Pravijo, da pred usodo ne moremo zbežati. No, leta 1883 pa je Henry Zieglandu uspelo prav to …
Tistega leta je nečimrni Henry končal strastno razmerje z nekim dekletom, ki pa je kmalu zatem storilo samomor, kar je njenega brata tako razjezilo, da se je odločil maščevati za njeno bridko usodo. Po celem mestu je iskal Henrija, ko pa ga je našel, je pomeril in vanj ustrelil usodno kroglo. Prepričan, da je Henrija ubil, je nesrečnik cev naperil še v svoje sence in ustrelil …
A zgodba še ni končana
… žal tako ni videl, da je krogla, ki je bila namenjena Henriju, tega le oplazila po licu in se zarila v meso drevesa za njim. Henry se je takrat gotovo sam sebi zdel eden najsrečnejših ljudi na tem svetu.
Leta so tekla …
Nekaj let kasneje se je Henry odločil, da bo posekal prav tisto drevo na svojem vrtu, v katerem je tičala njemu namnjena krogla. Ker je bilo drevo tako veliko, se mu je zdelo, da mu bo s sekiro ali žago le težko kos, zato se je odločil, da bo drevo zrušil kar z nekaj palicami dinamita.
Rečeno, storjeno!
Eksplozija pod drevesom, ki se ga je hotel Henry znebiti, pa ni raztrelila le deblo drevesa, temveč ‘izstrelila’ tudi kroglo, ki je bila ujeta v njem.
Krogla je priletela naravnost v glavo Henrija Zieglanda. In ga ubila!
