Zakaj tako bolijo zlobni komentarji in javno ponižanje?

Ko so se na zaslonu Larinega iphona izpisale besede 'odstranjeni ste bili iz skupine', se je počutila, kot da bi jo nekdo udaril v trebuh.

"S Saro sva delali skupaj nekaj let, in ko se nisem udeležila njene zabave, je prekinila vse virtualne stike z mano," pojasnjuje 32-letna Lara, ki je zaposlena v oglaševalski agenciji.

Odstranjena je bila iz skupin na WhatsApp in prezrta na Twitterju. Kmalu je ugotovila, da je izločena tudi iz družabnih dogodkov.

"Opažati sem začela slike svojih prijateljev na Facebooku, kako se zabavajo brez mene. Očitno me niso želeli več v svoji družbi."

Bila je zmedena in prizadeta, vendar jo je najbolj bolelo javno ponižanje.

"Počutila sem se, kot da sem stara pet let in se v vrtcu nihče ne želi igrati z mano. Najhuje se mi je zdelo, da je to potekalo na družbenih omrežjih, kjer so vsi lahko videli moje ponižanje in bolečino."

Stvari so ji postale jasne, ko je videla slike na Facebooku in odkrila, da ni bila povabljena na Sarino zabavo.

"Jokala sem, vendar so se občutki žalosti kmalu spremenili v jezo. Spraševala sem se, zakaj se to dogaja meni? Kaj sem naredila narobe? Zakaj me vse to tako zelo prizadene?"

Na družbenih omrežjih se ne pojavlja fizično obračunavanje in puljenje las, vendar je lahko javno ponižanje in izločanje prav tako boleče, saj povzroča globoke čustvene rane.

Nekateri mislijo, da so modrice in ureznine resnični dokaz bolečine, ker so vidne, medtem ko sta žalost in sramota le v naših glavah. Psihologi in nevrologi trdijo, da je socialna bolečina, ki je posledica socialne izključenosti in zavrnitve, prav tako boleča kot fizično obračunavanje.

Raziskave kažejo, da ženske pogosteje uporabljajo socialno bolečino kot orožje za napad, medtem ko se moški zatekajo k fizičnemu nasilju.

Zanimivo je, da ženske uporabljajo verbalno nasilje tudi po 30. letu, torej v obdobju, ko moški več ne obračunavajo med sabo s pestmi.

V pisarnah namreč ne vidimo veliko moških, ki bi se pretepali, medtem ko si ženske pogosto pošiljajo neprijazna sporočila.

V raziskavi, ki so jo izvedli na avstralski univerzi Griffith leta 2009, so odkrili, da nad ženskami izvajajo verbalno nasilje večinoma druge ženske.

Raziskava iz leta 2010, ki jo je izvedel inštitut Workplace Bullying, je pokazala, da so ženske precej hujše ustrahovalke kot moški. Soustanovitelj inštituta dr. Gary Namie je pojasnil, kako poteka nasilje med ženskami:

"Zlobne ženske te bodo najprej odstranile s seznama prijateljev, pozneje pa bodo razkrile tvoje skrivnosti sodelavcem."

Zveni zastrašujoče, kajne? Na žalost je z vzponom digitalne dobe vse več čustvenega nasilja.

K temu je prispevalo naraščajoče število različnih komunikacijskih sredstev in forumov, kjer ljudje sproščajo svoje frustracije.

Družbena omrežja povečujejo občutke osamljenosti, ki jih povzroča socialna izključenost. Zaradi Facebooka in Twitterja smo nenehno izpostavljeni mnenjem drugih.

Nekateri se vsak dan trudijo s svojimi objavami sporočati, kako čudovito je njihovo življenje, in s slikami dokazati, da se zabavajo v najboljši družbi. Zaradi tega se drugi počutijo odrinjeni in nezaželeni, kakor da se življenje odvija brez njih.

Občutek nezaželenosti je precej pogost pojav v sodobni družbi, saj lahko fotografije prijateljev, kako se zabavajo brez nas, nenehno opazujemo na naših telefonih ali računalnikih.

Spoznanje, da nisi bila povabljena na zabavo, o kateri se govori na vseh možnih družbenih omrežjih, te lahko navda z globokimi občutki osamljenosti in vpliva na negativno samopodobo. Zaradi socialne izključenosti na spletu se pojavljajo celo tožbe, ki jih obravnavajo na sodiščih.

V Avstraliji je nepremičninska agentka Rachael Roberts tožila sodelavko Liso Bird, ker jo je odstranila s Facebooka in ji s tem povzročila psihične težave. Sodišče je odločilo, da je odstranitev prijateljstva s Facebooka oblika trpinčenja na delovnem mestu. To dokazuje, da zadeva ni tako nedolžna.

VIRTUALNI UDARCI

Raziskovalci so odkrili, da se vse več ljudi sooča s socialno izključenostjo. Profesor Kip Williams se je s temo socialne izključenosti nepričakovano srečal nekega popoldneva med sprehodom v parku, ko je vanj priletel frizbi.

Opazil je moška, ki sta si ga podajala.

"Pobral sem frizbi in jima ga podal. Nameraval sem nadaljevati svojo pot, vendar sta mi ga ponovno podala in začeli smo igrati. Trajalo je le nekaj trenutkov, nato sta mi nehala podajati. Nič nista rekla, le spogledala sta se in se obnašala, kot da me ni več. Počutil sem se slabo. Presenečen sem bil, kako je lahko izločitev iz igre tako močno vplivala name. Prizadelo me je."

Profesor Williams se strokovno ukvarja s socialno izključenostjo, zato ga je dogodek navdihnil za nadaljnje raziskovanje. Situacijo v parku je pretvoril v eksperiment, kjer je opazoval, kaj se zgodi, ko v čakalnici dve osebi povabita tretjo, da si podajajo žogico, potem pa nenadoma prekineta igro.

"Igra je imela izjemen učinek na udeležence. Vplivala je na njihovo samozavest, dala jim je občutek nadzora nad okolico. Nepričakovana izključitev iz igre pa je povzročila občutke jeze in žalosti," je povedal Williams, ki je eksperiment opazoval iz druge sobe za stekleno steno.

Priznal je, da je bilo v določenih trenutkih mučno opazovati situacijo.

Skupaj s sodelavci je preučeval, kaj se zgodi v človeških možganih, ko se spopadamo z občutki so­cialne izključenosti. Naredili so eksperiment, v katerem so udeleženci igrali Cyberball.

Pojasnili so jim, da le dva udeleženca igrata igro, čeprav je bila v resnici programirana, zato so se preostali zelo hitro počutili izločeni.

"Odkrili smo, da se je zaradi izobčenja aktivirala možganska skorja, ki se aktivira, kadar izkusimo fizično bolečino," pove profesor Williams.

Možgani se torej odzovejo na podoben način, kot če doživimo blažji električni šok ali dobimo nesramno e-sporočilo. Williams pravi, da gre za isto strukturo v možganih, ki se odzove na bolečino.

Bolečina, ki jo občutimo v naši notranjosti zaradi določenih situacij, je lahko bolj zastrašujoča in jo teže prenašamo kot fizično bolečino.

"Včasih bi raje izkusili fizično bolečino, kot se soočali s posledicami zlomljenega srca in prekinitvijo ljubezenskega razmerja," ugotavlja dr. Giorgia Silani iz Mednarodne šole za napredne študije v Italiji.

"Čustveno bolečino pogosto občutimo kot telesno, saj nas boli telo, kadar trpimo."

To je ugotovila z raziskavo, kjer so bili udeleženci pri igranju Cyberballa opremljeni z možganskim skenerjem, prav tako pa so za potrebe eksperimenta dobivali blažje električne šoke, da so lahko primerjali reakcije med fizično in psihično bolečino.

"Odkrili smo, da je socialna bolečina prav tako močna kot fizična."

Podobno je potrdila raziskava iz leta 2010, ki jo je izvedel dr. Ethan Kross na Univerzi v Michiganu.

Skeniral je možgane 40 ljudi, ki so se pred kratkim na boleč način razšli s partnerjem. V eksperimentu se je od njih zahtevalo, da gledajo slike svojih bivših in se spomnijo trenutka zavrnitve.

Hkrati so jim dali blage električne šoke in pokazalo se je, da so zažareli isti deli v možganih kot pri gledanju fotografij.

"Sramota, izdaja, zavrnitev od posameznika ali skupine – pri vseh primerih gre za zavračanje," pravi Williams.

Tega se zelo dobro zavedajo televizijske postaje, ki predvajajo resničnostne šove. Množična zavračanja so stalnica resničnostih šovov, kot so Slovenija ima talent in X faktor. Tovrstne oddaje vodi čustvena energija moči, kjer občinstvo odloča o tem, koga je treba izločiti, ker ni dovolj dober.

Podobno je tudi v resničnostih oddajah, kot sta Kmetija in Bar, kjer morajo tekmovalci pokazati svoje spretnosti in se boriti za naklonjenost občinstva.

Resničnostni šov, ki najbolj izkorišča mehanizme socialne bolečine, je Big Brother, saj posameznikovo osebnost ocenjujejo sostanovalci in veliko število gledalcev.

Raziskave so pokazale, kako krute so v resnici takšne oddaje. Če bi tekmovalci namesto solz pokazali krvave rane, bi temu rekli grozljivka. Toda ker gre za čustvene rane, je to sprejemljivo.

Gledalci imajo namreč med gledanjem resničnostnih oddaj občutek, da niso edini na svetu, ki morajo prenašati težke situacije in so tarča žaljivk.

Marsikdo se počuti bolje, ko vidi druge trpeti, ker se mu lastna bolečina ne zdi več tako grozna.

Žalostno je, da ženske vse pogosteje povzročajo in občutijo socialno bolečino. Dr. Silani pojasnjuje, da socialno izločanje in bolečina izhajata iz daljne preteklosti:

"Smo zelo šibka bitja. Nismo hitri, ne znamo leteti in nismo močni. Za preživetje se moramo znajti v družbi in sodelovati. V plemenskih skupnostih so ljudje sodelovali, da bi dobili hrano in vodo, saj je bilo tako lažje preživeti. Za lov namreč potrebuješ pet ali šest ljudi. Sam tega ne zmoreš."

Če si bil v plemenskih skupnostih izločen, nisi mogel preživeti. Socialna bolečina je nastala kot obrambni mehanizem, ki nas opozori, da je nekaj narobe in da moramo ustrezno ravnati.

SMISEL BOLEČINE

Socialna bolečina se ne razlikuje veliko od fizične. Pri fizični bolečini se zavedamo, da se ne smemo dotikati krvavih ran in hoditi z zlomljeno nogo.

Bolečina je pomembna za naše življenje, saj se tako naučimo izogibati določenim situacijam.

Profesor Williams pravi, da obstajajo ljudje, ki se rodijo brez zmožnosti doživljanja fizične bolečine. "V večini primerov umrejo pred 30. letom."

Vendar obstaja tudi dobra novica. Odkritje, da sta si fizična in socialna bolečina podobni, je pripomoglo k novim oblikam zdravljenja.

V nekaterih primerih je potrebno zdravljenje z antidepresivi, vendar se temu lahko izogneš. Kadar te prizadenejo nesramni komentarji, lahko negativne misli preženeš s sprehodom v naravi.

Druži se s tistimi, ki te osrečujejo in vidijo dobre stvari v tebi.

Življenje je prekratko, da bi ga zapravljala za napačne ljudi. Če so občutki bolečine prevzeli nadzor nad tvojim življenjem in pogosto občutiš tesnobo, je priporočljivo, da obiščeš psihoterapevta in odkriješ vzroke za svoje težave.

Bolečina je neizogiben del življenja in od tebe je odvisno, kako se spopadaš z njo.

Če si dovolj močna in pozitivno naravnana, jo boš znala sprejeti in premagati. Podobno kot Lara, ki je izgubila prijateljstvo s Saro in pustila službo.

Zdaj je precej bolj srečna, ker nima več prijateljstva, ki jo je uničevalo in jo navdajalo z občutki manjvrednosti. Neprijetna izkušnja jo je spodbudila, da je naredila spremembe v svojem življenju. Kar dokazuje, da je bolečina lahko smiselna, čeprav se ti najbrž vedno ne zdi tako.

Po predlogi Will Storr priredila Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ