Poezija + kratka proza

[Lúthien]

Ernest Hemingway - Starec in morje ter druge kratke zgodbe
A. Čehov- Novele
A. Solženicin- En dan Ivana Denisoviča

[racionalnaFunkcija]

Wladimir Kaminer: Ruski disko
Ni mi bilo posebno všeč. Naj bi bilo duhovito, ampak meni se niti ni zdelo.
Vsaj dolgočasno ni; se da lepo hitro prebrat ... če nimaš ravno kaj pametnejšega za počet ...

Predvsem pa je najbolj ogaben prevod! In zaradi tega ideje in duhovitost sploh ne morta prit do izraza ...

[racionalnaFunkcija]

Wladimir Kaminer: Ruski disko
Ni mi bilo posebno všeč. Naj bi bilo duhovito, ampak meni se niti ni zdelo.
Vsaj dolgočasno ni; se da lepo hitro prebrat ... če nimaš ravno kaj pametnejšega za počet ...

Predvsem pa je najbolj ogaben prevod! In zaradi tega ideje in duhovitost sploh ne morta prit do izraza ...

[racionalnaFunkcija]

Katja Plut presega vse. Med mojimi najljubšimi so pa tud Jurij Hudolin (Govori Ženska), Matjaž Pikalo (V Avtobusu), Gal Gjurin (Mesto), Gregor Podlogar (Miljon sekund bližje).

[racionalnaFunkcija]

Katja Plut presega vse. Med mojimi najljubšimi so pa tud Jurij Hudolin (Govori Ženska), Matjaž Pikalo (V Avtobusu), Gal Gjurin (Mesto), Gregor Podlogar (Miljon sekund bližje).

OFak, kako sem lahko pozabila na Feota?! Ga dodajam pač naknadno.

[Skrat potepuh]

men so pa Kovič, Zlobec, Menart in Pavček creme de la creme... nepremagljivi!

pa Menart, tiste zaljubljene pa preberte Lainščka: Ne bodi kot drugi

[passiflora]

A Borgesa smo že omenili?

[kr.ena]

A. P. Čehov: Dama s psičkom
Kronološki pregled njegovih novel, povesti in kratkih zgodb (btw. - a kdo ve, kakšna je definicija naštetega oziroma razlika med njimi?)
Meni osebno so proti koncu vedno boljše. Dogajanje pravzaprav ni nikoli v ospredju, pomembnejši je stil, ki je res čudovit.
Začetne kratke zgodbe so res kratke, stilno enostavne in precej "kafkovske"; vsebujejo elemente groteske in absurda ... in to meni ne potegne preveč (tudi nad Kafko nisem navdušena; pač ni moj stil).

[slivica]

^ Tvoj podpis - zelo všečna pesem.

Poleg te pa še: Byron - Samota

SAMOTA

Razmišljati na skalah tik prepada;
počasi stopati skoz gozdni mrak,
kjer so stvari, ki človek jim ne vlada
in kjer ni hodil še njegov korak;
za čredo divjih koz skoz siv oblak
v neznano plezati po gorski steni;
strmeti v slapa belogrivi trak -
to ni samota - to samo pomeni
pomenkovati se z Naravo v vsej lepoti njeni.

A v hrupu, gneči gledati, čutiti,
živeti med ljudmi in od spoznanj
utrujen tujec v tujem svetu biti,
brez koga, ki bi bil dom tvojih sanj,
brez koga, ki bi ti bil sreča zanj,
brez koga, ki kot ti ta svet zaznava,
ki bi, ko umreš, smejal se malo manj
kot ves ta svet, ki zdaj te obletava -
to je res biti sam, to je samota prava.

[^Tajca^]

Prešeren, Shakespeare, Feri Lainšček

Rada bi dobila še Canzoniere od Petrarce, v slovenskem oz. vsaj v angleškem prevodu pa nimajo nikjeeer pa sm že kr v parih knjigarnah iskala a ma mogoče katera kakšno idejo kje bi to meli?

[purple_rain]

Rada bi dobila še Canzoniere od Petrarce, v slovenskem oz. vsaj v angleškem prevodu pa nimajo nikjeeer pa sm že kr v parih knjigarnah iskala a ma mogoče katera kakšno idejo kje bi to meli?

Na netu? Pa si pač sprintej, če ne gre drugač..

Sicer me je pa slivica spomnila na Byronovo Slovo (sicer del Romanja Grofiča Harolda):

Slovo

Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet;
preziral smrad njegov sem, nisem v prahu ril
s koleni, z ragljo laskavih besed,
ne lic v smehljaj koval, ne na vse grlo vpil
kot tujih ust odmev; krivičen bi mi bil,
kdor bi me k takim štel; med njimi sem živel,
a tujec sem jim bil: v mrtvaški sem zavil
se prt njim tujih misli; in bi še živel,
da ni razum od lastnih misli otopel.

Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet;
a naj bo viteško slovo! Verujem v to,
da so – čeprav jih nisem našel v teku let –
obljube, ki držé, in upi, ki ne mro,
in čednosti usmiljene, ki nam ne tko
pogubnih zank, da tu in tam srce
še čuti, ko se bližnjemu solzo oko,
da so stvari, ki skoraj so to, kar se zdé,
da sreča ni le sen, in ne dobrota le ime.

[lutkica*]

Nobena še ni omenila Minattija... meni pa je on tako zelo blizu

[Geena]

Kajetan Kovič-Romanca

Bodi morje, jaz bom beli jambor
mesečine
in ljubezen prvega večera.

Nežnost bom za pesek tvojih iger
in uho med algami spominov,
morje,
školjka za besedo in tišino,
ptica za odgovor,
morje,
sapa bom za tvojo prvo vdanost,
sinji cvet za tvojo prvo dlan.

Bodi morje, jaz bom beli jambor
mesečine
in ljubezen vsakega večera.

Žeja bom za tvoja vroča usta
in veliko sladko zrno vode,
morje,
grlo bom na tvojem belem vratu,
roža na ramenih,
morje,
rana bom in krik iz tvoje rane
po visokem hladnem ognju zvezd.

In potem

jaz bom morje, ti boš črni jambor
bolečine
in ljubezen zadnjega večera.



nekaj najlepšega kar sem kadarkoli dobila v roke. Itak sem čisto mahnjena na poezijo, še posebej pa občodujem od slovencev Prešerna, ki je pač večen, Kosovela in njegov Kons 5 in Menarta, še posebej Croquis.
Od tujih pa ne vem kaj bi brez Federica Garcie Lorca in Baudelaira.

Drugače pa ja, Minatti je tudi meni nadvse všeč. Še posebej pa..

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo - ,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra in velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.


Brez poezije pač ne morem živeti Nekaterim je to nekaj povsem čudnega i nnerazumljivega.. Jaz pa očitno to razumem. In tudi pišem svojo. Zagotovo imam enkrat v načrtu objaviti svojo knjigo poezij.

[kr.ena]

Hotel Finnbar
Sedem zgodb sedmih irskih pisateljic o eni noči v hotelu Finnbar. Pisateljice so Maeve Binchy, Clare Boylan, Emma Donoghue, Anne Haverty, Éilis Ní Dhuibhne, Kate O'Riordan in Deirdre Purcell. Katera je napisala katero zgodbo, naj bi uganili sami. Jaz se seveda nisem ukvarjala s tem; od naštetih sem pred leti prebrala par knjig Maeve Binchy, ostalih pa itak ne poznam.
Je pa tale izbor zgodb prijetno branje.

[abstraktna]

meni pa je zelo ljub Dane Zajc in Möderndorferjeva zbirka pesmi ˝Temno modro kot september˝