Izgubljen v življenju

Pomoč iz čustvenih stisk.

Moderatorji: saarijarvi, Dioniz, Sunshine

zgubljen
Sramežljivka
Sramežljivka
Prispevkov: 22
Na forumu od: 31. 10. 2017

Neprebrana objavaNapisal/-a zgubljen » 31. Okt. 2017 15:16

Če je tema v napačnem sklopu, se iskreno opravičujem, nisem vedel kam naj jo dam. Rad bi povedal svojo življenjsko zgodbo, v upanju, da se najde nekdo, ki bo vedel kako se spet postaviti na mesto. Zgodilo se mi je namreč, da sem se v zadnjih nekaj letih v življenju nekako izgubil - cilje sicer imam, a jih nikakor ne morem doseči. Takole je... Star sem 29 let, imam kar ugledno izobrazbo in poklic, ki naj bi imel obetavno prihodnost. Večina mojih prijateljev in znancev tega nima, a imajo druge stvari in so kljub temu srečni... imajo stvari, ki jih jaz v življenju pogrešam in so zame nedosegljive.

Po končani srednji šoli sem šel študirat v LJ in tudi diplomiral na univerzitetnem študiju. Po koncu študija je sledilo obdobje, ko so moji prijatelji eden za drugim zapustili LJ in se počasi ustalili. Večina jih je dobila zaposlitev v domačem kraju ali kje blizu, spoznali so kakšno punco in si začeli urejati življenje. Tudi sam sem imel takšne načrte, a v domačem kraju zaposlitve nisem dobil. Kljub visoki izobrazbi, sem bil pripravljen delati kaj drugega, lahko tudi v proizvodnji na tekočem traku, samo da ostanem nekje blizu doma - tu sem pač imel načrte za prihodnost. Po skoraj 1 letu neuspešnega iskanja zaposlitve v domačem kraju, sem zaključil, da bo treba pač nazaj v LJ... in tako sem dobil delo v nekem podjetju (kjer sem še sedaj). Cilj mi je bil predvsem, da dobim nekaj delovne dobe in prve delovne izkušnje, da lahko vsaj nekaj napišem v svoj življenjepis.

Življenje v LJ pa mi je postalo monotono, ne ločim več kateri dan v tednu je. V službi preživim tudi po 10 ur (včasih nadure, včasih gremo med delovnim časom na kakšno pavzo in potem podaljšujemo)... zjutraj grem in zvečer se vrnem domov, kjer sem zaprt med 4 stenami... delo zahteva še dodatne priprave in učenje, zato sem dobesedno ob cel dan. Delovni čas naj bi bil prilagodljiv, a je vse prej kot to. V službi imam kar odgovorno delo in ga po 8 urah ne morem kar pustit, ampak delam, dokler ni končano. Dela sicer imamo več kot dovolj, zato ga ne morem tako hitro opravljati, kot ga dobivam. Zaradi odgovornosti in pritiska s strani nadrejenih, je moje delo stresno... plača pa je bolj tako... če odštejem najemnino in potne stroške, mi ostane manj, kot če bi v domačem kraju delal za minimalca. Poleg tega nimam niti pravega časa zase... vsi dnevi so mi isti, čakam samo kdaj bo vikend, da spakiram in grem domov in pozabim na vse skupaj. Po drugi strani pa sem počasi že naveličan teh preseljevanj med LJ in domačim krajem... moral bi se počasi ustalit, ne pa da ne vem, kje sem sploh doma.

Moji prijatelji si ustvarjajo družino, jaz pa še niti prave punce nisem srečal. Ker pri mojih letih težko spoznaš kakšno, sem se začel zavedati pomena prijateljev, preko katerih bi lahko koga spoznal in si razširil krog poznanstev. Nekje treba začeti, zato sem pred kakšnim letom navezal stik z nekaterimi prijatelji iz domačega kraja (kolikor je še samskih) in tako sem med vikendi imel družbo. A tudi prijatelji imajo svoje opravke in obveznosti, zato so bila ta srečanja redka. Šele pred kratkim sem preko prijatelja spoznal prijetno punco, a spet težava, ker sem jaz v LJ, ona pa v domačem kraju... posledično se z njo zelo težko dobim in kot kaže, bova ostala samo prijatelja, saj se bo najin odnos ohladil še preden jo bom lahko dobro spoznal. V teh parih srečanjih mi je popolnoma zmešala glavo... ujameva se v vseh pogledih, imava podobne načrte, zato imam zdaj priložnost, katero sem ves čas iskal... a zaradi oddaljenosti, mi bo ušla tik pred nosom. Najraje bi kar pustil delo in se preselil v domači kraj, a kaj ko bom tam spet brez dela.

Prav bi mi prišel tudi lasten avto, s katerim bi bil malo bolj svoboden... lahko bi iskal bolj oddaljena dela, med vikendi bi lahko kam šel in koga spoznal. Upal sem, da bom v zadnjem letu vsaj toliko prihranil, da si ga lahko privoščim, a mi to ni uspelo. Poleg tega se soočam še s pritiski družbe... čez, "jaz za tak denar ne bi delal", "mogel bi imeti 2 jurja plače", "kdaj boš kakšno punco pripeljal domov", "boš celo življenje ostal sam". Marsikomu sem že razložil to, kar razlagam vam, pa me do sedaj še nihče ni razumel. Ko pomislim, koliko truda sem vložil v kariero in koliko živcev izgubil, da bi nekaj dosegel, sedaj pa še vedno nič nimam, me obide nek čuden občutek... za vse mi je vseeno (zakaj bi se sploh še trudil?), moti in razjezi me vsaka malenkost... sem kot tempirana bomba... strah me je, da mi bo nekdo stopil še na zadnji živec in ga bom zlomil na kose, čeprav mi nič ni hotel.

Če vse skupaj posplošim: Moji načrti niso kompatibilni z bivanjem v LJ... zaradi tega trpijo moji hobiji in možnost, da bi spoznal še kako sorodno dušo. Poklic, ki me je nekdaj zanimal, mi je zdaj krnekaj, saj mi onemogoča bivanje v domačem kraju... sprašujem se, kaj mi je bilo, da sem šel to sploh študirat. Veliko raje bi delal neko manj plačano delo, a te možnosti nimam... ne vem ali imam previsoko izobrazbo ali premalo vez, ampak pač ne gre. Zaradi tega mi je življenje postalo nekako dolgočasno, nezanimivo... ne vem kako iz te situacije, vem pa da se moram čim prej pobrat, ker se bom sicer še bolj izgubil in ne bi rad naredil še kakšne večje neumnosti.

Takole, mislim, da sem povedal vse. Če sem kakšno podrobnost spustil, jo napišem naknadno. Vam se zahvaljujem za čas in upam, da nekje obstaja nekdo, ki bi se znal pobrati iz moje situacije.
Oblomov
Sramežljivka
Sramežljivka
Prispevkov: 63
Na forumu od: 10. 9. 2017

Neprebrana objavaNapisal/-a Oblomov » 31. Okt. 2017 15:39

O 'domačem kraju' pišeš kot pišče, ki se ne more odtrgati od maminega krila. Si se pač preselil iz enega kraja, oddaljenega max. tri ure vožnje z avtom v LJ, big deal. Zakaj ne more biti LJ tvoj novi domači kraj? Zakaj tu ne poskusiš koga spoznat? Zakaj tičiš ob večerih v svojem stanovanju in ob vikendih stalno letaš "domov"?

1. Slovenija je majhna, veliko ljudi se na dnevni bazi vozi na relaciji LJ-MB, pogosto ljudje hodijo z enim avtom in bi si lahko našel prevoz, tudi če bi živel 'na drugem koncu Slovenije' in se preselil nazaj 'v rodni kraj', če ti že to toliko pomeni. Verjetno je najemnina za vsaj pol nižja kot v LJ in ostanek lahko nameniš tudi za kreditiranje avta.
2. Če imaš za najemnino in prevoze v LJ in ti ostane za minimalca imaš najmanj povprečno slovensko plačo, verjetno si realno malo nad povprečjem. Delaš na področju, ki te zanima. Imaš blazno srečo. Skušaj to ozavestit.
3. Ja, delovniki so dandanes dolgi, ampak če začneš ob 8h in končaš ob 6h, imaš še vedno cel večer pred seboj in proste vikende imaš. Veš koliko ljudi jih nima?
4. Spoznal si punco, ki se ti zdi zanimiva, s katero se zelo ujameta, ti pa z izmišljenimi problemi ('razdalja') že vnaprej pokopavaš odnos.

Jaz ti svetujem, da greš k psihiatru, tole zveni kot depresija. Zelo očitno je, da tvoji problemi še zdaleč niso nerešljivi (če recimo privzamemo, da sploh SO to problemi ...), da katastrofiziraš svojo situacijo, ne ceniš ničesar v svojem življenju (pa si v top % privilegiranih ljudi svoje generacije) in zelo očitno se nisi zmožen konstruktivno krojiti lastnega lajfa.

Priporočam antidepresive in psihoterapijo.
zgubljen
Sramežljivka
Sramežljivka
Prispevkov: 22
Na forumu od: 31. 10. 2017

Neprebrana objavaNapisal/-a zgubljen » 31. Okt. 2017 20:42

Da najprej odgovorim na vprašanja:

>> Zakaj ne more biti LJ tvoj novi domači kraj?
Zato ker se tu ne počutim kot doma. Zakaj se ne počutim kot doma? Zato ker ima vsak najemodajalec svoje omejitve. In tudi zato, ker sem nedolgo nazaj (ko sem v to še verjel) še imel drugačne načrte in te v LJ niso uresničljivi.

>> Zakaj tu ne poskusiš koga spoznat?
Saj jih poznam, ampak tudi iščejo možnost, da LJ čim prej zapustijo. Zakaj koga ne želim spoznati? Ker se v LJ ne vidim, zakaj bi potem tukaj iskal nova poznanstva?

>> Zakaj tičiš ob večerih v svojem stanovanju?
Zato ker imam potem še kup priprav za službo za naslednji dan. Od dneva mi praktično nič ne ostane, ponočevati pa ne morem, ker me bodo sodelavci zjutraj klicarili kdaj pridem (imam pač tako delo, da smo odvisni eden od drugega).

>> Zakaj ob vikendih stalno letaš "domov"?
Zato ker imam tam prijatelje. In tudi zato, ker tam lahko počnem stvari, ki jih v LJ ne morem - stvari, ki me dejansko veselijo.

Sicer nisem toliko oddaljen od LJ - dobrih 60 km. Lahko bi se vozil vsak dan, ampak potem bi še to malo časa porabil za prevoz in bi v domači kraj hodil bolj kot ne samo spat.

Kar nekaj mojih prijateljev, dela več izmensko delo (6 - 14, 14 - 22, 22 - 6), ki zajema tudi praznike in vikende. Delajo točno po 8 ur in lahko nekaj planirajo... jaz tega v sedanji službi ne morem, tudi če imam "vikend" moram biti v pripravljenosti, saj je velikokrat treba kakšno stvar nujno opraviti tudi izven delovnega časa. In kar je najpomembnejše: prijatelji iz domačega kraja ne plačujejo dragih najemnin in potnih stroškov, zato lahko nekaj prihranijo. Jaz žal ne morem, ker je življenje v LJ malo dražje.

>> Delaš na področju, ki te zanima.

Tega nisem omenil. Res je, da me je to včasih veselilo, vendar se je veselje končalo. Sedaj pač delam to, ker drugih izkušenj nimam. Ker imam kup svojih problemov, mi je še toliko težje poslušati pričakovanja stran in jim lepo razlagati... včasih zgubim živce, kar se pozna pri odnosu do strank. Šefu pač moj odnos ni v redu in mi je že nekajkrat omenil, naj se zresnim. Tudi ne vem več, kaj točno me zanima... a je preveč, če hočem biti v točno določenem okolju in opravljati delo, ki mi omogoča ukvarjati se še s čim drugim?

>> Ne ceniš ničesar v svojem življenju.

Moje življenje se vrti samo še okoli dela... pristal sem v kraju kjer nočem biti in počnem stvari, ki jih morda niti nočem. Tukaj nimam kaj ceniti. Leto se počasi izteka, pa sploh ne vem kdaj je vse to minilo, vsi dnevi so mi isti.

Pomislil sem že, da je nekaj z mano narobe, a mi je prijatelj pred kratkim rekel, da se je soočal s podobnimi problemi in je zato moral čim prej zamenjati okolje. Razlika pa je v tem, da je njemu uspelo, pri meni to nekako ne gre - saj pravim, ne vem ali imam previsoko izobrazbo ali premalo vez.
Oblomov
Sramežljivka
Sramežljivka
Prispevkov: 63
Na forumu od: 10. 9. 2017

Neprebrana objavaNapisal/-a Oblomov » 31. Okt. 2017 23:53

Po prebranem sem še toliko bolj prepričana: pojdi k psihiatru. Tvoj pogled na reči je izjemno nezdrav, pasiven, katastrofiziraš, očitno se tvoje počutje odraža tudi na tvojem vedenju (pišeš, da si nevljuden do strank, kar so opazili tudi nadrejeni ipd.)

Sicer pa: 60km iz LJ nanese na cca. 40 minut vožnje. Ljudje se, kot rečeno, dnevno vozijo tudi iz MB ali še od kod dlje. V kolikor misliš, da te LJ ovira (čeprav se mi zdi, da gre tu za eno zelo nezdravo fiksacijo - za vse domnevne težave v življenju kriviš kraj bivanja), se preseli v 'domači kraj', najemi stanovanje tamkaj (če nisi ravno z Bleda bi moralo biti stanovanje neprimerljivo cenejše kot v LJ) in kot sem napisala, denar, ki ga prihraniš z razliko pri najemnini, vzemi kredit za avto. Kar se tiče delavnika gre, kolikor razumem, za normalen delavnik (ne delaš vsak dan 10 ur npr.) na tvojem strokovnem področju. Izobraževanje je normalen del vsakega dela. Ja, to da bi rad imel job v svojem domačem kraju, delal točno osem ali manj ur dnevno in imel čas za hobije, proste vikende, plačo okoli 2000€ itd. - to se mi zdi vse zelo nerealno in v absolutnem neskladju s sodobnim družbenim stanjem/trgom.

Mislim, da si preprosto len in razvajen. Česa se imaš za veselit? Redne, dobro plačane službe (ja, malo nad povprečjem je 'dobro'), socialne varnosti, ekonomske neodvisnosti, dejstva, da delaš na svojem strokovnem področju (ne bluzi, da bi doma tudi za trakom delal, tak razvajenec kot si ti, bi cmizdril čez dva dni, kako se dolgočasi), tega, da se lahko izobražuješ, imaš proste vikende, si ravnokar spoznal punco s katero se ujemaš ...

In FIY: Moj nadrkan ton izhaja iz tega, da vidim v tvojem postu dosadne, patetične 'težavice' mladega, visoko izobraženega moškega iz EU iz srednjega razreda, ki se nikoli v lajfu ni rabil soočit z zatiranjem ali kakršnimikoli resnimi ovirami na svoji življenjski poti. Tvoje navedene 'težave' so, drugače rečeno, en velik :lol: !
zgubljen
Sramežljivka
Sramežljivka
Prispevkov: 22
Na forumu od: 31. 10. 2017

Neprebrana objavaNapisal/-a zgubljen » 02. Nov. 2017 15:00

>> Mislim, da si preprosto len in razvajen. Česa se imaš za veselit? Redne, dobro plačane službe (ja, malo nad povprečjem je 'dobro').

Podobno mislečih imam okoli sebe že preveč. Ti (in še mnogi drugi) vidiš dobro plačano službo, zato ker je malo nad povprečjem. Jaz vidim slabo plačano službo, ker mi ob vseh mojih obveznosti časa zase skoraj ne ostane (razen, če se ponoči odpovem spancu in upam, da bom naslednji dan enako učinkovit), poleg tega pa je plača za zjokat... nekdo s 3-letno poklicno šolo, zasluži prav toliko kot jaz. S tem da ona dela po 8 ur brez vsakodnevnih priprav in izobraževanj poleg šihta, meni pa po koncu šihta ostane še kup dela. Šef me hoče dobesedno raztrgati, postavlja mi nemogoče roke, hkrati pa pričakuje, da bom zadovoljen z neko plačo, ki je tik nad minimalcem. Da ne omenjam, v kakih razmerah delam... bog ne daj, da si zlomim nogo in grem za mesec dni na bolniško, ker si bom moral sposojat, da pridem čez mesec. Ne vem, prej sem zasledil 2 tisočaka, meni še veliko manjka do 1000. Verjemi, da je veliko lepše delati za malo manj denarja in se dobro razumeti na delovnem mestu.

Kot rečeno, delam skoraj za isti denar, kot nekdo na tekočem traku. Dobro vem kako je tam delati. Če bi bil len in razvajen, verjemi, da bi za tak denar delal manj ali pa vse skupaj pustil in šel na socialno, pa vseeno opravljam svoje delo. Ne morem pa tega prenašat z nasmeškom, zato mi včasih preprosto poči živec in stranki po domače povem, kar ji gre. Razmišljal sem že o prekvalifikaciji v kakšno drugo delo, ampak ob taki plači lahko le sanjam.
Uporabniški avatar
Ananhas
Cosmopolitanka
Cosmopolitanka
Prispevkov: 1441
Na forumu od: 20. 1. 2013

Neprebrana objavaNapisal/-a Ananhas » 02. Nov. 2017 15:38

Nimam časa za kakšen daljši odgovor trenutno ampak vedi, da čisto razumem tvojo stisko. Meni bi se tudi scufalo, če bi živela samo zato da delam, za ostalo pa ne bi bilo časa.
Oblomov
Sramežljivka
Sramežljivka
Prispevkov: 63
Na forumu od: 10. 9. 2017

Neprebrana objavaNapisal/-a Oblomov » 02. Nov. 2017 18:02

zgubljen: Jaz imam tudi 7.2 stopnjo izobrazbe, isto moj fant, sama razmišljam o doktoratu, prav tako veliko mojih prijateljic in prijateljev z različnih področij. Smo visoko izobražen, profiliran kader, ljudje z jasnimi interesi in cilji, visoko motivirani. Delamo večinoma preko pogodb, prekarno, za določen čas, po projektih. Nimamo nobene socialne varnosti, nobenih rednih dohodkov, smo previsoko izobraženi, da bi lahko dejansko delali za trakom. Ne moremo imet družin, nimamo svojih stanovanj in jih verjetno nikoli ne bomo imeli. Delamo različno - včasih po 15h/dan, včasih se nočemo niti vstat, ker ne vemo, kaj bomo delali. Ker dela za nas ni. Mi smo še vedno v 10% priviligirane svetovne populacije. Ljudje na drugem koncu sveta delajo za denar, s katerim si ne morejo plačati hrane in spijo v bivakih iz slame in kartona. Ljudje, ki nam šivajo cunje, izdelujejo tehnične pripomočke ipd. Potem imaš pa še suženjsko delovno silo - 90% kakava pridelujejo sužnji. (Ja, realni sužnji, ki se jih kupi na lokalnih trgih in se jih potem pretepa ali ubije, če ne delajo (zastonj) ter ne smejo odit s plantaž.)

Ti imaš reden job na svojem področju in socialno varnost. Tvoj velik problem je, da se ti zdi, da večeri in prosti vikendi niso dovolj za tvoje hobije. Ti si v manj kot 5% svetovne priviligirane populacije. Ne cmizdri. Če se ti zdi, da ne bi delal, kot delaš zdaj, pusti službo, se preseli nazaj k staršem in si najdi en job, ki ne bo imel delavnika 8-10 ur, ker buhuhu, tega ne preneseš.
Uporabniški avatar
Poppy.
Debatorica
Debatorica
Prispevkov: 429
Na forumu od: 30. 4. 2012

Neprebrana objavaNapisal/-a Poppy. » 03. Nov. 2017 13:47

Oblomov, fant je prišel sem, ker je upal na pomoč, ne pa da smo nesramni do njega. Dvomim, da mu bo tvoje moraliziranje "odprlo oči", kot verjetno ti misliš. Jaz iz njegovih zapisov nisem ocenila, da je len in razvajen, in na tak način obtoževati človeka, ki ga sploh ne poznaš, se mi zdi nezrelo.

Jaz razumem, da z življenjem v LJ preprosto ni zadovoljen. Imam veliko prijateljev, ki nimajo namena ostati tam, ali pa živeti tam, ampak samo delati. Ali jim ne paše mesto samo po sebi ali pa tamkajšni ljudje, ki so po njihovih besedah "arogantni in polni samih sebe". Želja po domačem kraju ne pomeni, da se ne moreš odtrgati od staršev in hotela mama. Jaz sem vedno komaj čakala, da grem od doma, s starši mi je bilo že nevzdržno živet. Sedaj sem 3,5 let na svojem in sem začela pogrešati domači kraj, čeprav sem tu srečna. Ne zaradi staršev, ampak zaradi kraja samega.

Oblomov, ti ves čas omenjaš proste vikende, ko pa je lepo napisal, da prostih vikendov v pravem pomenu besed pravzaprav nima, ker mora bit ves čas v pripravljenosti.

In c'mon, tole primerjanje z ljudmi na drugih koncih sveta ... Ja, se zavedamo tega problema, ni pravično, so nepredstavljivo bogi, ampak mi živimo v Sloveniji (ja, lahko smo srečni zaradi tega) in vse to ne pomeni, da ne moremo biti nezadovoljni ter da smo "leni in razvajeni". Vsak človek ima svoje cilje in ambicije v skladu z njegovim življenjem in če jih ne dosega, smo nesrečni.

zgubljen, jaz razumem, da si nezadovoljen s svojim življenjem. Zapadel si v rutino, ki te ne osrečuje in iz katere ne vidiš izhoda. Žal tudi jaz iz tvojih zapisov prepoznam depresijo (strokovnjak sicer nisem) in priporočam strokovno psiho pomoč.

Ta tvoja služba se res sliši nezadovoljujoča. Vem, da je težko, ampak jaz bi na tvojem mestu resno premislila o tem, če si še želiš delat tu, ali je boljše dobro premislit o drugih možnostih zavoljo tvojega zdravja, če že druga ne. Nobena služba ni vredna tvojih živcev v takšni meri! Ljudje menjajo službe na letni ravni, ker je OK, da vedno stremiš po nečem boljšem. Povprašaj prijatelje in znance, če te lahko kje zaposlijo preko vez. Pa četudi je to v proizvodnji, lahko delaš tam nekaj časa, vmes pa iščeš službo drugje, se izobražuješ, da boš kvalificiran še za kakšno drugo delo itd. Preseli se nazaj v domači kraj, če si tega tako želiš. Prihranil boš pri najemnini, avto se pa tudi da kupit rabljen za "manjši" znesek. Iz tvojih zapisov si upam sklepat, da bi trenutno zate bilo boljše, da si srečen na čustvenem in psihičnem področju, pa čeprav z manj denarja. In tu mislim tudi na tisto punco, ki si jo spoznal. Zagrabi priložnost, ne pusti, da ti pobegne, ne išči izgovorov!

Moj fant je pustil dolgoletno službo, ker je bil z njo nezadovoljen (sicer ne v takšni meri kot ti, pa vseeno). Ne glede na to, kako se mi je ta ideja zdela nespametna, sem ga podpirala in kmalu videla, da mu je odločitev dobro dela in se začela poznat na njegovem zdravju. Kmalu po tistem sem jaz dobila službo, ki je bila samo za določen las in ne za 100% delavnik, ampak sva se kljub temu preselila v podnajemniško stanovanje. Z eno plačo malo nad minimalcem sva se mogla marsičemu odreči, ampak je šlo! Po kakšnem letu je tudi on dobil službo v proizvodnji, čeprav to ni njegova stroka in je imel veliko večje cilje. Vmes je delal na sebi, se izobraževal, se sam učil, da je sedaj, sredi tridesetih let, prišel do službe, ki si jo je želel celo življenje. Vozi se v LJ 85 km v eno smer, od doma gre pred 6., domov pride čez 12h ali več. Vse to odtehta delo, ki ga veseli, zadovoljstvo s plačo, prosti vikendi in življenje, kot sva si ga želela.

Vse se da, če se hoče, in na koncu se vse "poklopi". Samo glavo gor in malo optimizma, ne smeš obupat in poišči si pomoč (to je dobronameren nasvet).
zgubljen
Sramežljivka
Sramežljivka
Prispevkov: 22
Na forumu od: 31. 10. 2017

Neprebrana objavaNapisal/-a zgubljen » 03. Nov. 2017 14:27

Psihiatra res mislim, da ne rabim. Te stvari so mi dobro poznane... imam prijatelja, ki je zaradi veliko večjih skrbi nekaj časa hodil k psihiatru in ko je zgledalo vse v redu, je fant zabredel še v večje težave. Šele z menjavo družbe in okolja je rešil stvari. Kar hočem reči je, vse je v glavi. Jaz mislim, da bi menjava službe in preselitev rešila vse skupaj, samo problem je dobit en tak simpl job, pa čeprav za malo denarja.

Pa ne narobe razumet, ne mislim biti v "hotelu mama". Če tudi bom stanoval doma, imam svoje dolžnosti, katere že zdaj opravljam in to z veseljem. V nekaj letih bi rad prihranil vsaj toliko, da grem na svoje. Sedaj mi tega ne uspe, saj je Lj predraga.
Uporabniški avatar
Poppy.
Debatorica
Debatorica
Prispevkov: 429
Na forumu od: 30. 4. 2012

Neprebrana objavaNapisal/-a Poppy. » 03. Nov. 2017 14:39

Kaj pa podnajemniško stanovanje v domačem kraju? To sem jaz imela v mislih ... Najemnine so v LJ nenormalno višje kot drugje.
Andrey
Sramežljivka
Sramežljivka
Prispevkov: 18
Na forumu od: 29. 10. 2017

Neprebrana objavaNapisal/-a Andrey » 03. Nov. 2017 15:33

Oblomov napisal/-a:ostanek lahko nameniš tudi za kreditiranje avta.

Rabljen avto pa ni opcija? Si si kupila nov avto na kredit?
mmm
Sramežljivka
Sramežljivka
Prispevkov: 65
Na forumu od: 5. 11. 2011

Neprebrana objavaNapisal/-a mmm » 04. Nov. 2017 23:07

zgubljen napisal/-a:Psihiatra res mislim, da ne rabim. Te stvari so mi dobro poznane... imam prijatelja, ki je zaradi veliko večjih skrbi nekaj časa hodil k psihiatru in ko je zgledalo vse v redu, je fant zabredel še v večje težave. Šele z menjavo družbe in okolja je rešil stvari. Kar hočem reči je, vse je v glavi. Jaz mislim, da bi menjava službe in preselitev rešila vse skupaj, samo problem je dobit en tak simpl job, pa čeprav za malo denarja.

Jaz pa ne vem, če bi menjava okolja pomagala.

Ne vem zakaj se je Oblomov tako negativno odzvala nate, meni se zdiš fajn fant/moški.

Mogoče zato, ker se deloma vidim v tebi. Meni se je sicer kriza začela prej kakor tebi. Jaz sem v smiljenju samemu sebi "prespal" najlepša študentska leta. :( Ampak nič hudega, vedno je čas za nadoknadit stvari :)

Ne bom ti dajal nasvetov kje živet. Če bi jaz bil ti, bi se odločil za Ljubljano. Da se najti prijatelje tukaj. Življenja tukaj je več, je lepše (vsaj meni). Sicer tvoja odločitev. Ampak avto si boš pa moral nabaviti. Brez jamranja.

Sedaj ti delajo preveč razum, strahovi, razmišljanja in premalo čustva. Bistvo življenja je živet, ne pa razmišljat in iskat probleme. Žal nimam dovolj znanja, da bi znal odgovoriti, če bodo moje besede imele kakršenkoli efekt na tebi. Če ne bo boljše, verjetno rabiš delo na sebi, psihoterapijo (psihoterapijo NE psihiatra :!: ), da se malo sprostiš in ugotoviš, da je življenje lepo. Da lahko ljudem daješ in daš veliko vsak hip, trenutek in da tudi veliko prejmeš od njih :cool:
Oblomov
Sramežljivka
Sramežljivka
Prispevkov: 63
Na forumu od: 10. 9. 2017

Neprebrana objavaNapisal/-a Oblomov » 04. Nov. 2017 23:53

Andrey napisal/-a:
Oblomov napisal/-a:ostanek lahko nameniš tudi za kreditiranje avta.

Rabljen avto pa ni opcija? Si si kupila nov avto na kredit?


S fantom imava rabljen avto, ja, sama pa niti nimam izpita, ker si ga nisem nikoli zmogla financirat - in mi ga starši tudi niso. Še zbiram finance za to. Najemnina, stroški in hrana so pač pred tem.

poppy in mmm: Žal mi je, če se bere moralizirajoče, ampak v situaciji, v kakršni je večina naše generacije, tu, v Sloveniji, mi je takšna jamrarija in nepriznavanje lastne depresije ter potrebe pomoči ustreznega zdravnika pač res mimo. Sem že napisala, da naj se pač preseli nazaj v 'domači kraj' pa se vozi v službo. Če služba ni kul, naj jo pusti. Ne pa da situacijo, kjer je v totalni finančni in socialni varnosti in je realno edini njegov problem premalo časa za hobije predstavlja kot nerešljivo. Dolgi delovniki so trenutno realnost trga. Deal with it. Ali pa se pač preseliš na svoje in odpreš svoj s.p. Narediš kariero iz hobijev.

Mislim, da bi bil prvi korak v pravo smer soočenje z lastnim zdravstvenim stanjem: obolelostjo za depresijo.
Uporabniški avatar
Ananhas
Cosmopolitanka
Cosmopolitanka
Prispevkov: 1441
Na forumu od: 20. 1. 2013

Neprebrana objavaNapisal/-a Ananhas » 05. Nov. 2017 21:07

Meni se tip ne zdi depresiven, bolj nezadovoljen in občutek ujetosti oz. da je obtičal - dan enak dnevu...samo služba, služba... Psihoterapija mu ne bo nč rešila.
Kot je ena gor napisala, sprememba okolja in delovnega urnika bi pomoje odpravila to stanje. Lahko si ti oh in ah študiran in vse, ma če svoje življenje posvečaš le temu, dolgoročno ne boš zadovoljen. V življenju je zelo pomembno ravnovesje - torej, da ima oseba urejena vsa področja svojega življenja, od kariere do zasebnega življenja. In meni se zdi normalno, da nekdo začuti frustracijo, če vse svoje življenje in čas vlaga le v službo. To pa dolgoročno res lahko vodi v depresijo - ker je človek neizpolnjen na vseh področjih. Torej niti kariera ga ne zadovoljuje. Morda prekvalifikacija, drugo delovno mesto, več druženja, da mal zadihaš... Pač pretuhtaj pluse in minuse, nimaš kaj. Išči, sprašuj...bo že kaj. Ker v nasprotnem boš šel 3x spat in boš star 35, samski, zagrenjen in izgorel.
Oblomov
Sramežljivka
Sramežljivka
Prispevkov: 63
Na forumu od: 10. 9. 2017

Neprebrana objavaNapisal/-a Oblomov » 05. Nov. 2017 23:16

^^ Well, morebiti ne razumem, ker sem vedno verjela, da je nujno, da se karierno ukvarjaš s tistim, kar imaš najraje na svetu, če imaš možnost izbirati - ni videti, da ta tip te izbire ni imel. Zato tudi težko štekam, da mu je vse v službi taaaakaaaa muka in se mu ne da izobraževat. Sem pa jaz prva predlagala selitev nazaj v domači kraj in tudi čisto okej se mi zdi, da pusti službo, ampak mislim, da težava realno ni v tem; mislim, da bil kaj hitro povsod zadovoljen. Nekje je napisal, da je mislil, da mu je to to v življenju, najboljša služba itd., potem pa ga je minilo. ;)

Vrni se na Čustva

Kdo je na strani

Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri