Zvone Krušič: Resnica v grafitu »School sucks!«

»School sucks!« je napis, ki ga je bilo do pred kratkim moč prebrati na zidu ene od ljubljanskih osnovnih šol. Prevod bi v žargonu pomenil: »Šola je zanič«, a ga je moč razumeti tudi na način: »šola smrdi« ali celo»šola zaudarja«.

Zvone Krušič: Resnica v grafitu »School sucks!« (foto: shutterstock) shutterstock
22. 10. 2012

Skratka misel na zidu oz. čustvo, ki se skriva za napisanim, je izrazito negativno, polno besa, že kar zaničevanja.

Seveda mladostniki pogosto izražajo svoje razvojno pogojeno uporništvo s takšnimi energetsko nabitimi izjavami, vendar je napisano kljub temu v očitnem razkoraku z idealiziranimi in posplošenimi predstavami o šoli v stilu:

»V šolo radi hodimo, pridno se učimo«.

Sam se čudim, kako zelo je še vedno večina staršev, preobremenjena s šolo in šolskim uspehom svojih otrok.

Zdi se, da šolo vidijo kot najpomembnejši dejavnik v življenju njihovih otrok. Skrbi jih šolski uspeh otrok, pri tem pa prezrejo tisto kar je bistveno: osebnost svojega otroka. Svoje strahove racionalizirajo s prepričanji, kot so:

»Če ne bo naredil šole, bo na cesti«, »ne bo dobil službe«, »čaka ga delo za tekočim trakom, nezaposlenost, klošarjenje«, itd. Prav zanimivo, glede na to, da smo danes priča vedno večji nezaposlenosti ljudi z diplomami.

Če pogledamo velike osebnosti, ki so naredile v svetu resnično močan vtis, vidimo, da izobrazba ni bila nujno njihova najmočnejša točka. Takih primerov, ki kažejo na to, da šola ni zelo pomemben dejavnik za otrokov polni razvoj, je ogromno.

France Prešeren, sicer res največji slovenski pesnik vseh generacij, je bil zapisan v zlati knjigi kot odličen učenec, pa ga to ni obvarovalo pred nesrečnim življenjem, alkoholizmom in zgodnjo smrtjo.  Sam se spominjam dveh sošolk, ene iz osnovne in ene iz srednje šole. Obe sta bil tisto, kar večina otrok doživi v svojih razredih, zgled drugim učencem: pametni, vestni, vedno sta vse znali, popolni odličnjakinji. Vsi smo ju občudovali. Tisto kar se je z njima zgodilo kasneje v življenju sploh ni bilo tako zelo briljantno, prej žalostno. Ob tem mi pride na misel refren zdaj že stare pesmi od Novih Fosilov:

»Pridna dekleta gredo v raj, slaba pa kamor si zaželijo«.

Ellen Key je že pred stoletjem v knjigi Stoletje otroka citirala Dumasa:

»Veliko je pametnih otrok, a veliko neumnih odraslih«, ko je govorila o 'kolektivnem poneumljanju v šolah in vrtcih'. Menila je, da se v teh institucijah zelo prefinjeno vceplja mladim dušam splošno sprejeto mišljenje, uniformiranost, poslušnost in lojalnost do šole, učencev, drugih, vojaški enoti, službi, itd. In to preden se otrok nauči biti 'pošten do sebe, svoje lastne stvarnosti, lastnemu občutku za pravico in lastnim impulzom'.

Tudi sto let pozneje je v mentaliteti večine staršev še vedno živo prepričanje, da morajo naši otroci biti kot vsi drugi in imeti vse tiste vrline, ki jih pričakuje družba, zato je še vzgoja še vedno, žal, prefinjena dresura in zatiranje otroške izvorne narave. In tako se še naprej oblikujejo stereotipni tipi ljudi: dobri fantje, sladka dekleta, častni uslužbenci, itd.

Že pred sto leti je pronicljiva Keyeva intuicija prepoznala, da 'ni naključje, da sta originalnost in neredno obiskovanje šole medsebojno povezani'. Menila je, da tisti, ki gredo po lastni poti, ki mislijo z lastno glavo in ki so pripravljeni na 'zločine' trasiranja novih poti, redko nastajajo med tistimi, ki so lepo vzgojeni. Njeno globoko razumevanje in ljubezen do otroške narave in svobodnega človekovega bistva v otrocih in mladih.

V takem sistemu se tudi najbolje živi, manever še vitalnih učiteljev pa ostaja znotraj meja kletke med zahtevami in predsodki. In vsaka globoka sprememba propade, ker večina staršev in učiteljev ni pripravljena na radikalne spremembe, najbolj pogosti pedagoški zločin pa ostaja: zatreti lastno bitje otroka in ga napolniti z nečim drugim. Otrok je pod pritiskom odraslih, ki ga želijo usmerjati v neko drugo smer, ki jo je sam izbral. Za odnos med odraslimi in otroki je značilno večno pomanjkanje globoke ljubezni in razumevanja, kar je v množičnosti, značilni za institucije, logično.

Lahko skratka rečemo, da šolsko usmerjeno delo ni edini in najboljši način, da se otroci učijo, pravzaprav je eden slabših in dolgočasnejših.

Da bi se otroci učili od življenja, morajo imeti starši dovolj ozaveščenosti, zaupanja in poguma.

Otroci potrebujejo od odraslih podporo in zaupanje vanje ter v življenje, predvsem pa zavedanje, da je veliko stvari neprecenljivo dragocenejših kot šolski uspeh. Gre za duhovitost, originalnost, kreativnost, iznajdljivost, humor, socialnost , pogum, itd. Torej osebnostne lastnosti otroka in ne idiotizem ocen na papirju. Veselje ob tem, da otrok odstopa od običajnega in konvencionalnega. O otrokovem bistvu pa večina staršev in učiteljev tako ali tako še vedno nima pojma, niti v teoriji kot tudi ne v praksi.

Glede na vse doslej povedano tako nikakor ne more biti čudno, da mladi šolo povečinoma še vedno sovražijo, namesto,da bi ta postala kraj ustvarjalnosti in veselja.

Napisal višji predavatelj na Univerzi v Mariboru, Pedagoška fakulteta, oddelek za predšolsko vzgojo, mag. Zvone Krušič.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri