Predmeti, ki nas obdajajo, imajo svojo energijo, pa naj gre za pohištvo, okrasje ali osebni nakit.
Predmeti vsebujejo:
- energijo materialov, iz katerih so izdelani,
- energijo, ki jo je vanje (zavestno ali nezavedno) vložil tisti, ki jih je izdelal,
- in energijo, ki so jo vanje vložili nekdanji lastniki.
Še posebno zares stari predmeti vsebujejo tudi vso energijo prostorov, kjer so jh hranili. Predmeti, ki jih postaviš v prostor, vse te energije prispevajo v njegovo energetsko zasnovo.
A medtem ko pri nekaterih predmetih na njihov energetski pečat pozabljamo, pa od nekaterih predmetov tega naravnost pričakujemo.
Kristali, postavljeni na posebna mesta v naših bivališčih, naj bi zbirali energijo doma ter naj bi bili zelo koristni in opravljajo neverjetno delo.
"Zdravilci imajo v svojih prostorih naravne kristale, ki prispevajo k zdravljenju, odganjajo mrtvo orgonsko energijo, pomagajo jim, da ostanejo prizemljeni in polepšujejo prostor. Kristale čistijo vsak dan na sončni svetlobi ali pa jih po dvajset minut namakajo v raztopini morske soli," je v knjigi Prebujajoča svetloba, zapisala zdravilka Barbara Ann Brennan.
Tudi umetnine imajo podobno močan učinek na našo avro kot kristali, le da je njih učinek pri vsakem posamezniku drugačen:
"Nekatere slike, na primer Van Goghova Zvezdna noč, odpirajo polje za globoko osebno kontemplacijo o življenjskem popotovanju, agoniji in ekstazi. Prelepi impresionistični prizori, kot so na primer Monetove Perunike, z energijo polnijo šesto raven našega polja in zbujajo občutek jasnine. Rembrandt vzbuja v nas hrepenenje po svetlobi in spodbuja našo notranjo jedrno zvezdo. Popolnost kateregakoli umetniškega dela tudi nas spodbuja k popolnosti, ker spodbuja večjo koherentnost polja."
Vseeno ni niti to, v kakšnem okvirju se je znašla slika (četudi morda ni kakšna od zgoraj omenjenih vrhunskih dragocenosti).
"Za sliko primeren okvir mora imeti enako frekvenco kakor slika. Slika ima že sama na sebi določeno vizualno integriteto. Neprimeren okvir zabriše vizualni potencial slikarjeve namere. Primeren je tisti okvir, ki omogoča enako intenziteto slike, kot jo ima le-ta, kdar je brez okvirja, ali pa še kaj doda k njenemu bistvu."
Nič čudnega, da je Thomas Cole, slavni ameriški slikar iz 19. stoletja, njega dne dejal kar:
"Okvir je duša slike."
