ta zadnji vir financiranja hitro porabili.
Če se bo sedanja politika nadaljevala, se bo do leta 2013 delež dolga v BDP več kot podvojil. Milijarde evrov dodatnega zadolževanja v zadnjih letih še zdaleč nismo porabili za nujno potreben razvojni preboj. Skrb zbujajoče je, da se nam zdi nekaj povsem normalnega več kot petodstotni proračunski primanjkljaj, in to brez jasnega načrta za njegovo dolgoročno znižanje.
Desetina prebivalstva subvencionira vse segmente
Že v prejšnjih prispevkih sem pokazal, da imamo v Sloveniji le 200.000 zaposlenih v gospodarskih družbah ali 10 odstotkov prebivalstva, ki v povprečju ustvarijo več kakor 30.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega. Teh 10 odstotkov dejansko samih zasluži plačilo, ki omogoča normalno raven življenja vsaj približno na ravni razvitih članic Evropske unije.
Teh 10 odstotkov posredno subvencionira vse druge segmente. Upokojence v dolgoročno nevzdržnem pokojninskem sistemu in pri prenizki upokojitveni starosti, mlade z brezplačnim šolstvom in neobdavčenim študentskim delom, brezposelne z nadomestili in po novem še z državno garancijo za kredite, javni sektor s previsokimi plačami za doseženo produktivnost, zaposlene v slabih podjetjih s subvencioniranjem polnega delavnika in instrumenta čakanja na delo, mlade raziskovalce za dokončanje doktoratov, vse voznike z vinjetami, ki niti približno ne odsevajo stroška gradnje avtocest, banke z državnimi garancijami za vloge prebivalstva in kredite podjetjem, kmete, da sploh ostanejo kmetje, vse, ki delajo na črno z neplačevanjem davkov ... Potem pa so tu še milijardne subvencije iz Unije.
Socialna država da, a na pravih temeljih
Finančna kriza, medijska odmevnost tajkunov, grabežljivost nekaterih menedžerjev, ki ne morejo pokazati nikakršnih rezultatov, in deklarirano socialno usmerjena vlada so ustvarili idealno podlago za podporo socialni državi. Sam absolutno podpiram socialno državo, vendar táko, ki temelji na ekonomski logiki, da je treba tisto, kar delimo, najprej nekje ustvariti, in se šele nato lahko pogovarjamo, kako ustvarjeno pravično deliti.
Ustvarjajo pa samo delovna mesta z visokimi stopnjami dodane vrednosti. In utopija je, da bo dvig minimalne plače v sedanjem slovenskem gospodarskem položaju spodbudil ustvarjanje novih delovnih mest z višjo dodano vrednostjo. Predvsem bo povzročil selitev delovnih mest z nizkimi stopnjami dodane vrednosti iz Slovenije in posledično višjo brezposelnost in dodatno povečanje socialnih transferjev. Že zdaj smo država z najvišjo davčno obremenitvijo dela, kmalu pa bomo postali še država z najvišjim deležem subvencioniranega prebivalstva. Prav tako preboja ne bo prineslo povečanje državnih subvencij in vlaganj v raziskave in razvoj, kajti težava je neučinkovit sistem in ne le višina vlaganj.
Kratkoročno je s politiko socialne države zadovoljna večina prebivalstva. A ko bo ta politika srednje- do dolgoročno pripeljala do drastičnega upada slovenske konkurenčnosti in proračunskih lukenj in se bo posledično povečala brezposelnost zaradi padca gospodarske konkurenčnosti, in ko se bodo znižali socialni transferji zaradi nevzdržnega proračunskega primanjkljaja, bo za ukrepanje prepozno.
Predpostavke dolgoročno vzdržne socialne države
Edina dolgoročno uspešna socialna država je takšna, ki temelji na globalno konkurenčnem gospodarstvu, izredno učinkovitem javnem sektorju in zavesti elit, da je treba ustvarjeno bogastvo vsaj približno enakomerno deliti. Glavni dejavnik delitve pa mora biti kriterij, koliko posameznik ustvari, in ne koga pozna. Bistveno je, da ima vsak posameznik enake možnosti za ustvarjanje bogastva in enako kakovost zdravstvenih storitev v bolezni.
Zato bo Slovenija lahko dolgoročno vzdržna socialna država le ob treh ključnih predpostavkah:
– brezplačnem in izredno kakovostnem šolskem sistemu, od osnovne šole do univerze, ki bo vsakemu Slovencu ne glede na njegov socialni status omogočil enakovredno začetno pozicijo v bitki za zasedanje kakovostnih in dobro plačanih delovnih mest, kajti danes so osnovnošolski rezultati na ravni regij zelo odvisni od ekonomske razvitosti regije;
– temeljiti strukturni reformi na vseh ključnih področjih za temeljito prestrukturiranje gospodarstva, kjer zamujamo že 15 let, in v katerih bomo ustvarjali kakovostna nova delovna mesta;
– učinkovitem javnem sektorju, ki bo zagotavljal stroškovno učinkovito servisiranje prebivalstva in podjetij, s še posebnim poudarkom na kakovostnem javnem zdravstvu.
Postajamo država povprečnežev
Današnja logika slovenske socialne države povsem zanemarja ključni pomen ustvarjanja in se osredotoča predvsem na delitev. Prav tako zbuja pri ljudeh varljivo predstavo, da za svoj življenjski status niso odgovorni sami, temveč jih vedno nekje v ozadju ščiti država. Tudi proračun je vse bolj usmerjen v delitev.
LaoTse, najpomembnejši kitajski mislec poleg Konfucija, je že pred skoraj dva tisoč leti zapisal, da več kot ima država subvencij, manj samozadostni so njeni državljani. Tudi živali, ki jih v ujetništvu hranimo (enakovredno subvencioniranju), običajno niso več zmožne same preživeti v naravi. Subvencije so lahko bumerang, ki se bo, ko bo zanje zmanjkalo proračunskega denarja, z vso silo zabil nazaj v nas.
Obremenitve tistih, ki res kaj ustvarjajo, so zaradi vseh subvencij in nestimulativnega okolja postale takšne, da jih vse več išče izhod v tujini ali pa v delu na črno. Zadnji predlog, da bi pri največji obdavčitvi fizičnih oseb na svetu to obdavčitev še povečali, pa bi Slovenijo pripeljal v položaj, ko bi v njej ostali samo še subvencioniranci, javni uslužbenci in delavci na črno.
Dolgo v tej smeri ne bo več šlo, saj so se zadnja leta delitve nenehno večale, ustvarjanje pa manjšalo. Recesija je vedno pozitivna v delu, kjer se pokaže realno stanje, na žalost pa je v Sloveniji to stanje izredno slabo. Iz najbolj razvite države v regiji, ki je včasih imela najboljše gospodarstvo med vsemi komunističnimi državami, postajamo država povprečnežev, ki z davki in malodušjem tišči navzdol še tistih nekaj ljudi, ki so zmožni in si želijo kaj spremeniti na bolje.
Boštjan Ložar
samostojni strateški svetovalec
