Cerkev in krščanska vera/Ste verni ali ne? [Združeno]

[Tysia]

Če ima človek pod kontrolo samega sebe, še ne pomeni, da ima pod kontrolo tudi zunanje okoliščine. Slednje lahko nanj usodno vplivajo.

Ja, človek nima vpliva na vreme, ali pa ne vem, da se neka prometna nesreča na drugem koncu sveta ne bo zgodila. Ima pa vsekakor lahko kontrolo nad svojim dojemanjem zunanjih okoliščin. In to je na koncu tudi edino pomembno. Če mi vemo pravilno odreagirati na zunanje okoliščine, si gradimo takšno življenje, kot ga sami želimo živeti.

Se skorajda strinjam z napisanim. Ampak ker sem žal (ali pa tudi ne) dokaj picajzelj (=natančna) glede tega, najdem tudi možnosti, kjer je izredno težko (nikdar pa nemogoče) živeti življenje, kot si ga želimo, pa čeprav odreagiramo pravilno glede na dane okoliščine. Močno voljo in vero v življenje moraš imeti, da kljub temu, da ti na primer pomrejo vsi ljudje, ki jih imaš rad (npr. vojna), ostaneš brez udov oziroma invalid, ki ima zaradi udarca v glavo okrnjene določene kognitivne funkcije, a se vsega vseeno zaveda, itd,.. živiš življenje, kot si ga želiš živeti.

Se mi zdi da napačno dojemaš celoten koncept človeka kot boga. Tu ni mišljeno premagati smrtnost ali množiti ribe, ampak predvsem to, da si sami krojimo lastno usodo. Jaz sem bog, ker odgovarjam samo sebi; ne Bogu, ne državi, ne normam - imam svoj vrednostni sistem, kateremu sledim. Sama upravljam s svojim življenje; sama izberem reakcije na situacije, ki se mi vsak dan dogajajo. Sama imam izbiro preživeti dan fenomenalno ali se jokati. Nihče drug ne more ustvarjati mojega življenja in noben 'nadnaravni Bog' mi ne bo dal kruha. Tudi kadar sprejmem pomoč drugih, sem še vedno sama tista, ki se odloči ukrepati in verjeti.

Tudi jaz sem podobnega mišljenja glede opisanih stvari, le da jih ne bi dala pod reklo, da je človek sam sebi bog. To zame pomeni, da si do neke mere lahko kroji življenje (ki lahko sega tudi za večino nas nesluteno daleč), s tem, da se med drugim kar najbolje prilagaja danim zunanjim okoliščinam (in kdaj tudi notranjim, ki so lahko posledica zunanjih, na katere nismo vplivali). Ne vpliva pa na svoje življenje v 100%. Sicer danosti življenja lahko sprejme 100%, ampak pod tem pogojem pa že skorajda morda verjeti v življenje po življenju, da stvar (zopet v določenih skrajnih primerih) dobi smisel.

Glede premagati smrtnost...če človek verjame, da po smrti življenje ne obstaja, bi, če bi bilo to življenje lepo (ker je sam svoj bog, glede česar se po opisu, ki si ga zgoraj podala ti, strinjam), verjetno želel večno živeti. Ne v smislu Jezusa (no, čeprav bi se morda tudi našel kdo ), ampak čisto konkretno. Takrat bi verjetno stremel tudi k pomlajevanju lastnih celic in bi telo ohranjal vedno zdravo. Koncept se nekoliko spremeni, če oseba verjame v življenje po smrti.

G00fy_qa, misliš, da življenje po smrti obstaja?

Preko psihe lahko 'nadziramo' tudi fiziološke spremembe telesa.
Edino kar se mi zdi tukaj problematično je to, da človek resnično ne more kontrolirati sebe in se poznati, dokler ne pride na neko točko svojega življenja, ko je zrel za to oz. dokler nima dovolj znanja. Do takrat pa je pod vplivom predvsem družine in okolja. Morda tudi zato praktično vse travme in sedanje depresije izhajajo iz obdobja, ko se nismo sami nadzorovali, ampak smo bili prepuščeni družbi - ta pa je vsekakor bolna.

Da, preko psihe lahko nadziramo določene fiziološke procese v telesu. Dober primer je nadziranje bitja srca preko simatičnega živčnega sistema ter nadledvičnih žlez. Kar nekaj je še takih procesov v telesu, ki so dostopni nadzoru ob določenem trudu, vloženemu v kontrolo slednjega. So pa zadeve, ki niso še dokazane, da bi se lahko nadzirale in so za nas zelo pomembne. Staranje celic (baje ga nadzirati ne moremo, lahko le odstranimo čimveč dejavnikov, ki slabo vplivajo nanje) na primer.

Glede družbe. Hm ja, tudi po mojem mnenju je relativno bolna. Ampak - družbo tvorimo ljudje, ki smo družbena bitja. Posledično smo tudi nekoliko nezdravi v vsakem primeru (skoraj no, vedno je treba misliti na izjeme ). Tudi sama sem pomislila na to, da travme izhajajo iz časa, ko smo se preveč prepuščali družbi ter nismo poslušali sebe. (g00fy - verjamem, da je le napaka, ko si napisala: ....ampak smo bili prepuščeni družbi... Raba pasiva nakazuje, da nimamo sami kontrole nad življenjem, ampak nas kontrolira nekdo drug.) Ampak catch verjetno ni samo v poslušati sebe. Glede na to, da človek je družbeno bitje, bi bilo verjetno dobro, da bi našel neko pot med poslušanjem sebe ter sinergičnem bivanjem v družbi - torej tudi poslušanjem slednje, pa čeprav je "bolna".

Še vedno smo sami svoji bogovi, samo da ne vemo, kaj delamo in ne vemo, zakaj nismo srečni in ne vemo, kako to popraviti. Takrat se ponavadi išče zunanji vzrok v neki višji sili. A odgovor je v nas.

Odgovor je po mojem mnenju tudi na vsak način v nas. Kljub temu pa to še ne pomeni, da neke višje sile ni. Če le ta je, tudi ne pomeni, da upravlja naša življenja oziroma obstaja na način opisan v Sv. pismu npr. Meni se zdi ena izmed naravnih možnosti ta, da nas je neka višja sila oziroma inteligenca ustvarila, kar pa ne pomeni, da vodi naša življenja tudi sedaj. Sem mnenja, da smo bogovi v smislu, kot si ga opisala ti (vendar so to, z mojimi dodatki zraven, še vedno le mali bogovi), smo odgovorni za svoja življenja, ipd. Da pa obstaja nekaj inteligentnejšega od nas (in ne mislim "marsovcev" samo ), mi je pa že skoraj logično dejstvo. Bolj kot se spuščam v globine kakšne znanosti, bolj jasno se mi dozdeva, da nekaj je "beyond us". Ne pravim pa, da je to koncept Boga.

Veš česa je mene na trenutke skorajda groza? Ko se zavem, kako omejeno bitje je človek, kljub občasnem občutku večvrednosti, ki ga preveva. In tega, kako omejen je naš razum. (Ampak, še sreča, da ga imamo. )

[g00fy_qa]

Se skorajda strinjam z napisanim. Ampak ker sem žal (ali pa tudi ne) dokaj picajzelj (=natančna) glede tega, najdem tudi možnosti, kjer je izredno težko (nikdar pa nemogoče) živeti življenje, kot si ga želimo, pa čeprav odreagiramo pravilno glede na dane okoliščine. Močno voljo in vero v življenje moraš imeti, da kljub temu, da ti na primer pomrejo vsi ljudje, ki jih imaš rad (npr. vojna), ostaneš brez udov oziroma invalid, ki ima zaradi udarca v glavo okrnjene določene kognitivne funkcije, a se vsega vseeno zaveda, itd,.. živiš življenje, kot si ga želiš živeti.

Morda si je res težko predstavljati, da lahko živimo kakšno koli življenje bi si želeli imeti. Pa začnimo s tem: lahko izberemo kako bomo reagirali na določeno dejanje zunaj nas. Umrli so nam vsi ljudje ki smo jih ljubili. Kaj bomo? Lahko objokujemo svojo bedno usodo do konca življenja ali smrt sprejmemo kot del vsakega življenja ali aktiviramo svoje moči v boj proti vojnam - karkoli. Torej, ne glede na to, kaj nam 'življenje da' v nekem trenutku in na kar (morda) niti nimamo vpliva, vedno lahko izberemo naše reakcije. In pravzaprav je od tega odvisno, ali bomo živeli tako, kot bi želeli in ali bomo takšni ljudje, kot bi radi bili.

Ne vpliva pa na svoje življenje v 100%. Sicer danosti življenja lahko sprejme 100%, ampak pod tem pogojem pa že skorajda morda verjeti v življenje po življenju, da stvar (zopet v določenih skrajnih primerih) dobi smisel.

Glede premagati smrtnost...če človek verjame, da po smrti življenje ne obstaja, bi, če bi bilo to življenje lepo (ker je sam svoj bog, glede česar se po opisu, ki si ga zgoraj podala ti, strinjam), verjetno želel večno živeti. Ne v smislu Jezusa (no, čeprav bi se morda tudi našel kdo ), ampak čisto konkretno. Takrat bi verjetno stremel tudi k pomlajevanju lastnih celic in bi telo ohranjal vedno zdravo. Koncept se nekoliko spremeni, če oseba verjame v življenje po smrti.

G00fy_qa, misliš, da življenje po smrti obstaja?

Človek mora sprejeti to, da je ČLOVEK in da je torej smrten. To pomeni, da bo po 'nekaj časa' umrl. Iz tega (vsaj meni) sledi logičen zaključek; dokler sem tu, bom uživala to, kar imam. In tukaj ima nekdo, ki ne verjame v večno življenje celo več potenciala, da bo res polno živel svoje življenje. Zato se meni zdi vera v posmrtno življenje tolažba, neka potuha, ki nam daje legitimnost ne-polno izkoričenega tokratnega življenja. V smislu: ne skrbi, če zdaj trpiš, če ti gre vse narobe, če nisi srečen - nisi si sam kriv - ko umreš boš živel večno v sreči.
Meni se zdi ideja večnega življenja na tem svetu zgrešena. Ne vem zakaj bi zapravila življenje v boju za večno življenje; namesto da bi živela sedaj, ko imam to možnost.
Življenje po smrti - ne vem. Ne morem vedeti. Morda neka vrsta reinkarnacije duše oz. energije. Ne vem, se ne spuščam trenutno v te zadeve, ker me (še) ne zanimajo toliko. V bistvu se mi trenutno to sploh ne zdi pomembno vprašanje. Morda bi morali ljudje manj premišljevati o tem, kaj se bo dogajalo po smrti in več o tem, kaj se dogaja v času življenja.

Glede družbe. Hm ja, tudi po mojem mnenju je relativno bolna. Ampak - družbo tvorimo ljudje, ki smo družbena bitja. Posledično smo tudi nekoliko nezdravi v vsakem primeru (skoraj no, vedno je treba misliti na izjeme ). Tudi sama sem pomislila na to, da travme izhajajo iz časa, ko smo se preveč prepuščali družbi ter nismo poslušali sebe. (g00fy - verjamem, da je le napaka, ko si napisala: ....ampak smo bili prepuščeni družbi... Raba pasiva nakazuje, da nimamo sami kontrole nad življenjem, ampak nas kontrolira nekdo drug.) Ampak catch verjetno ni samo v poslušati sebe. Glede na to, da človek je družbeno bitje, bi bilo verjetno dobro, da bi našel neko pot med poslušanjem sebe ter sinergičnem bivanjem v družbi - torej tudi poslušanjem slednje, pa čeprav je "bolna".

Ljudje smo bolni. Že površno znanje psihoanalize ti to pove. In družba je bolna; navsezadnje jo sestavljajo posamezniki.
Bili smo prepuščeni družbi - s tem sem mislila čas otroštva. Takrat res nimamo kontrole nad svojim življenjem, ampak samo srkamo informacije brez 'varnostne mrežice'. Takrat smo dojemljivi za VSE in tudi ne vemo pravilno odreagirati.
Po mojem je edina 'rešitev' za človeka oz. premik v neko boljšo družbo, ki bo bolje delovala, znanje. Veliko znanja in veliko kritičnega razmišljanja in veliko čuta za sočloveka.

Odgovor je po mojem mnenju tudi na vsak način v nas. Kljub temu pa to še ne pomeni, da neke višje sile ni. Če le ta je, tudi ne pomeni, da upravlja naša življenja oziroma obstaja na način opisan v Sv. pismu npr. Meni se zdi ena izmed naravnih možnosti ta, da nas je neka višja sila oziroma inteligenca ustvarila, kar pa ne pomeni, da vodi naša življenja tudi sedaj. Sem mnenja, da smo bogovi v smislu, kot si ga opisala ti (vendar so to, z mojimi dodatki zraven, še vedno le mali bogovi), smo odgovorni za svoja življenja, ipd. Da pa obstaja nekaj inteligentnejšega od nas (in ne mislim "marsovcev" samo ), mi je pa že skoraj logično dejstvo. Bolj kot se spuščam v globine kakšne znanosti, bolj jasno se mi dozdeva, da nekaj je "beyond us". Ne pravim pa, da je to koncept Boga.

Zanimivo, bolj se jaz spuščam v znanost in filozofijo, manj se mi zdi, da je nekaj nad nami.
Kakorkoli, morda je, morda ni. Jaz sem sicer proti takim idejam, saj dajejo predvsem potuho ljudem, da ne prevzamejo odgovornosti za svoje življenje. Jaz ne priznavam ničesar nad mano dokler mi tega nekdo ne dokaže. In se mi tudi ne zdi smiselno celo življenje iskati 'nekaj', za kar ni nobenega pravega dokaza, samo blodenje ljudi.

Veš česa je mene na trenutke skorajda groza? Ko se zavem, kako omejeno bitje je človek, kljub občasnem občutku večvrednosti, ki ga preveva. In tega, kako omejen je naš razum. (Ampak, še sreča, da ga imamo. )

Tega je tudi mene groza. Ampak jaz vidim določene posameznike in si želim, da bi bili vsi ljudje vsaj malo podobni njim. Ker nekateri so resnično (bili ali še so) daleč pred vsakim upanjem, da bo večinska družna kdaj kmalu takšna. Ampak - morda pa kdaj. Jaz se vsekakor trudim ljudem 'razbijati' male, omejene svetove in jim pokazati, da obstaja še kaj več.

[Tysia]

Človek mora sprejeti to, da je ČLOVEK in da je torej smrten. To pomeni, da bo po 'nekaj časa' umrl. Iz tega (vsaj meni) sledi logičen zaključek; dokler sem tu, bom uživala to, kar imam. In tukaj ima nekdo, ki ne verjame v večno življenje celo več potenciala, da bo res polno živel svoje življenje. Zato se meni zdi vera v posmrtno življenje tolažba, neka potuha, ki nam daje legitimnost ne-polno izkoričenega tokratnega življenja. V smislu: ne skrbi, če zdaj trpiš, če ti gre vse narobe, če nisi srečen - nisi si sam kriv - ko umreš boš živel večno v sreči.
Meni se zdi ideja večnega življenja na tem svetu zgrešena. Ne vem zakaj bi zapravila življenje v boju za večno življenje; namesto da bi živela sedaj, ko imam to možnost.
Življenje po smrti - ne vem. Ne morem vedeti. Morda neka vrsta reinkarnacije duše oz. energije. Ne vem, se ne spuščam trenutno v te zadeve, ker me (še) ne zanimajo toliko. V bistvu se mi trenutno to sploh ne zdi pomembno vprašanje. Morda bi morali ljudje manj premišljevati o tem, kaj se bo dogajalo po smrti in več o tem, kaj se dogaja v času življenja.

Predvsem kar se tiče zadnjega odstavka si kar se tiče mene zadela žebljico na glavico. Živeti tako, da si srečen ta trenutek (seveda s pametjo, ne mislim tukaj navidezne sreče...pretiranega hedonizma, ki s seboj ponavadi prinese lenobo duha in posledično težave), da ta trenutek delaš pošteno in odgovorno. Do sebe in posledično do drugih. Brez izgovorov ter prelaganja bremena na Boga.
Če že obstaja posmrtno življenje (tudi po principu Boga in nas, njegovih otrok), potem bi s takim načinom življenja po moji zemeljski logiki (ki je edino, kar imam na razpolago trenutno, ki deluje relativno resnično) "zaslužili" tudi "dobro" tam.
Če pa bi tu delali za posmrtno življenje ter pri tem zanemarjali resnično (vidno) življenje te trenutke na zemlji, kot protiutež "odrekanju za višje cilje" (ne mislim vseh askez in samo v tem smislu - askeze so odlične tudi za življenje tu in sedaj), bi verjetno zabluzili.

Ljudje smo bolni. Že površno znanje psihoanalize ti to pove. In družba je bolna; navsezadnje jo sestavljajo posamezniki.
Bili smo prepuščeni družbi - s tem sem mislila čas otroštva. Takrat res nimamo kontrole nad svojim življenjem, ampak samo srkamo informacije brez 'varnostne mrežice'. Takrat smo dojemljivi za VSE in tudi ne vemo pravilno odreagirati.
Po mojem je edina 'rešitev' za človeka oz. premik v neko boljšo družbo, ki bo bolje delovala, znanje. Veliko znanja in veliko kritičnega razmišljanja in veliko čuta za sočloveka.

Znanje je zelo pomembno, in tudi vse, kar si napisala. Ampak v bolni družbi bo pod pogoji da sledi samemu sebi (če je to v večjem razkoraku z družbo) kvalitetno (zopet - po mojem mnenju) preživel le posameznik, ki bo nadpovprečno inteligenten, imel razčiščene pojme sam pri sebi (zares, ne navidezno), obvladal manipulacijo ter imel visoko razvito čustveno inteligenco (slednje niti ni nujno, če gre za drug tip človeka, ki bi ga lahko uvrstili pod termin sociopati).

Izobraževanje in kultura pa bi verjetno res veliko pripomogla k strpnosti naše družbe ter posledično boljšim pogojem za življenje.

Zanimivo, bolj se jaz spuščam v znanost in filozofijo, manj se mi zdi, da je nekaj nad nami.
Kakorkoli, morda je, morda ni. Jaz sem sicer proti takim idejam, saj dajejo predvsem potuho ljudem, da ne prevzamejo odgovornosti za svoje življenje. Jaz ne priznavam ničesar nad mano dokler mi tega nekdo ne dokaže. In se mi tudi ne zdi smiselno celo življenje iskati 'nekaj', za kar ni nobenega pravega dokaza, samo blodenje ljudi.

Saj ne iščeš, samo dopustiš možnost, da obstaja. In to ne pomeni, da ne sprejmeš odgovornosti za svoje življenje.
Če pa je vera na tak način, da se zaradi nje "opravičiš", izogneš odgovornosti do lastnega življenja,potem po zame ni "prava vera", temveč beg pred resnico ter pred samim sabo.

Glede znanosti...ja, določene zadeve so tudi pri meni oddaljevale prisotnost višje inteligence, medtem, ko so se druge tako "poklapale", da sem resno pomislila, da nekaj pa je nad nami. Kvantna fizika na primer meni ne ovrže obstoja boga (oziroma višje sile), temveč se samo vgradi v sam koncept, ki pa ni tak, kot je predstavljen v splošno znani religiji.
Ali pa molekularna biologija...kako so zadeve precizno "spravljene skupaj" in kako določeni mali delčki delujejo sinergično - da sistem deluje. No, to sicer ne dokazuje ravno Boga, pa vseeno.

Tega je tudi mene groza. Ampak jaz vidim določene posameznike in si želim, da bi bili vsi ljudje vsaj malo podobni njim. Ker nekateri so resnično (bili ali še so) daleč pred vsakim upanjem, da bo večinska družna kdaj kmalu takšna. Ampak - morda pa kdaj. Jaz se vsekakor trudim ljudem 'razbijati' male, omejene svetove in jim pokazati, da obstaja še kaj več.

Super. Tudi jaz si želim dviga nivoja družbe in skušam delati na temu. Čeprav se mi včasih zdi, da bi bilo dobro družbo prej povsem sesuti in potem na novo sestaviti, ker se mi zdi, da ima nekatere korenine, ki niso ravno "dobre" (čeprav na dolgi rok morda so) premočno zakoreninjene.

Zelo veliko pomeni že to, da sprejmeš človeka takšnega kot je. Morda se bo tak človek posledično dvignil "na nivo više", ker se bo čutil ljubljenega ter bo bolj pustil "pravemu sebi" (če ni to le nek romantičini ideal) ven - ker ga bo manj strah.

[KiLLyKa]

Ateistka.

[g00fy_qa]

Znanje je zelo pomembno, in tudi vse, kar si napisala. Ampak v bolni družbi bo pod pogoji da sledi samemu sebi (če je to v večjem razkoraku z družbo) kvalitetno (zopet - po mojem mnenju) preživel le posameznik, ki bo nadpovprečno inteligenten, imel razčiščene pojme sam pri sebi (zares, ne navidezno), obvladal manipulacijo ter imel visoko razvito čustveno inteligenco (slednje niti ni nujno, če gre za drug tip človeka, ki bi ga lahko uvrstili pod termin sociopati).

Izobraževanje in kultura pa bi verjetno res veliko pripomogla k strpnosti naše družbe ter posledično boljšim pogojem za življenje.

V naši trenutni družbi lahko kvalitetno živi le nadpovprečno inteligenten posameznik? Verjetno ... Ampak je problem; koliko je takih ljudi na svetu? Kakšno je sploh merilo, ki te uvršča med nadpovprečno inteligentne? - je to IQ test, sposobnost razreševanja problemov, moč biti srečen navkljub bolni družbi?
Mislim, da je potrebno pogledati tudi zakaj smo bolna družba in kako bi se to lahko spremenilo. Navsezadnje ne moremo pričakovati, da bomo kar naenkrat vsi 'nadpovprečno inteligentni'. Jaz mislim, da je zgrešen celoten koncept naše realnosti. Kapitalizem, ki povzroča pomanjkanje in iz ljudi ustvarja 'stoje, ki se pehajo za zaslužkom' in 'kriminalce'. Ker ljudje pač nimajo izbire, ne vidijo druge poti, to je vse, kar so kdaj poznali. Seveda ne morejo biti dobri, če je v svetu obstaja večno pomanjkanje in če se moraš boriti s sočlovekom, da boš lahko preživel. Kapitalizem ... treba ga se sesuti. Da ne omenjam Cerkve, ki ljudem daje zaprt pogled na svet in ustvarja poslušne ovčice - o glej, kako primerno za kapitalizem!
Kakorkoli; družba potrebuje drugačne, boljše temelje in samo tako bi bili lahko tudi ljudje dobri. V sedanjem sistemu tega pač ne bomo dočakali.

Saj ne iščeš, samo dopustiš možnost, da obstaja. In to ne pomeni, da ne sprejmeš odgovornosti za svoje življenje.
Če pa je vera na tak način, da se zaradi nje "opravičiš", izogneš odgovornosti do lastnega življenja,potem po zame ni "prava vera", temveč beg pred resnico ter pred samim sabo.

Glede znanosti...ja, določene zadeve so tudi pri meni oddaljevale prisotnost višje inteligence, medtem, ko so se druge tako "poklapale", da sem resno pomislila, da nekaj pa je nad nami. Kvantna fizika na primer meni ne ovrže obstoja boga (oziroma višje sile), temveč se samo vgradi v sam koncept, ki pa ni tak, kot je predstavljen v splošno znani religiji.
Ali pa molekularna biologija...kako so zadeve precizno "spravljene skupaj" in kako določeni mali delčki delujejo sinergično - da sistem deluje. No, to sicer ne dokazuje ravno Boga, pa vseeno.

Navsezadnje z nekaj domišljije lahko vse povežeš z Bogom. "O, glej kako lepi piškoti so mi uspeli danes! Zagotovo mi je uspelo z božjo pomočjo..." "Poglej biček tiste živali, tako je zapleten! Zagotovo ga je ustvarila inteligenca, Bog ga je naredil!"
Dokler bomo ljudje pojave, ki so med drugim celo znanstveno razloženi, pripisali Bogu, bomo primitivni. Dokler bomo ljudje svojo usodo prepuščali bradatemu možu, bomo primitivni. Dokler ne bomo vedeli osnovnih načel o povezanosti vsega človeštva in našega pomena v vesolju, bomo primitivni.
In ne verjamem, da lahko religiozni ljudje kdajkoli v celoti prevzamejo odgovornost za svoje življenje, ker je to povsem kontradiktorno.

Super. Tudi jaz si želim dviga nivoja družbe in skušam delati na temu. Čeprav se mi včasih zdi, da bi bilo dobro družbo prej povsem sesuti in potem na novo sestaviti, ker se mi zdi, da ima nekatere korenine, ki niso ravno "dobre" (čeprav na dolgi rok morda so) premočno zakoreninjene.

Se strinjam s sesutjem družbe in ponovno postavitvijo, vključno s temelji. Monoteizem, vse religije - zastarelo. Ljudje potrebujemo novo filozofijo, ki se sklada z današnjim znanjem. Kapitalitem - pregorel. Masam ljudi povzroča trpljenje, ustvarja pomanjkanje, iz ljudi dela stroje in nas zasužnjuje. Mislim, da je že skrajni čas je za nov sistem.

[Tysia]

V naši trenutni družbi lahko kvalitetno živi le nadpovprečno inteligenten posameznik? Verjetno ... Ampak je problem; koliko je takih ljudi na svetu? Kakšno je sploh merilo, ki te uvršča med nadpovprečno inteligentne? - je to IQ test, sposobnost razreševanja problemov, moč biti srečen navkljub bolni družbi?

To je za moje pojme inteligenca za življenje, ki vsebuje tudi inteligenco, ki jo merijo današnji IQ testi. Ni pa to še dovolj, ker je treba zadeve prenesti tudi v realno življenje, ker avtomatsko prinese s sabo še najmanj 2 ali 3 inteligence drugega tipa.

Dokler bomo ljudje pojave, ki so med drugim celo znanstveno razloženi, pripisali Bogu, bomo primitivni. Dokler bomo ljudje svojo usodo prepuščali bradatemu možu, bomo primitivni. Dokler ne bomo vedeli osnovnih načel o povezanosti vsega človeštva in našega pomena v vesolju, bomo primitivni.
In ne verjamem, da lahko religiozni ljudje kdajkoli v celoti prevzamejo odgovornost za svoje življenje, ker je to povsem kontradiktorno.

Hm, čeprav verjameš, da nad nami obstaja neka Inteligenca, ki bi lahko bila Stvaritelj, še vedno lahko prevzameš odgovornost za lastno življenje, zakaj ne? Saj niso vsi tisti, ki v to verujejo verniki tipa tipičnega, ljudskim očem predstavljenega kristjana. Pa tudi slednji mislim, da poznajo rek (ali je to sploh krščanski ne vem): "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal." To še ne pomeni prevzema odgovornosti za lastno življenje, nakaže pa smer razmišljanja v to stran.

Jaz še vedno mislim, da je zelo naravno (glede na moje dojemanje sveta in izkušnje), da neka Inteligenca obstaja, ki se morda celo nekoliko poigrava z nami (morda ne na tak način, kot bi si lahko mislili povečini), da pa še vedno imamo ljudje usodo in odgovornost zase v svojih rokah.

Mislim, da je že skrajni čas je za nov sistem.

Oja, zelo lepo bi bilo, če bi se zadeve začele pospešeno razvijati v novo smer. Pa saj nekaj se na tem že dela. Čeprav...se pa lahko pričakuje upor (zelo močan) tistih, ki imajo večino kapitala in moči v rokah sedaj. Pohlep je namreč komplicirana zadeva.

[g00fy_qa]

In ne verjamem, da lahko religiozni ljudje kdajkoli v celoti prevzamejo odgovornost za svoje življenje, ker je to povsem kontradiktorno.

Hm, čeprav verjameš, da nad nami obstaja neka Inteligenca, ki bi lahko bila Stvaritelj, še vedno lahko prevzameš odgovornost za lastno življenje, zakaj ne? Saj niso vsi tisti, ki v to verujejo verniki tipa tipičnega, ljudskim očem predstavljenega kristjana. Pa tudi slednji mislim, da poznajo rek (ali je to sploh krščanski ne vem): "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal." To še ne pomeni prevzema odgovornosti za lastno življenje, nakaže pa smer razmišljanja v to stran.

Meni se zdi, da če se človek zanaša na to, da je nekdo nad njim, ki je vseveden in od katerega je vse odvisno - ne more prevzeti svoje usode v svoje roke. Ker vedno bo nekdo nad njim, nekdo, ki mu je 'tu pomagal' in ga 'tam kaznoval'. Ko bo temu človeku težko, bo molil 'tja gor' ipd..

Jaz še vedno mislim, da je zelo naravno (glede na moje dojemanje sveta in izkušnje), da neka Inteligenca obstaja, ki se morda celo nekoliko poigrava z nami (morda ne na tak način, kot bi si lahko mislili povečini), da pa še vedno imamo ljudje usodo in odgovornost zase v svojih rokah.

Mogoče pa res. Jaz popolnoma zanikam danes priznano inteligenco v smislu religioznih bogov. Je pa povsem odvisno tudi od tega kaj smatraš pod Inteligenco ti. Je namreč razlika med dedkom z belo brado, ki nas opazuje iz oblakov in energijo.

Oja, zelo lepo bi bilo, če bi se zadeve začele pospešeno razvijati v novo smer. Pa saj nekaj se na tem že dela. Čeprav...se pa lahko pričakuje upor (zelo močan) tistih, ki imajo večino kapitala in moči v rokah sedaj. Pohlep je namreč komplicirana zadeva.

Ja, nekaj v to smer se dela. Upam, da bo čim več ljudi osveščenih in da bodo zahtevali spremembe. Ampak to je že druga tema ...

[Dioniz]

Sem precej glasen in odločen ateist in tud antiteist. Tisti s facebooka verjetno to še najbol veste

[floribunda]

^^ ja tvj FB je precej politično/ antiversko opredeljen

mah meni se zdi trenutna posvetna situcija v sloveniji precej svinjska. ne vem zakaj se visoki cerkvei predstavniki do te mere vmešavajo v politično situacijo, ker res nobenega ne zanima, kaj si oni mislijo, vsaj do takrat, ko bodo začeli davke plačevat. takrat mogoče lahko kej povejo, pa še to bolje, da ne.

Štuhec je v zadnjem času ene par takih biksnu, da se v nebesih samo križajo.

[Dioniz]

Sam sem mnenja, da je vera in z njo vtikanje cerkve v delovanje države in zapravljanje velikih količin denarja ena večjih in težjih stvari, ki se jih bo potrebno rešit za boljše življenje an celem svetu. V Sloveniji smo kao ločeni od cerkve a država mesečno nameni miljon evrov ( to sem na pamet reko, ampak mislim, da je tu nekje) cerkvi in drugim krščanskim organizacijam. Direkt kot donacijo skoraj iz čistega mira. Samo zato, ker častijo čarobnega nevidnega moža na nebu. WTF? Zato sem tak glasen proti veri in cerkvi, ker sem se veliko pozanimal o tem in vidim kako škodo dela religija svetu. Mislim, wake up people! Častite nekega čarobnega moža na nebu za katerega, če bi prebrali sveto pismo, bi ugotovili, da je izjemno nemoralen in v bistvu zelo strašen bog. In pol mate dejansko celo ugodnosti zaradi tega. Ne razumem no.

[*mala*]

Sicer se strinjam, da se nimajo verski predstavniki kaj vmešavat v ostale stvari.

Z samo vero (sem ne štejem duhovnikov, cerkva), pa ne vidim nič narobe. Osebna odločitev (gledam situacijo pri nas) in ne vem zakaj eni tako proti. (oz. zakaj se sploh ukvarjat s tem...)

[Dioniz]

V prvi vrsti, ker, če bi verniki res ostali s svojo vero v cerkvah in med štirimi zidovi svoje hiše, potem res ne bi mel nič proti temu. Ampak to ni tak. Verniki so tud del cerkve, to so verniki, ki verjamejo v svoje svete knjige in s tem verjamejo v marsikatere zelo nemoralne stvari kot je pobijanje in sovraštvo istospolno usmerjenih v prvi vrsti na primer (dober primer so zloglasni "God hates fags" Westboro Baptist Church, ki dobesedno verjamejo v Sveto pismo in so ravno zaradi tega polni sovraštva in označeni za najbol osovraženo družino v ameriki. Če ne veš kaj govorim, maš na youtubu zelo dober dvodelni dokumentarec BBCja o njih). Da se o tem ne menimo kaj dela rimsko katoliška cerkev s tem, ko prikrivajo sistematično posiljevanje otrok iz strani duhovnikov in jih selijo iz ene cerkve v drugo, da bi oprali svoje ime, da se ne menimo o tem kak nesramno nepredstavljivo bogate so cerkve (s tem ne mislim eno vaško cerkvico ampak celotno rimsko katoliško cerkev) in ta svoj denar v večini zadržujejo za sebe, da se ne menimo o tem, da so proti splavu, da so proti spolni zaščiti vseh vrst in s tem izjemno pripomorejo k aidsu v afriki, da se ne menimo o tem kaj sploh krščanska (o muslimanski itak bolje, da ne začnem naštevat) vera uči v prvi vrsti in sicer, da se rodimo grešniki in moremo svoje življenje pokorit bogu in jezusu, ki nas bo rešil pred peklom in se s tem peklom straši otroke... Puf, lahko bi še in še našteval in, če hočeš tud lahko.

Sam resnično nimam nič proti vernemu človeku, ki svojo vero prakticira v nedeljo v cerkvi al pa doma in mi ne omenja boga. Mah kaj pa pišem, itak, da sem proti mašam tud, ker idite malo k maši pa poslušajte kak se župniki vtikajo v to koga naj volimo, da bo bogec zadovoljen in glavno kar boste slišali so SDS in NSi za katere pa vemo kako zelo dobre stranke so. Ko samo prebereš definicijo desnice na wikipediji ti postane slabo.

Puf, I could go on and on and on... But I'l leave it here for now.

[emanuela]

Kdaj je pa tebe ultra- ateizem zagrabil? lz

[Dioniz]

Ni me ateizem zagrabil. Zgrabil me je kvečjemu antiteizem, ker sem zaradi veeeeeeliko preveč prostega časa se z nečin mogo zaposlit in sem pado v to, da sem preučeval religijo, cerkev itd. Ateist sem jaz že v bistvu od precej malega, ko sem v prvem razredu bral enciklopedijo pa mi ni šlo v glavo kak je možno, da je ena resnica to kar piše v tej enciklopediji, zraven pa sem mel sveto pismo za mlade, ki sem ga dobil v darilo in je govorilo nekaj čist druga pa tud verouk je bil nekaj čist kontradiktorno kot pa tisto kar je pisalo v enciklopediji. Ampak takrat sem itak bil še premlad pa premalo se je spodbujal skepticizem doma in tega nisem znal povezat. Tam nekje po 10 letu sem ugotovil, da vse to nima smisla in pusto verouk pa začel govorit, da ne verjamem v boga. Antiteist sem pa postal v zadnjem letu nekje, ko sem iz v bistvu dolgčasa dostikrat raziskoval religijo in vido kaj vse slabega se dogaja na svetu zaradi nje. Zato sem tak glasn.

Čist tak.... Vas take stvari ne motijo nič? http://www.richarddawkins.net/news_arti ... P6_Fmfzcg8

[floribunda]

meni se zdi religija v osnovi čisto ok zadeva, ker smo ljudje naravnani k temu, da se radi zadovoljimo z nekim višjim bit in nanj preložimo rešitev svojih problemov. v tem smislu vse lepo in prav funkcionira.

kaj nastane zaradi interpretacije posameznih religij je pa druga pesem, ampak ljudje, ki tako rigorozno zagovarjajo neka prepričanja, po prevezo boga, so pač bedaki. in bi takisto bili bedaki, tudi če religija ne bi obstajala.