Čudoviti svet Richarda Dawkinsa

Pri založbi Modrijan je pred dnevi v slovenščini izšla nova knjiga Richarda Dawkinsa, ki ga najverjetneje dobro poznaš po njegovi veliki uspešnici Sebični gen.

Čudoviti svet Richarda Dawkinsa (foto: shutterstock) shutterstock
4. 9. 2012

Potem, ko so v taisti založbi že izšle knjige Bog kot zabloda, Razpletanje mavrice in Največja predstava na zemlji, je luč sveta ugledal še živopisen, zabaven in poučen slavospev svetu okoli nas:

V tej zares izjemni knjigi, ki jo je z ličnimi, impresivnimi in nazornimi ilustracijami opremil Dave McKean, je Dawkins odgovoril na praktično vsa velika vprašanja, ki smo si jih zastavljali že kot otroci in o njih nemalokrat tuhtamo tudi še kot odrasli. Dotaknil se je dileme prvega človeka, pestrosti življenjskih oblik na zemlji, se poglobil v svet atomov in še skrivnostnejših kvarkov, razkrinkal magijo iskanja vznožja mavrice, se spopadel s trdim orehom nastanka vesolja, morebitnega življenja na drugih planetih in se nenazadnje vprašal še ...

Kaj je to čudež?

Najverjetneje ne bo večjega presenečenja, če rečemo, da danes nihče več ne verjame v magijo iz pravljic

Danes pač vsi vemo, da se buča spremeni v kočijo samo v Pepelki, in vsi vemo, da zajci iz na videz praznih klobukov prihajajo samo z zvijačo. Pa vendar nekatere nadnaravne zgodbe mnogi še vedno jemljejo resno in 'dogodke', ki jih opisujejo, imenujejo čudeži.

V nekaterih zgodbah nastopajo duhovi, druge so srhljive urbane legende ali zgodbe o neverjetnih sovpadih, kot je npr. tale - med ljudmi več kot razširjena:

"Sanjal sem o slavni osebi, na katero že leta nisem pomislil, naslednje jutro pa izvedel, da je tiste noči umrla."

Richard Dawkins v knjigi Čudoviti svet na tem mestu ne okoliše. Prepričan je, da je najverjetnejša razlaga danega dogodka, da gre zgolj za naključje in nič več kot naključje.

"Pomembno je upoštevati, da pripovedujemo samo zgodbe, v katerih se neobičajni sovpadi zgodijo - ne pa tudi tistih, v katerih se ne."

In to resnici na ljubo drži. Že kdaj slišala, da bi kdo rekel:

"Sinoči sem sanjal o tistem stricu, na katerega že leta nisem pomislil, in ko sem se zbudil, sem ugotovil, da ponoči NI umrl!"

In če pomislimo, da npr. samo v Veliki Britaniji vsak dan umre okoli 2000 ljudi in da se vsako noč odsanja okoli 100 milijonov sanj, gre dejansko pričakovati, da se bo od časa do časa kdo prebudil in ugotovil, da je oseba, o kateri je sanjal, tisto noč umrla. In samo ti ljudje o tej sinhronosti nato tudi govorijo, jo pomnejo, pišejo pisma o tem v časopise ...

In kako čudež razumeti?

A ker zgodb o duhovih, sinhroniciteti in legendah nikakor ne umanjka, pozornemu bralcu Richard Dawkins v knjigi Čudoviti svet polaga na srce naslednjo modro priliko:

"V 18. stoletju je živel škotski mislec David Hume, ki je povedal nekaj pametnega o čudežih. Najprej je opredelil čudež kot 'kršitev' zakonov narave. Dobri primeri kršenja naravnih zakonov so hoja po vodi, spreminjanje vode v vino in spreminjanje žabe v princa. Taki čudeži bi bili za znanost res pogubni - če bi se dogajali seveda. Kako se torej odzvati na zgodbe o čudežih? David Hume je bil mnenja, da gre pričevanja ljudi vzeti z dobršno mero distance. Če nam nekdo pove zgodbo o čudežu, ji gre verjeti le tedaj, ko bi bil še večji čudež, če bi bila ta zgodba laž (oz. napaka ali iluzija)."

Ali povedano drugače:

  • če se zgodi nekaj, česar znanost ne zna razložiti, imamo na voljo dva zanesljiva sklepa: bodisi se stvar v resnici ni zgodila (opazovalec se je zmotil, lagal ali bil pretentan) ali pa smo pravkar razkrili hibe današnje znanosti.

In kadar današnja znanost naleti na opazovanje ali rezultat poskusa, ki ga ne zna pojasniti, ne počiva, dokler se toliko ne izpopolni, da lahko ponudi pojasnilo - pa tudi če je za to potrebna korenito nova vrsta znanosti, revolucionarna znanost, tako čudna, da jo stari znanstveni komajda še propoznajo kot znanost. To se je že zgodilo!

Analiza najslavnejšega čudeža

Ponazorimo Humov princip kar na najslavnejši zgodbi o čudežu, t.j. na primeru 'čudeža v Fatimi'.

Leta 1971 so v Fatimi na Portugalskem desetletna pastirica Lucia, njen bratranec Francisca in sestrična Jacinte trdili, da se jim je 13. maja na hribu prikazala ženska z imenom 'Devica Marija', ki je, čerpav je bila že dolgo mrtva, postala nekakšna boginja tamkajšnje regije. otroci so pripovedovali, da je Marija v podobi duha spregovorila z njimi in jim povedala, da se bo vračala trinajstega vsak mesec, vse do 13. oktobra, ko bo izvedla čudež, sa katerim bo dokazala, da je to, kar trdi res. Govorice o pričakovanem čudežu so se razširile po vsej Portugalski in na napovedan dan naj bise zbrala ogromna množica več kot 70.000 ljudi. Marija je izvedla čudež s soncem. Zgodbe o tem, kaj točno naj bi bilo sonce storilo, se razlikujejo. Nekateri so videli, kot da sonce pleše, drugi so ga videli kot vrtavko in nekaj jih je bilo, ki so sonce videli padati na množico. Nekaj trenutkov kasneje je bilo čudeža konec, sonce je zavzelo svoje običajno mesto na nebu in spokojno sijalo dalje.

Kaj se je v resnici zgodilo? Če premislimo kot David Hume, imamo tri možnosti:

  • 1. Sonce se je zares premikalo po nebu in planilo nad zgroženo množico, nato pa spet zavzelo staro mesto (oz. zemlja je spremenila svoje vtenje tako, da je bilo videti, kot da se je premaknilo sonce).
  • 2. 70.000 ljudi je hkrati doživelo privid.
  • 3. Sploh se ni nič zgodilo, o dogodku pa se je napačno in pretirano poročalo (oz. je preprosto izmišljen).

Vse tri možnosti so dokaj neobičajne, toda tretja je še najmanj prisiljena. Da bi sprejeli tretjo možnost, moramo verjeti samo, da se je nekdo zlagal, ko je izjavil, da je 70.000 ljudi videlo premikanje sonca, laž pa se je ponavljala in razširila tako kot katerakoli druga urbana legenda, ki dandanes kroži po internetu.

Druga možnost je že manj verjetna. Sprejeti bi morali dejstvo, da je 70.000 ljudi hkrati doživelo privid. Precej nemogoče, a hkrati še vedno manjši čudež od prve razlage. Če bi se namreč sonce zares premaknilo, bi bili milijoni ljudi na celotni polobli - in ne samo v Fatimi - na smrt prestrašeni. Pravzaprav so argumenti proti prvi možnosti še močnejši od tega (a o tem raje več v knjigi).

Še to: kot so poročali, naj bi Lucia svojim privržencem naročila, naj strmijo naravnost v sonce (kar je mimogrede neumno početje, saj si tako lahko trajno poškodujemo vid), kar lahko povroči privid, da se sonce opoteka po nebu. Skratka, tudi če bi samo ena oseba imela privid oziroma bi lagala, da vidi premikanje sonca, ta pa bi to povedala nekomu drugemu, ki bi to povedal še komu, ki bi to povedal naprej, od koder bi se zgodba še širila ... bi to zadostovalo, da bi se govorica sprožila. Nazadnje bi jo verjetno eden od teh ljudi tudi zapisal.

David Hume skratka ni naravnost dejal, da so čudeži nemogoči, temveč nas je pozval, naj o čudežu razmišljamo kot o neverjetnem dogodku - in stopnjo njegove (ne)verjetnosti tudi ocenimo in postavimo ob bok z drugimi možnostmi, kot sta nenazadnje privid ali laž.

Priporočamo v branje!

Čudoviti svet - Od magije k resničnosti!

Če smo ti z zgornjim izvlečkom iz knjige Čudoviti svet - Od magije k resničnosti dali vsaj malo misliti, verjamemo, da te bo vznemirljivo potovanje po znanstveni stvarnosti pod vodstvom Richarda Dawkinsa več kot navdušilo.

Argument, ki govori v prid naši tezi, je med drugim tudi dejstvo, da je Richard Dawkins več kot vešč pisanja znanstvenih dejstev na berljiv, zabaven in poljuden način, sami pa smo se lahko prepričali, da bralca v vsakem poglavju vedno znova prepriča, da je prav resnica stanja stvari, življenja in sveta tista, ki je na koncu koncev najbolj impresivna. Bolj impresivna od še tako fantastičnega mita in čudovitejša od vsake magije.

Čudoviti svet je svet zares čudovitih spoznanj, ki jih bodo bralci te knjige še dolgo pomnili!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri