Zakaj otrokom ne grozimo, da jih Dedek Mraz ne bo obdaril, če ne bodo pridni?

Imaš otroke? Leja Mahnič, poznavalka vzgoje otrok po filozofiji terapevta Jesperja Juula, opozarja na to, da otrokom nikoli ne smemo reči pogosto uporabljeno frazo Če ne boš priden, ti Dedek Mraz ne bo nič prinesel!

Fotografija je simbolična. (foto: Profimedia) Profimedia
23. 12. 2015

V teh predprazničnih dneh, ko hodim po nakupovalnih središčih, grem po sina v šolo, klepetam s prijateljicami, ki imajo otroke v vrtcih, praktično na vsakem koraku poslušam starše, učitelje, babice, dedke in ostale pomembne odrasle, kako kot orožje proti malim nadebudnežem, ki v veselem pričakovanju ne morejo nadzirati svojih prekipevajočih čustev, uporabljajo tisto daleč najbolj obrabljeno decembrsko frazo:

»Če ne boš priden, ti Dedek Mraz (ali pa Božiček, tisti ki pač v nekem okolju nosi darila) ne bo nič prinesel.«

Kakšno sporočilo s tem dajemo otroku?

Dedek Mraz ali Božiček naj bi bila dobra možička, ki decembra obdarujeta male in velike ljudi. A v primeru otrok menda samo tiste »ta pridne«.

Zakaj nikoli ne slišimo, da bi kdo odraslemu izrekel neko podobno grožnjo?

Ali za odrasle ne velja to, da naj bi bili »pridni«? Ali pa smo odrasli »pridni« že kar »po defalt-u« oz. se ta pridevnik nekako ne nenanaša več na ljudi, ki niso več odvisni od drugih in sami skrbijo zase (oz. naj bi poskrbeli)? In nenazadnje, kaj sploh označuje v teh predprazničnih dneh tako zelo pogosto uporabljena etiketa »priden«?

Se zavedamo, da je »priden« zame morda nekaj drugega kot »priden« učiteljice mojega sina v šoli oz. »priden« prodajalke v trgovini?

Vsak človek ima svoj pojem za »priden«, tako da žal en otrok ne more vsem ugoditi. Lahko je le ponižen, tih in bogaboječ. In potem bo prišel v šolo ali službo, kjer bodo od njega zahtevali kreativnost in samoiniciativnost. In to bo za otroka, ki je po večini »priden«, zelo težka naloga.

Kje sta mamica ali očka, ki mu bosta povedala, ali je to ok? Ali je to nekaj, kar je zanju in torej tudi zanj »priden«?

Kaj pravzaprav počnemo s tem, ko otroku grozimo, da ne bo obdarjen zato, ker ni priden?

Se zavedamo, kako destruktivno delujemo na otrokove možgane, ko otroka vzgajamo s strahom? Naši možgani namreč za razvoj potrebujejo pozitivno okolje.

Znano je, da otroški možgani, ki so vzgajani v fizičnem ali psihičnem nasilju, nepravilno zapirajo sinapse in je njihov razvoj močno ogrožen.

Če je otrok pogosto v stahu ali stresu, se namreč prevečkrat vklaplajajo t.i. reptilni možgani, kar pa posledično izklopi frontalni del možganov, ki skrbi za kreativno reševanje nalog in izzivov.

Kar pomeni, da se naši možgani velikokrat odzivajo kot možgani plazilca, ki funkcionirajo po načelu »napadi ali zbeži« (več o tem v članku Kako z discipliniranjem uničujemo otroške možgane). Zato bodo taki otroci na dva načina delovali: ali zelo agresivno ali pa ekstremno introvertirano, zaprto vase.

Oba načina kažeta na nasilje, samo tega se žal veliko premalo zavedamo. Pogosto smo odrasli veliko preveč pametni in zavarovani vase, da vse znamo najbolje.

Prepričani smo, da otrok nekaj počne le zato, ker nas hoče jeziti ali celo izsiljevati. Želostna sem, ko vidim premnoge starše, ki še v  21. stoletju ne vedo nič ali pa zelo malo o razvoju svojega otroka in njegovih možganov.

O razvoju čustev in o tem, kako destruktivno sporočilo lahko v otroku pustijo stavki, kot so: Nisi priden, zato ti Dedek Mraz ne bo nič prinesel.

Zanimivo pri tej grožnji je tudi to, da kljub vsem tem besedam o tem, kako je otrok bil ali pa ni bil »priden«, Dedek Mraz ali Božiček potem vseeno prineseta darilo. Kako to, če pa otrok ni bil »priden«? V otroku nastane zmeda zaradi nedoslednosti, saj se dejanje ne ujema z besedami. Bo tudi naslednjič tako?

Kakorkoli že, ljubezen brez pogojevanja in vzgoja z ljubeznijo brez pogojevanja pomeni: skoncentrirajmo se na dejanje, ki ga otrok naredi, in mu obrazložimo oziroma skupaj z njim najdimo rešitev, kako bi to drugič morda lahko bolje opravil.

Če želimo primerno vedenje, je dobro, da otrok to ozavesti in ponotranji, ne da to počne zato, ker drugače sledi kazen.

Ker sicer bo to počel samo takrat, ko boste zraven. Ko vas ne bo, pa bo naredil po svoje in vam to velikokrat ne bo všeč. Tako vedenje vodi v laži in prikrivanje, saj otrok ve, da vam ni všeč, če nekaj počne. Potem boste pogosto slišali otroka reči: nisem bil jaz, pa čeprav v bližini ni nikogar, ki bi isto sploh lahko naredil.

Zato pazimo, kaj govorimo, in pustimo otrokovo integriteto in njegovo osebnost nedotaknjeno in brez etiket: priden, neroden, poreden, neumen... 

Te otroku namreč nič ne pomenijo, razen tega, da dobi jasno sporočilo: tak kot si nisi OK. Taka in drugačna sporočila pogosto razrešujem na coachingih z najstniki in tudi odraslimi, zato vam govorim iz prakse. Bodite previdni.

In saj veste, da Dedek Mraz veliko realneje vidi, kakšen je vaš otrok. In tudi, ko se obnaša »narobe«, on ve, zakaj. Tako, da za to tudi prinese darilo, ker ve, da je vsak človek v resnici dober! In otrok je samo majhen človek!

Napisala: Leja Mahnič (Lea Bevčič)
Inštitutu UJE - Učenje je enostavno

Preberi še: 20 vodil Dalai Lame za dobro karmo

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri