Sredi leta 2011 se na zanemarjenem dvorišču za zidovi berlinskih ulic na vsem lepem prebudi ... Hitler. Adolf Hitler.
Zbegan, potem ko ne najde takoj svojega bunkerja, nekako najde pot v mesto in do prvega kioska, kjer mu dnevno časopisje razkrije neverjetno realnost. Namesto leta 1945 se je očitno prebudil v leto 2011.
Nenavadnim peripetijam človeka, ki se je resda znašel na zanj pravem prostoru, a še kako zunaj svojega časa, ni videti konca. Bizarnost situacije, s katero se je hudomušno poigral avtor fikcijskega satiričnega romana Spet je tukaj, še zaostruje izdelano vkalupljena osebnost glavnega junaka. Tudi v prerezu drugega časa in prostora ta namreč ostaja točno takšen, ko ga (tako eksaktna kot popularna) zgodovina pomni:
"Sam, odvisen samo od sebe, brez strankinega aparata, brez izvršilne oblasti - pred tak izziv je kajpak veljalo postaviti tistega, ki je enkrat že dokazal, da je bil sposoben skidati gnoj iz avginijevega hleva demokracije."
Ko si firer po prvotnem šoku le opomore, odločno zakoraka neizbežni usodi popravljenja modernega sveta naproti. Ta namreč nikakor ne ustreza podobi raja/Rajha, kot si ga je zamišljal.
"Skozi okno taksija sem skušal prepoznati vsaj dele sedanje prestolnice rajha. Nisem imel lahkega dela, ker se je tudi šofer izogibal večjih ulic, da bi bila lahko pravočasno na cilju. Skoraj nikjer ni bilo več videti starih stavb, to se mi je zdelo pohvalo in večkrat sem zadovoljno prikimal. Očitno ni bilo res prav nič prepuščeno sovražniku. Le to sem moral še ugotoviti, kako da je na istem mestu že po sedemdesetih letih bilo že spet toliko pozidano."
Ta satirična avantura pa vendarle kaj kmalu nakaže, da njegova pot od brezdomca v novem svetu do ponovnega voditelja nemškega naroda morda niti ne bi bila tako težka. Njegova prisotnost je v času, ko nacističen pozdrav dvignjene roke velja za kaznivo dejanje, tako zelo bizarna in izstopajoča, da jo občestvo, s katerim prihaja v stik, zmore oceniti zgolj kot nenavadno originalen umetniški performans ali v najslabšem primeru neposrečeno provokacijo sicer genialnega imitatorja.
"Vse, kar delaš, moraš delati s popolno, fanatično odločnostjo. Drugače ne dosežeš ničesar."
"Ampak, če vam dam en primer: tega, ali ste vegetarijanec, vendar noben gledalec ne bo opazil."
"Prvič," sem rekel, "je to stvar dobrega počutja. In drugič je to gotovo tisto, kar narava želi. Poglejte, recimo lev preteče komaj dva ali stri kilometre, pa je že ves izčrpan. Dvajset minut, ah, kje, komač četrt ure. Nasprotno pa kamela - lahko teče en teden. Vidite, to dela prehrana."
"Lep primer navidezne logike ..."
Obstal sem in se zastrmel vanj. "Kaj se to pravi, navidezna logika? Dobro, bom pa obratno vprašal: kje je Stalin?"
"Po mojem je mrtev."
"Aha. Pa Roosevelt?"
"Tudi."
"Petain? Eisenhower? Antonescu? Horty'"
"Prva dva mrtva, za druga dva pa še nikoli nisem slišal."
"Dobro, tudi onadva sta že zdavnaj pokojna. Kaj pa jaz?"
"Ja, vi ste pa tukaj."
"No, torej," sem zadovoljno sklenil in nadaljeval svoj korak. "In prepričan sem, da tudi zato, ker sem vegetarijanec."
Sawatzki se je zasmejal. Potem je še on naglo stopil, da me je dohitel. "Tale je res dobra. Pa si vi te stvari sploh kaj zapisujete?"
"Zakaj bi jih? Saj jih vem na pamet."
V svetu sodobnih inačic 'kruha in iger' v obliki predstav, televizijskih šovov in viralnih spletnih prispevkov, ki si jih mladina množično posreduje prek svojih pametnih telefonov, Hitler kot godrnjavi možicelj naleti na odziv, ki ne glede na čas (in prostor) pritiče njegovi 'vlogi'. Do širokih množic in neizmerne priljubljenosti mu namreč uspe priti zelo hitro, sicer naključno, a povsem naravno, s tem, da je to, kar je: Hitler.
"Stopil sem za govorniški pult in molčal. Z očmi sem zajel avditorij snemalnega studia. Poslušal sem to tišino, to napetost, poslušal, ali so vsa desetletja demokracije mogoče le še pustila kako neznatno sled v mladih glavah. Ob napovedi mojega imena se je med občinstvo dvignilo hahljanje, ki se je potem naglo poleglo; ko so se gledalci soočili z mojo osebo, se je mednje naselil mir."
Hitler tako malodane čez noč postane zvezda razvedrilnega TV-programa, na katerem igra samega sebe, pri čemer je, razumljivo, nadvse prepričljiv in uspešen, časopisi pa to njegovo nenadno zvezdništvo s hvaležnostjo modernih gladiatorjev zapopadejo z '... posebej bizarno pa je to, da nihče ne pozna pravega imena 'tega komika', ki je dejansko strašljivo podoben nacistični pošasti." In, kot še pišejo v časopisu Bild, bodo zgodbo o norem Hitlerju, ki je osvojil mladino na youtubu, še naprej spremljali ... kakopak.
Priporočamo v branje!
Satira o norem Hitlerju z youtuba - morebitna podobnost z osebami v resničnem življenju je zgolj naključna!
Knjiga Spet je tukaj govori o Hitlerju, a prav toliko tudi o nas, o današnjem svetu, kot se zrcali v njegovih očeh. Pogled nanj mogoče ni najlepši, je pa kljub temu ali prav zato zelo zabaven.
Gre za nemško uspešnico leta 2013, ki pred nas postavlja nekatera najbridkejša vprašanja današnjega in polpreteklega časa. Komičnih situacij seveda ne manjka in nekateri kritiki se celo sprašujejo, ali se sploh smemo smejati Hitlerju. A se pri tej knjigi zdi pomembnejše vprašanje, ali smo se zmožni smejati sami sebi: z njegovega vidika in opisani z njegovimi besedami smo namreč smešni tudi mi in naš današnji svet. Vse to ne zmanjšuje zla, ki ga je Hitler prizadejal, in roman se ne izogiba težkim temam. Obravnava jih na poseben, večinoma satiričen način in bo vsekakor dal misliti vsakomur, ki ga bo vzel v roke.
Spet je tukaj je skratka humorno branje, ki pred nas postavlja nekatera najbridkejša vprašanja današnjega in polpreteklega časa.
Foto: profimedia
