Chaski napisal/-a:• da vsako jutro ko vstopim skozi vrata bolnišnice, samo upam, da me ne ustavijo že pri vratih in povejo, naj raje ne hodim v sobo. Čeprav je po eni strani težko sprejeti, da nekoga, ki ga izjemno ceniš ne bo več v tvojem življenju, je po drugi mislim, da še težje gledati kako se stanje slabša iz ure v uro. In vsaka situacija je daleč od najslabše, ki si jo lahko zamisliš. Pa potem ko misliš, da res ne more biti še slabše … in kaj več kot gledati in držati osebo za roko ni več mogoče storiti,
• upam, da se mi vse izide vse po načrtih in se kmalu dokončno preselim v Švico,
• da je to deloma tudi beg pred samim sabo. Dvomim, da bom kdaj uspel uresničiti vsa pričakovanja in se bil pripravljen kakorkoli ustaliti. Še posebej glede na dogodke v zadnjem letu.
Mi je žal za tvojo situacijo, gledati ljubljene, kako ugašajo, je nekaj najtežjega na svetu. Ti želim vse dobro in da se zadeve uredijo (kolikor se pač lahko).
Exit napisal/-a:-stvari so nekako padle na svoje mesto, ampak mene že sedaj skrbi, da se bo nekaj sfižilo.
Hahah tudi jaz podobno funkcioniram. Ko se končno stvari uredijo, padejo na "mesto"... samo čakam na slabe stvari. se pa skušam zaustavit tko, da rečem: ej ka, če se pa ne bo? kaj če bo vse ok? pa čim več dihanja
Ma ja, to smo pa nevrotiki


Drugače pa ja, psi so lahko izjemno pomirjujoč faktor pri tem, ravno zato me kar malo baše, da sem v Ljubljani brez. Se ful počutim odrezana od njihove topline

-je Ljubljana trenutno res krasna, ampak neznosno vroča
-kavica ob Ljubljanici, s pogledom na tromostovje = <3 čudovito
-čakam, če se bo zj še ljubezensko področje kaj uredilo, glede na to, da se druge stvari nekako urejajo same od sebe
