vaša selitev v nov kraj

[Tearjerker]

Jaz sem tudi študirala v Lj in se spomnim, da mi je bil prehod - tam nekje prva 2, 3 mesece - grozen. Sem imela kar nekaj težav se asimilirat in navadit na novo okolje, nove ljudi, nov tempo življenja, ampak ko se je enkrat uteklo, mi je blo tam super. Vsaj prva 3 leta. Potem pa mi je ratalo vse dosadno, deloma tudi zato, ker so se spremenili sostanovalci pa tudi sicer mi nič več ni bilo zanimivo. Tako da četrto in peto leto življenja tam mi je bilo že malo mučno in sem spokala iz Ljubljane takoj, ko se je ponudila priložnost (=konec vaj in predavanj na faksu). Tako da, če bi tu dobila službo, bi ali se vozila v Lj ali pa morda celo bivala, ampak to vsekakor ne bi bila doživljenska odločitev.
Potem sem bila lani čez poletje 2 meseca doma, nato pa sem dobila službo v Mariboru in se preselila tja, česar sem se ful veselila, že preden se je ideja realizirala. Maribor mi je bil že od nekdaj ful všeč, kolegica je študirala tam in sem bila večkrat pri njej in mi je mesto res priraslo k srcu, tako da ko sem se selila tja, sem se prav z veseljem. Zaenkrat mi je tu ful všeč, samo mesto mi je lepo, vse je na kupu....
Grem pa vseeno še vsak vikend domov, ker pogrešam mačko

[sončk]

jaz se že cel lajf nekaj selim.. najhuje je bilo, ko sem se pri 12ih preselila iz Frankfurta v bližino Ptuja.. đizs. obdobje po prihodu je bilo verjetno eno hujših, ki jih bom kdaj mogla prestat. ful sem se težko navadila na ene čist drugačne poglede na določene stvari.. na to, da sem bila kr naenkrat strgana stran od mojih prijateljic (ki ti v tem obdobju pomenijo svet!) in bila vržena med popolne tujce.. ni lep spomin in vbistvu mi cel čas, do moje selitve v Ljubljano (pred pribl. 5 leti) ni bilo preveč prijetno.. bila sem vajena velikega mesta, tega na štajerskem pač ni bilo.
tu mi je pa čist dbest lajf sem si uredila po svojem okusu, lahko sem sama, tukaj ni tistega zakompleksanega mišljenja, strah pred drugačnim.. lahko sem, kar hočem! na štajerski konec me ne vleče nič, razen ena dobra frendica pa občasno zapogrešanje mame in sestre.. tja se vračam pribl. 1x na 2,3 mesce in upam, da se nebom rabila nikoli več vrnit. pomoje bom ostala vsaj tukaj.. čeprav me fuuuuul vleče še kam naprej. ampak zaenkrat bom v moji prelepi Ljubljani.. kjer se počutim prvič po desetih letih prav doma

No.... O tem bi se dal debatirat

Jaz sem se preselila iz enega konca LJ na drugega, to je pa to. Ob lepih sončnih dnevih še vidim kje sem včasih živela, tako da nekih hudih izkušenj z dolgotrajno selitvijo ravno nimam. Selila bi se pa samo še v večje mesto, v manjše nikoli. No, mogoče v manjše mesto na morju.

[GeorgeConstanza]

Trenutno že četrtič preseljen, vsakič več kot 1000km od doma. In vsakič je težje, najtežje prav to pot. Nazadnje ko sem se vrnil domov sem hotel doma ostati, pa ni šlo - ni služb, plače so mizerne. Bom raje počakal v tujini, da se v Zloveniji normalizirajo zadeve, ampak tokrat je res zajebana aklimatizacija. Se pozna da nisem več v študentskih letih.

[v-e-s-n-a]

Jaz sem se tudi v prestolnico preselila zaradi študija.
Jaz sem komaj čakala, da končam sr. šolo in grem stran Sem imela že nekaj prijateljev v lj, sedaj jih imam še več....tako da mi je super.
Vedno sem si želela živeti v Lj in nazaj na štajersko me sploh ne vleče.
Grem pa seveda rada tudi domov...na domače kosilo, klepet s starši in prijatelji iz Maribora.

Mene pa bolj zanima tudi, kako pogosto hodite domov? Če imate že nek nov lajf zastavljen, lastno stanovanje, službo ali hodite še na fax...

[Dorotheia]

Jaz recimo grem domov domov (pa ni sedaj to neka dolga vožnja - od sedanjega bivanja sem do domačega kraja oddaljena okrog 50km) - pa hodim na obiske enkrat na 14 dni približno (razen če karkoli delam za službo ali nadaljni študij in rabim mir grem še pogosteje in celo tam tudi prespim). Živim pa trenutno v stanovanju (zaenkrat še podnajemniško) s partnerjem in imam tam blizu tudi službo in ostalo življenje.

Je pa sigurno razlika, ker sedaj odkar živim na svojem res redkokdaj prespim doma doma, ampak pridem bolj na obisk (sem imela kar nekaj problemov se navajati na to v preteklosti). Drugače je. Vsaj zame.

[emanuela]

Mene pa bolj zanima tudi, kako pogosto hodite domov? Če imate že nek nov lajf zastavljen, lastno stanovanje, službo ali hodite še na fax...

Jaz grem domov vsak vikend (razen če se s kom zmenim, potem ostanem, če je kaj takšnega, ampak vedno vnaprej).Hodim pa še na faks, zraven pa delam.
Nekaj podobnega mislim furati tudi če ostanem

[*SunFlower*]

Mene pa bolj zanima tudi, kako pogosto hodite domov? Če imate že nek nov lajf zastavljen, lastno stanovanje, službo ali hodite še na fax...

1x na 2 ali 3 tedne, zaenkrat še študiram.

[Lady_T_Bee]

Da sem odprla to temo je bilo za to da vidim kako je kaj pri vas. Eni tako eni tako odprla sem jo tudi zato, ker meni je bilo na začetku WAW it od doma in na drugi konec slovenije, novi ljudje, novo okolje, sama zase, prihajam odhajam domou (v novem kraju) kadar želim itd, vpisala sem se na fax, uživala nekaj časa študentsko življenje, sošolke, sošolci...
zdej ko pa sem šolo obesila za nekaj časa na klin in vmes še ponavljala letnik, so se stiki s šolo in sošolci porazgubili, vse se je spremenilo, začela sem uživat bolj "normalno" življenje v smislu, študentsko delo, domačini in žuri za vikend (nič kaj več študentski žuri). Službo imam sanjsko, sicer ne vsakodnevno, nekaj prijateljic za kavo imam, s sodelovkami se razumem, amapk več ali manj sem sama. Cimrov skoraj nikoli ni doma, jaz sem dostikrat fraj,.. Tisti, ki jih poznam delajo po cele dneve ali pa so v zvezah in kot zanalašč nima nihče časa ko ga imam jaz (imam ga pa na pretek). Osebne opravke se naredi dopoldne, grem se malo naokoli in potem celo popovdne nikjer nikogar. Nisem človek, ki bi bila po cele dneve doma zato je to nevzdržno. Ko se zgovarjam s kolegicami iz domačega kraja in poročajo kaj se kje dogaja in ko malo po tračamo, me zadnječase vedno prime domotožje, ko pomislim "jaz sem tam doma, tam vse poznam, mene pa tam ni". Po drugi strani pa vedno ko pridem v domač kraj (kar pogosto) ne zdržim več kot nekaj dni in me vleče nazaj v moj "drugi dom" zaradi kraja samega in ker dolgo s starši ne zdržim. In potem mi kolegi/ce z domačega kraja kdaj in kdaj pojamrajo kako je njim dougčas, ker en dan ni nikogar za it ven al pa negrejo zaradi slabega vremena, ker so bolni, ampak oni vsaj imajo doma starše,brate/sestre, babice... jaz pa v takem primeru, tukaj kjer sem, nimam nikogar! Ko sem doma, nikjer nikogar, bolna ali slabo vreme nimam zraven NIKOGAR. Tako, da če je njim doučas, ko imajo doma še pol bajte ali pa psa, kaj naj rečem potem jaz??
Ne mi govorit kaj vse lahko počnem zunaj tudi sama, ker to mi ni problem. Sem šla sama tudi, rolat, kolesarit, načeloma naredim vse sama. Kdaj in kdaj ima kdo čas, gre z menoj, več ali manj tako nimajo časa. Zaradi vsega tega sem zbegana, kaj sploh hočem. Hočem biti tu kjer sem ali it nazaj domou, kjer so moji kraji, moji ljudje,.. Po eni strani mi je tu kjer sem lepo, še toliko je za naredit in doživet, samo če ni več neke družbe, ni akcije, pustolovščin, obiskov,.. NI. Večina, ki bi rekli, da jim je podobno imajo sigurno fanta/punco pa bi še vedno jamrali. Lej taki imajo vsaj fanta/funco, ki jim je na razpolago in ga lahko kadarkoli pokličejo in gredo k njegovim staršem, pa imajo piknike, pa ti je lahko še vedno brezveze in dougčas amapk vsaj imate nekoga. Jaz pa imam vse pa nobenega. In ko revije pišejo vzemite si kdaj 10 min samo zase bla bla bla...jaz si lahko zase vzamem cel teden malo šale ampak resnica. Nekaj časa ti je to v užitek potem pa ne več. Sicer mi nemanjka nič. Imam streho nad glavo, imam super cimre /takrat ko so doma), imam znece/znanke (ki so super ko imajo čas), dan si lahko urejam po svoje, če želim delam doma salte ali pa zunaj se sprehajam... samo še vedno me prime, ko pomislim, da sem v tem kraju sama samcata
In niti nevem kako bo drugo leto, ko mislim oz morem nadaljevat študij. Počutim se kot bedak, ko bi lahko študij že končala pa ga nisem in nisem delala nič od kar sem tukaj, nikamor prilezla, zabušavala...in zdej spet od začetka oz od sredine. In če bom tu dokler ne končam šolanja bo že skoraj tiktakala moja biološka ura Saj so mnogi dougo delali študij, nekateri so ga oz ga še pri 30ih, samo jaz nemorem šeenkrat skozi vse to. Kot da bi me kdo brcnil na začetek, "ni bilo dobro narejeno, gremo šeenkrat!" (a čas gre naprej, jaz pa nazaj!).
Sem res edina, ki se obremenjuje s takimi težavami, ki za nekoga mogoče sploh niso težave? Mogoče mi res samo manjka neka družba in malo bolj aktivno življenje pa bo. Domou grem lahko še vedno kadarkoli na počitnice ali obisk. Ampak lahko se udeležim vseh aktivnosti, še zmeraj se bom počutila sama tukaj!
Še vedno pravim imam vse in obenem nič in vsak dan sem hvaležna za mojo družino in vse ljudi ki me obdajajo in vse kar imam da lahko normalno živim, ampak šele zdej vidim kaj pomeni biti osamljen!
Ne kritizirajte ta post, če želite delite izkušnje ali nasvete ali karkoli prav, samo prosim ne biti pametni, ker v realnem življenju in na mojem mestu ta "osamljenost in zbeganost" ni tako samoumenva in "lahka" stvar!

[_patchouli_]

Jaz te po svoje razumem, samo da z razliko od tebe očitno nisem tak družaben človek in me niti ne moti, če ne tekam cel dan okoli od kavice do kavice. Jaz sem imela prve 3 leta študija super družbo, potem sem si pa vzela eno leto premora in ko sem se vrnila v Lj, so se moji sošolci večinoma porazgubili po celi Sloveniji, praktično noben ni več v Lj. Z novimi sošolci se nisem tako zaštekala, ker so bili vsi že po skupinicah. Sedaj imam tu v Lj mogoče 2 frendici, s katerima redno hodim na kavo in kosila. Ampak kot rečeno, meni to ne predstavlja takega groznega problema. Itak več družbe ne bi bilo slabo, sam jebiga. Ja, imam fanta, ampak spet na tretjem koncu, tak da men to tu v Lj nič ne pomaga Tud glede faksa sva na podobnem, kar ne morem in ne morem se spravit dokončat in si grem na živce, da bom zadnja med vrstniki končala s to k*rčevo diplomo.
V bistvu ti ne znam svetovat Sam da ne boš mislila, da si edina v taki situaciji. Več nas je

[[vanessa]]

Js od kar vem zase sm bolj mestni človek, tko da ta velika kmetija od Slovenije mi sploh ni neki všeč.
Vedno sm si želela čimprej spokat v LJ (in mi je blo na začetku tko všeč da šoka, ker nism blizu domačih, k nimam domačega luksuza, k ne poznam vsega dobro, itd. nism doživela) in vse do predkratkim (3 leta) mi je blo všeč, ker je pač največje mesto, ker dogaja, ljudje so kul (čeprou sm strinjam s sončkom, da tudi tle dobiš zakompleksan, zategnjen folk - ampak to smo pač slovenci k težko sprejmemo vse kar je (malo bolj) drugačno), itd. Zdej mi je pa dosadla, zdi se mi ful premajhna (center prehodiš v 5 minutah ), en in isti folk, kr naenkrat se mi zdi da nič ne dogaja (sploh ko slišim/berem o dogajanjih v tujini, o izmenjavah itd) in mam zmeri večjo željo spokat v tujino. Po pravici povedano zame LJ pač ni mesto v pravem pomenu. "Sanjska" destinacija je mesto, kjer sm se vedno počutla domače in mi je všeč vsak najmanjši kotiček k sm ga vidla, čeprou ne znam jezika. To vse je bolj v moji glavi, nimam jajc za se dejansko kam premaknt. Tko da bom najverjetneje ostala v LJ in se nekako sprijaznla s tem kar dobim od tega mesta. Domou se vračam vsak vikend (če se le da), k tudi če nism bla nikoli pristaš primorske (pa če je še tko fajn vreme in morje oddaljeno 20min), se je lepo vrnt nazaj, sploh poleti sm 3 mesce doma, k LJ je pa res katastrofa v tem času - beton, beton, beton in 35 stopinj. Slaba kombinacija.
Del Slovenije katerega se ne bi branla je še prekmurje (kar je malo nelogično glede na to, da mi niso všeč kmetije in sm samo za v mesto).

[v-e-s-n-a]

Tudi sama imam prijateljice večinoma sedaj iz študentskih let. In tudi pri meni je tako, da j bilo med faxom noro dobro: skos smo se vidli, žurali, hodili 3x na dan na kavice ipd...
Potem pa pol leta tujine, narejeni vsi izpiti, pisanje diplome večinoma doma...in stik s faxom in ljudmi, ki si jih tam prej vsak dan srečeval se neha oz. zmanjša.
Ja....sama sem šla čez to in s prijateljicami iz faxa, ki večinoma tudi niso iz Lj, smo se velikokrat pogovarjale kako bo potem, ko diplomiramo. In kako je? večina jih je šla nazaj v domač kraj, v Lj je redko katera ostala. Nažalost. In tudi mene to žalosti. Se pa zato toliko rajši vidimo, ko pridejo na obisk v Lj.
Itak pa ima vsak svoje življenje....

Ampak to tako je....itak se mi zdi, da če si na faxu, ali v službi...ima dan včasih še premalo ur za vse opravke, ki bi jih želela narediti. In potem včasih prav paše biti malo sam in imeti mir.
Luksuz

[sandry89]

Jaz sem se z Gorenjske preselila v Ljubljano zaradi študija. Prvo leto sem bila s sošolko in je bilo super. Zadnji dve leti pa sem v drugem stanovanju s cimro ki je skoraj nikoli ni, naslednje leto pa zopet novo stanovanje iskati... Malo mi je problem, ker sošolke ne živijo v LJ in sem zato bolj sama, ko ni faksa. Drugače pa nimam domotožja in mi je všeč tu.
Domov hodim skoraj vsak vikend in nameravam ostati v Lj če najdem primerno službo, ko končam faks...

[Lady_T_Bee]

sej tukaj se ne gre toliko o študenskem življenju in tistih, ki ste nekje samo zaradi šole in hodite vsak teden domou. ampak tudi na splošno selitve v nove kraje, iz kakšnih razlogov oz zakaj, navajanje na nov ritem...boljše ali slabše, želite ostat kjer ste ali ne. seveda tudi selitve zaradi študija pridejo v poštev. Samo malo bolj me zanima kako je pri tistih, ki iz kakršnih koli razlogov bolj malo hodite domou in kakšne so situacije pri tistih, ki ste že končali šolo oz ob šoli tudi delate. Ste pripravljeni (ste bili pripravljeni) ostat v tistem kraju in zakaj ali niste vedli kaj bi, bi ostali, šli nazaj v domač kraj ali nekam čisto drugam? je kdo v taki situaciji ali pa kako se je razpletlo pri tistih, ki ste bli v takih situacijah (zbeganih namreč )

[delusional]

glej, probaj it za neki časa domov, če ne veš kje bi bla.
jaz sem bila prisiljena it domov pred kratkim, celo že nekako sem se sprijaznila da bom kar doma, ker itak ni nič drugače, če sem tu ali tam... zdržala sem slabe 3 mesece, zdaj sem pa nazaj v lj. mi je boljše tako. z mamo ne morem živet. mislim, več je razlogov...
na faks že dolgo ne hodim, bom pa mogoče nadaljevala študij...
na študentske žure že dolgo ne hodim, ostajam čez vikende v lj in grem vn...
v domu več nisem.. tam sem imela največ družbe 1. leto, potem pa zmeraj manj, tudi zmeraj manj žurov je bilo... včasih smo se vsi poznali, na koncu niti sosedov nisem poznala... zadnja cimra je bila horror...
zdaj sem privat, imam svojo sobo in čeprav dam več denarja, si ne predstavljam, da bi še kdaj imela cimro...
pač določeni časi so mimo...
kot si rekla... večina jih po študiju gre domov, ker v lj ne bi dobili zaposlitve, ali še bolj pogosto: ker imajo tipa doma...
poznam pa nekaj parov, ki so potem ostali v lj in probali skupno življenje in se potem razšli in šli spet vsak v svoj kraj nazaj...(ne vsi)
meni gre letos domov še zadnja kolegica, ki sem jo mela v lj... ena druga je šla živet s tipom privat in je skoz z njim... s tretjo kolegico s faksa mam skoz stike sam še na fb... govori da bo pršla do mene k se nismo tolk časa vidle, sam nč od tega...

pri teh letih bi morala met nek svoj krog ljudi...
ampak težko je pri teh letih neka nova poznanstva in prijateljstva iskat..
mogoče je bolj enostavno, da si najdeš še kako delo, da ne boš toliko dni fraj...
tudi jaz ne delam ravno vsak dan...na šihtu mi je srednja žalost... s kom rečem par besed... šli smo tud na bowling, pa drug mesec mamo nek piknik... ampak privat se ne družim z nobenim... so vsi po svoje posebni.

če hočeš bistveno spremenit lajf, se moreš preselit na drug kontinent. po sloveniji se lahko seliš od murske sobote do kopra, mislim da boš isto osamljena.
ampak poleti se mi zdi, da je najlepše na obali.

[rachka_]

v. Samo malo bolj me zanima kako je pri tistih, ki iz kakršnih koli razlogov bolj malo hodite domou in kakšne so situacije pri tistih, ki ste že končali šolo oz ob šoli tudi delate. Ste pripravljeni (ste bili pripravljeni) ostat v tistem kraju in zakaj ali niste vedli kaj bi, bi ostali, šli nazaj v domač kraj ali nekam čisto drugam? je kdo v taki situaciji ali pa kako se je razpletlo pri tistih, ki ste bli v takih situacijah (zbeganih namreč )

no evo, nevem kolko sem v prejsnjem ze napisala, ampak jaz hodim fulful malo domov (oziroma tja, kjer zivi moja mama, kr na tisti kraj ne gledam vec ravno kot na dom). v bistvu ze od zacetka, odkar sme se preselila v ljubljano zaradi studija.. na zacetku sem sla se na 2 ali pa 3 vikende, zadnja 3 leta pa priblizno 5,6x letno. ne veze me bogvekaj na tiste kraje.. tudi po koncu studija mislim, da se ne bom vrnila. pomoje se vecina studentov vrne vglavnem zaradi financnih razlogov, jaz sem pa itak ze od zacetka samostojna na tem podrocju, tk da ne vidim nekega razloga, da grem nazaj..

domacih ne pogresam kaj prevec.. z mamo sva itak skoz v kontaktu, s fotrom ze nekaj let sploh ne, mlajsa sestra pa pride drugo leto v ljubljano v srednjo solo in bom jo spet mela ful blizu

poznam pa kr nekaj ljudi, ki se je vrnilo v svoj domac kraj.. eni, kr so koncali fax, drugi so se prepisali na bliznjo fakulteto.. pa nevem ce komu kaj prevec sede. ko gres enkrat od doma, razvijes neke svoje navade, zivljenjski ritem in se je pol tezko navadit nazaj..
vsaj pri meni je tako, da tistih par dni, ki jih prezivim z mamo, precej zivckam kr pac mam svoje poglede na svet in svoj nacin, ki pa njej niti priblizno ne gre v glavo.. in moj obisk se ponavadi konca tako, da ze po 6ih urah razmisljam, kdaj mam prevoz nazaj..

recimo v ljubljani oddelam svoj delavnik in pol se velikokrat grem kaj v center, kaj zrihtat al pa se enostavno druzit.. moji mami je to cist nepojmljivo, kako da ne grem najprej domov, pojest kosilo itd.

pac malenkosti, ki jih ima vsak clovek v svoji navadi, nas laho tudi precej locujejo..