V publikaciji Science Journal so 24. avgusta letos objavili poročila več nevro-znanstvenikov, ki so pod laboratorijskimi pogoji pri testiranih posameznikih umetno sprožili občutke ločenosti uma od telesa.
A vprašanje, ki se poraja, ostaja: Bi tem umetno izzvanim iluzijam ‘raztelesenja’ sploh lahko rekli izventelesna izkušnja?
Biti v telesu
Po mnenju profesorja nevroznanosti na univerzi Princeton, Matthewa Botvinicka, ki je sodeloval pri teh eksperimentih, “je občutek, da si v telesu, konstrukt, ki ga ustvari človekova multičutnost, kar pomeni, da se občutek napaja iz informacij čutov vida, tipa, ravnotežja in vedenja o tem, kje v prostoru se telo nahajalo. Zato je prav z vplivanjem na enega ali več teh čutov mogoče vplivati na občutek telesnosti.”
In prav to so s svojim eksperimentom tudi skušali storiti, namreč vplivati na čute vida in tipa, tako da so s pomočjo kamer in orodij virtualne realnosti prevarali možgane v to, da so ‘verjeli’, da se telo ali njegov del (npr. roka) nahaja drugje, kot dejansko se. Kar jim je tudi uspelo.
Možgani vs. telo
Zdaj so vse bolj glasni tisti, ki menijo, da to do neke mere že razloži najrazličnejše fenomene doživetij ‘podvajanj’, torej primere v katerih posamezniki ‘vidijo’ identično kopijo samih sebe ali pa se počutijo, kot da niso čisto v svojem telesu. Takšne senzacije lahko po nekaterih virih povzročijo tudi nekatere droge in zelišča, pa tudi travme, šok, paraliza, bolečine in celo, ne boš verjela, ekstremni užitek. Zdaj lahko k temu seznamu dodamo še nedavno dokazane sprožilce v obliki stimulacij točno določenih možganskih centrov in v te namene uporabljena orodja virtualne realnosti.
A če bi njihovi najnovejši izsledki o ‘samopreslepitvi’ možganov lahko razložili občutke izventelesnosti, ki stojijo za t.i. nepopolnimi izkušnjami ljudi, ki v trenutku poškodbe, hudega šoka ali paralize z začasno ‘ločitvijo’ od telesa posameznika obvaruje pred premočno bolečino, pa to isto – pravijo poznavalci stanj izventelesnih izkušenj – ne moremo reči tudi za tiste pristne in po njihovem mnenju edine prave izkušnje izventelesnosti, ki jih povzročajo stanja klinične smrti, intenzivne meditacije ali spiritualne transformacije.
Je to konec iluzij?
Prava izventelesna izkušnja naj bi bila po svoji naravi povsem drugačna od teh umetno sproženih senazcij.
črno belobelo črno
Poznavalci pravijo, da ne
Prave, pristne izventelesne izkušnje, še posebno tiste, ki spremljajo obsmrtne izkušnje, se od umetno izzvanih senzacij in fenomenov, ki bi jih lahko pripisali obrambnemu mehanizmu telesa, v pomembnih aspektih svoje pojavnosti kvalitativno razlikujejo.
Za pravo izventelesno izkušnjo je poleg senzacij, ki jih delno dejansko lahko deli z umetno izzvanimi, tipično tudi:
- dejansko premikanje v prostoru (in celo času),
- popolna interakcija ne le z okoljem individuuma, temveč tudi potovanje in raziskovanje prostora, ki je posamezniku znan ali neznan, blizu ali močno oddaljen in celo tuj ...
- in ko se ta pravi, astralni potnik vrne nazaj v telo, s potovanja prinese prave spomine na okolje, bitja in ljudi, ki jih je srečal. Spomni se vsakega detajla: vse kar je videl, slišal, se dotaknil, občutil, zavonjal in čemur je bil priča. In pogosto, če gre za okolja in ljudi, ki jih lahko obišče ali s katerimi lahko pride v stik, mu ti popolnoma potrdijo pristnost teh njegovih izkušenj.
A o tem, kdo dejansko ima prav in kdo se v tem primeru moti, bo nenazadnje - kot vedno - pokazal šele čas!
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
