Spolne zlorabe otrok: 'Nihče nam ni verjel!'

Sveti sedež je pred dnevi prvič natančno razkril, koliko duhovnikov je bilo odstavljenih v letih pontifikata Benedikta XVI. Takšnih duhovnikov naj bi bilo kar 384, največ pa naj bi jih odpustili leta 2011.

Bo trenutno nadvse priljubljenemu papežu uspela prevetritev cerkve? (foto: profimedia) profimedia
20. 1. 2014

Nekateri od teh duhovnikov naj bi svoj položaj zapustili prostovoljno, drugi pa po papeževem ukazu. Še okoli 400 primerov je v teh dveh letih Vatikan poslal na cerkveno sodišče ali proti njim sprejel razne 'administrativne ukrepe'.

Benediktov naslednik papež Frančišek je medtem označil zlorabe otrok kot 'sramoto za Cerkev' in napovedal ustanovitev posebnega odbora, ki se bo boril prav proti tovrstnim primerom.

Nihče nam ni verjel!

Svoje razmišljanje o problematiki, a tokrat z zornega kota žrtev, nam je poslal mag. Zvone Krušič, pedagog:

"Pred časom je bilo v enem od slovenskih tiskanih medijev objavljeno nekaj pretresljivih dejstev o spolnih zlorabah otrok v Irski katoliški cerkvi. Zapisano me je pretreslo, čeprav sem v življenju o zlorabah otrok slišal že mnogo srhljivega.

Večina staršev v svoji strahopetnosti in pomanjkanju čustvene občutljivosti otrokom ni verjela, mnogi so jih za resnico celo kaznovali. Zlorabljeni otroci so bili nezaščiteni, svet odraslih jih je strahopetno in hinavsko puščal na cedilu.

Besede ženske, ki je bila ob zlorabi stara devet let, povzete iz knjige Zlorabe, molk in laži (Spolno nasilje v Irski katoliški cerkvi), kažejo na vso sprevrženost in licemerje resničnosti v kateri je delovala katoliška cerkev, očitno povsod po svetu. Med veroukom je morala recitirati deset zapovedi (!), medtem ko jo je oče Simpson skrivaj otipaval. Gre za perverzno, sadistično in skrajno nizkotno spolno izživljanje nad nemočnim otrokom. Takih zgodb je žal ogromno: duhovnik O'Grady iz Kalifornije je neko deklico otipaval kjer je le mogel, v plavalnem bazenu, v kongresni palači, po poročnem obredu; Oče Grennan je dečke otipaval po genitalijah, medtem ko jih je spovedoval grehov. Bistvo tega skrajno sprevrženega licemerja je v prikrivanju in laži, kar je poudarila Ellen Key že leta 1908 v knjigi Stoletje otroka, da celoten človeški rod kaže zaskrbljujočo visoko stopnjo dvojne morale. Če se kje to kaže najbolj izrazito in sprevrženo, se ravno v tej veleinstituciji, RKC.

Sociologinja Alenka Šelih je javno povedala, da zlorabljanje in trpinčenje otrok vseh vrst (spolno, telesno, čustveno), ni danes nič večje, kot je bilo nekoč, kot se zdi. Zaradi ozaveščenosti javnosti je danes trpinčenje otrok manjše, ker pa je prvič v zgodovini ta boleča tema javno odprta, se o njej javno govori. Zaradi tega postajamo, kot posamezniki in družba, bolj senzibilni. In to je pomembno: postajamo bolj občutljivi, vedno manj smo debelokožci, sloni v trgovini s porcelanom, upamo si videti, povedati resnico in vedno bolj se zavedamo, da je otrok občutljivo  bitje, ki ima čustvene in ne le fizične potrebe. Otroci so nedolžni, niso krivi, kot je znala povedati Alice Millerjeva, pred nekaj leti umrla, svetovno znana terapevtka in pisateljica. Prepričana je bila, da so bili otroci v zgodovini žrtvovani za cilje, potrebe in interese odraslih,  kar pomeni, da so bili množično zlorabljanji. Njeno terapevtsko geslo je bilo: resnica (o naših starših) je zdravilna in nas bo osvobodila.

Ob teh dejstvih postanejo smešna prizadevanja in zaskrbljenost nekaterih, predvsem predstavnikov RKC, za dobrobit otrok, s tem ko strastno zagovarjajo njihovo domnevno škodljivo bivanje v istospolnih družinah. To je navadna hinavščina, zgolj pesek v oči in prikrivanje pravih problemov zlorabe otrok, ter nima z resnično skrbjo za zaščito otrok pred zlorabami, ničesar skupnega. Če bi jih to resnično zanimalo bi se jasno kritično opredelili do spolnih zlorab v katoliški cerkvi in pozdravili ta odkritja, ne pa da mnogi poskušajo resnico še vedno pometati pod preprogo, tako, da jih skrbi le diskreditacije cerkve, usode zlorabljenih otrok pa so jim deveta skrb. Druga taka hinavščina je v gloroficiranju problema »razvajenosti«, ki sam po sebi sploh ni tako pereč in škodljiv, kot se skuša prikazati. Tisto kar je resnično še vedno pereče pa si večina zatiska oči pred tem, je legalizirano (čustveno in telesno) trpinčenje otrok, samoumevnost trpinčenja, zlorabe vseh vrst, samomori, depresije in nevroze med mladimi, itd. Vse to nima nobene zveze z razvajenostjo, temveč s samouovenostjo in družbenim toleriranjem slabega ravnanja z otroci. Ti pojavi so prikriti, kljub temu pa množični. Ni naključje, da se tisti, ki otroke na nek način zlorabljajo, po večini pridušajo na disciplino, vzgojo in na razvajenost otrok.

Poslušajmo torej svoje otroke, verjemimo jim in bodimo občutljivi (če tepemo v nobenem primeru ne moremo biti občutljivi).

Vse je res, kar nam želijo otroci povedati, tako z besedami, kot tudi brez besed. Tam kjer se laž predstavlja, kot sveta resnica, je žal veliko takih staršev, ki svojim otrokom ne verjamejo in jim ne zmorejo biti to kar bi morali biti: zaupanja vredni starši. Kot je zapisala Ellen Key ima mati dolžnost in obveznost, da čuti s čimer otroku povzroča bolečino. Če tega ne čuti zakaj bi jo potem sploh priznali za mater? Ker ga je izdala?"

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri