V spletno uredništvo je našla pot čudovita knjiga Lepota in duša, ki jo je podpisal znani italijanski transpersonalni psiholog Ferrucci.
Iščemo torej tisto srečnico, ki jo bo prejela z nekaj sreče in z odgovorom na nagradno vprašanje:
- Manco Košir je branje Lepote in duše navdahnilo tudi k pisanju bloga na to temo. In kaj je po njenem mnenju največji izvir lepote, ki nikdar ne presahne?
Namig: odgovor boš našla tukaj - najkasneje v predzadnjem odstavku ;)
Odgovor na nagradno vprašanje pošlji na nagrade@adriamedia.si in pripiši svoje osebne podatke (ime, priimek in naslov).
Odlomek iz knjige
... ki ti bo, upamo, dal misliti.
Uzreti lepoto duše je včasih preprosto, drugič spet težavno, kot bi se znašli pred uganko. V nekaterih izjemnih trenutkih s tem ni težav, na primer, ko smo zaljubljeni. Tedaj je zelo preprosto. Zaljubljenost včasih sonožno preskoči vsa zunanja lepotna merila. Z veličastno in junaško ravnodušnostjo se požvižga na tisto, kar ima večina za lepo. V ljubki povesti Spake Alberta Moravie nastopa zelo grd moški. Rahitičen je, ima nesorazmeren nos, oči so brave ‘psa, ki beži’, v obraz pa je ozek in rumen. Kličejo ga torej ‘spaka’. Vdan je v usodo: nikoli ne bo všeč nobeni ženski. Nekega dne pa se neko dekle, tudi grdo, zaljubi v njega, zdi se ji prelep. Skupaj gresta v cirkus. Tam se mu nek nasilnež posmehuje, on se razjezi, vendar je preslaboten, da bi se tepel. Nasilnež se ponorčuje iz njega, ga dvigne in posadi na cirkuškega slončka. Vendar je njegovo dekle še vedno zaljubljeno v njega. Še vedno se ji zdi prelep. Kljub vsemu ga še naprej ljubi.
Lepota in duša, str. 132.
