Srhljive zgodbice..

Liefde · Napisal/-a **Liefde** » 20. Okt. 2009 12:08

Podganca napisal/-a:Ja Casper zna biti včasih malo navihan.. ne ve kako bi drugače pritegnil pozornost

Men je dans Casper skuhal kosilo, Kako? :gruebel:

Jst pa sm sama doma, zdej pršla iz sužbe :nixweiss:

Libido. · Napisal/-a **Libido.** » 19. Nov. 2009 22:34

jst sm našla eno zgodbico na internetu, pa mi je bla zanimiva, tako da jo prilepim kar sem

Moji lepi mački ne spita več z mano. Mogoče je celo bolje tako ...

Niki po novem spi v košari na hodniku, Ori pa si je izbrala svoj kotiček na blazini za kuhinjskimi vrati. Včeraj sem, kot običajno, okrog pol desetih prišla s treninga, nesla prepotene cunje v kopalnico in stopila v sobo, da se preoblečem ...
Spet sem se najprej zagledala v obris na steni nad mojim vzglavjem. Hecen pojav, ampak zdaj sem se že navadila.
Namreč, ko se nad mestom začne večeriti in se prižgejo ulične svetilke, se na steno moje sobe izriše velik ženski obraz. Zanimiva igra senc, svetlobe in verjetno odsevov pohištva.
Ko sem to prvič opazila sem se prestrašila, zdaj pa se samo še nasmejem, čeprav se mi zdi, kot da gleda naravnost vame.
Prižgala sem luč, se preoblekla v pižamo, nato pa šla v kuhinjo in si naredila kakav...
Sedla sem pred televizor, srebala vroč napitek in z daljincem dvakrat skozi preverila vse programe.
Nobenega pametnega filma niso vrteli, pa sem se odločila, da grem kar spat. Itak so mi od napornega dne veke že lezle skupaj. Mama in oče sta bila pri prijateljih na obisku in nisem ju pričakovala prej kot po polnoči.
Posteljo imam ob oknu, ki je tudi v najhujšem mrazu vedno odprto, saj nujno potrebujem svež zrak, da lahko zaspim. Marsikomu, ki ga poznam se to zdi čudno, ampak tako pač je. Sem že poskušala spati pri zaprtem oknu, pa sem imela občutek, da se bom zadušila.
Tako sem ravno legla, ko je na posteljo skočil Niki. Zašepetala sem njegovo ime, maček pa je skočil s postelje in mehko odtacal nazaj v košaro na hodniku. "Že prav, ti pač ne diši crkljanje," sem si mislila.
Obrnila sem se na hrbet in nekaj časa strmela v strop. Spet me je premagal spanec, ko sem začutila, da mi je tudi Ori prišla voščit lahko noč. Čutila sem jo, kako je skočila je na posteljo in se motovilila pri mojih nogah, nakar se je stisnila ob desno in umirila.
Takrat me je prešinilo, da ne prvič ne zdaj nisem slišala zvončka, ki ga imata mački okrog vratu.
Zašepetala sem ime moje ljubljenke, v upanju, da se bo prišla pobožat v moj objem, pa nič. Niti enega „mijav“ ni bilo slišati.
Dvignila sem se na komolce in v temi poskušala razbrati, kje je mačka. Prižgala sem luč in spoznala, da ne Nikija ne Ori ni na moji postelji, niti ju ni v sobi.
Vse dlake na telesu so se mi postavile pokonci!
Odgrnila sem zavese, spustila v sobo več svetlobe in zvokov z ulice, nato pa nekoliko mirnejša legla nazaj v posteljo in se z odejo pokrila preko glave. Naslednji trenutek sem začutila, da je nekaj skočilo iz postelje ...