10 mitov o profilu napadalcev v ameriških šolah

19. 4. 2007
10 mitov o profilu napadalcev v ameriških šolah

Stereotip, da morilci, ki po ameriških šolah streljajo na svoje sošolce, nosijo dolge črne plašče, je le eden od stereotipov, ki danes krožijo med ljudmi …

Prilika s črnim plaščem je verjetno nastala pod vtisom medijskih podob, ki so preplavili medije po tragediji na Columbine High, takšnih mitov o serijskih morilcih pa je še kar nekaj …

Leta 2002 je študija ameriške tajne službe in Ministrstva za šolstvo, v okviru katere so raziskovalci analizirali dosjeje 37. primerov takšnih napadov in intervjuvali kar 10 morilcev, pokazala, da so naše predstave o profilu množičnega morilca polne stereotipov.

Mit 1: "Ni ustrezal profilu morilca."

No, v resnici, pravijo raziskovalci, takšnega profila sploh ni. Stereotip mladeniča, ki se npr. oblači v črno in se občasno nenavadno obnaša, enostavno ne drži in zato ne pomaga pri preprečevanju tovrstnega nasilja na ameriških šolah. Podobne težave pri profiliranju potencialno nevarnih osebkov imajo namreč tudi na področju nasilja na delovnem mestu, pri preprečevanju ugrabitev letal in morebitnih atentatov na predsednika.

Kakršenkoli profil je sporen predvsem zato, ker bi mu lahko ustrezalo tudi veliko nedolžnih študentov, in ker mu ne bi uspelo zajeti veliko potencialnih in dejanskih morilcev.

"Demografske in osebnostne karakteristike, šolska preteklost ali socialno ozadje napadalcev močno variirajo," poročajo v poročilu. Med napadalci tako najdemo pripadnike vseh ras in iz vseh družinskih okolij. Med njimi so tako falirani študentje, povsem povprečni študentje, ter cello študentje z izjemnimi akademskimi dosežki. Enotnega pravila enostavno ni!

Res pa je, da so skoraj vsi – a vendar ne vsi – moški, kar pa preiskovalcem seveda ne more veliko pomagati pri profiliranju potencialno nevarnih posameznikov.

Mit št. 2: "Enostavno se mu je 'utrgalo'!"

Le redko so incidenti, kakršnemu so bili pred dnevi priča tudi na Virginia Tech, plod enkratne impulzivne akcije. Napadalci na splošno namreč ne eksplodirajo nenadoma in 'v nekem trenutku', temveč svoje uničevalne vzgibe počasi stopnjujejo. Od poroditve ideje, podrobnega načrtovanja in dobave ustreznega morilskega orožja lahko preteče kar nekaj časa: nekaj dni ali nekaj mesecev, lahko pa se njihov diabolični načrt v njih počasi kuha tudi do nekaj let.

Mit št. 3: "Nikomur se ni niti sanjalo!"

Velja, da je pred večino napadov vedno nekdo vedel, da se bi ta lahko zgodil:

"Pogosto so bili to napadalčevi sovrstniki, torej prijatelji, sošolci, bratje ali sestre in drugi. Res pa je, da je informacija o napadalčevih namenih le redko prišla še pravi čas na ušesa tistih, ki bi lahko ustrezno odreagirali."

Večina napadalcev je s svojim tako ali drugače nenavadnim vedenjem že veliko pred napadom opozarja okolico, da potrebuje urgentno pomoč.

Mit št. 4: "Nikomur ni grozil."

Ljudje na splošno pripisujejo grožnjam prevelik pomen.

Večina napadalcev, pravijo raziskovalci, pred napadom ni grozila in večina tistih, ki so grozili, svojih groženj niso nikoli uresničili. Tisti, ki govori o tem, da bo prinesel orožje v šolo in ki se poskuša maščevati učiteljem ali sovrstnikom, je grožnja že sam po sebi, ne glede na to, ali je grožnje kdaj izrekel ali ne.

Mit št. 5: "Bil je samotar."

V večini primerov napadalci niso bili skrivnostni čudaki ali samotarji. Mnogi med njimi so bili nasprotno, celo zelo popularni med svojimi sovrstniki. Nekaj jih je bilo tudi aktivnih športnikov, članov različnih šolskih klubov in nekateri so bili močno angažirani v številnih šolskih aktivnostih.

Le četrtina vseh napadalcev je bila član skupine posameznikov z roba. In le del teh je bila t.i. čudakov.

Mit št. 6: "Bil je nor!"

Le tretjini vseh napadalcev je mogoče pripisati duševne težave in le vsak peti med njimi je imel diagnozo mentalne bolezni. Tudi zloraba legalnih in ilegalnih drog se ni pokazal kot prevladujoč dejavnik.

"Res pa je, da je večina napadalcev za seboj že imela nekaj samomorilskih poskusov ali so kdaj že razmišljali o tem. In kar nekaj jih je bilo, ki so trpeli za občutki hude depresivnosti in obupa," so povedali raziskovalci in dodajali: "Večina napadalcev je kazala tudi velike težave s soočanjem z življenjskimi izgubami in prebolevanjem osebnih neuspehov."

Mit št. 7: "Povečati bi morali varnost na šolah z detektorji kovin. Napadalce bi morala ustavila specialna enota policije …"

Navkljub pravočasnim akcijam represivnih organov, je bila večina takšnih incidentov končana še preden so na mesto zločina prispeli specialci. Naprave za detekcijo kovin, ki so jih ameriške šole danes polne, pa zaenkrat niso preprečile napdalcem, da se ti ne bi še naprej pobijali med seboj.

Mit št. 8: "Nikoli se ni dotaknil orožja."

Večina napadalcev je imela dostop do orožja in ga je uporabljala tudi že pred napadom. Večina napadalcev je orožje dobila doma.

Mit št. 9: "Naredili smo vse, kar je bilo v naši moči, da bi mu pomagali."

Večina napadalcev se je počutila ustrahovanih, preganjanih ali prizadetih od skupine, ki so se ji kasneje maščevali. Večina njih je pripovedovala tudi o tem, da so neuspešno iskali pomoč pri tretji osebi. Morda so bili prav zato učitelji in administratorji v več kot polovici primerov ene glavnih tarč njihovih napadov.

Mit št. 10: "Šolskega nasilja je vedno več."

Tako se zares zdi, a je tako le zaradi večje medijske pozornosti, ki jo namenjajo prav takšnim primerom. V resnici so takšni ekstremni dogodki zelo redki.

Če takšnim napadom pripišemo še 'običajne' strelske obračune v šolah, ki so povezani s pripadnostjo s tolpami ali zaradi nesporazumov, se na leto v 100.000 ameriških šolah zgodi 'le' 12 do 20 ubojev. Raziskovalci celo trdijo, da se je število primerov napadov in nasilništva v šolah v zadnjih desetih letih razpolovilo.

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"