Smučišča, ki so največ dve uri vožnje proč!

2. 11. 2014
Smučišča, ki so največ dve uri vožnje proč! (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Slovenija je država, v kateri ni nič prav daleč. Nadobudni smučarji lahko to dejstvo dobro izkoristijo v svoj prid, saj je v manj kot dveh urah mogoče priti do ducata povsem spodobno velikih smučarskih središč, še več pa je manjših smučišč, ki so marsikomu še bolj pri srcu. Kam se je torej mogoče odpeljati na smučarsko obarvan dan?

Najprej gremo, seveda, v Slovenijo. Začnimo pri Rogli: najbrž njeno ponudbo dobro poznate, novih naprav niso zgradili, ostajajo pa klasično družinsko smučišče z obilico dodatne ponudbe, predvsem teka na smučeh. Manj gostov vsako leto pritegnejo slovenjegraške Kope, a v pravih zimah se lahko tudi tam prav obilno nasmučate – če nič drugega, boste preizkusili precej novo štirisedežnico.

Golte so se prav tako v preteklih letih nekoliko posodobile, a finančno stanje je daleč od odličnega, zato upajo na normalno zimo in posledično dober obisk. Smučišče ni napačno in ponuja vsakomur nekaj, privlačen je nov gostinski objekt, v katerem so tudi prenočišča. A mi smo na smučanju le en dan, zato nas ne moti, da teh ni veliko, kar velja tudi za Ljubljani najbližji Krvavec, ki ga bržkone ni treba posebej predstavljati. V letošnji sezoni se dobrikajo manj zahtevnim smučarjem, ki se bodo lahko vozili po progi, kjer je bila doslej postavljena proga na čas, obljubljajo pa tudi pregled­nejšo spletno stran.

Lanske sezone zagotovo ne bodo pozabili v Cerknem, kjer jih je najprej udarilo toplo vreme, ko je prišel mraz, pa še žled, tako da si v tej sezoni predvsem želijo bolj normalno zimo. Do smučišča se boste z gorenjske strani pripeljali po novi cesti skozi Davčo, kar pomeni, da bo smučišče precej bolj dostopno tudi Ljubljani. No, na poti do Cerknega se lahko včasih ustavite še na Starem vrhu, kjer vas vabijo tudi z vsakodnevno nočno smuko, prav nič napak pa ne bo, če se boste prepustili užitkom in lepim razgledom na Soriški planini.

Še preprostejši je dostop do Vogla, enega redkih smučišč v Evropi, ki še vedno stavi zgolj in samo na naravni sneg. K sreči ga je tam običajno obilo, kar znajo izkoristiti tudi prosti smučarji – njim se bodo posvetili s posebnimi tečaji, prikazi in drugimi izobraževalnimi vsebinami. Če je imel lani Vogel dovolj snega, pa je bilo na drugi strani hribov, v Kranjski Gori, povsem drugače. A obiskovalcev ob lepih vikendih to ne moti preveč, da le lahko pripravijo smučišča z umetnim snegom. Želi pa biti Kranjska Gora več kot samo družinsko smučišče, na voljo so dolgi kilometri tekaških prog, ponujajo pa tudi nekatere druge aktivnosti, tako da tam v pravi zimi ne bi smelo biti nikomur dolgčas.

Slovenija ima seveda še cel kup majhnih, lokalnih smučišč, njihovo delovanje pa je odvisno predvsem od vremena. V dobrih zimah prva žičnica nikjer ni prav daleč in splača se jo izkoristiti, še zlasti za najmlajše je to lahko izjemna izkušnja – in tudi ne prav draga.

Če pa na zimo nikakor ne morete čakati, naša smučišča pa so vam nekako premajhna ali pa bi zgolj želeli preveriti, kako se to igro igrajo pri sosedih, vam ponujamo še nekaj informacij o avstrijskih (predvsem koroških) in italijanskih smučiščih, ki jih je mogoče iz Slovenije doseči v manj kot dveh urah.

Prvo smuko v naši bližini si je mogoče omisliti že jeseni, saj je iz Ljubljane do vznožja koroškega ledenika Mölltal zgolj slabi dve uri vožnje. S podzemnim vlakom in kabinsko žičnico se boste pripeljali na 2800 metrov, nato pa še 300 metrov više s šest- oziroma dvosedežnico. Pred prvim resnim sneženjem pa od smučanja vendarle ne pričakujte preveč: spuščati se je mogoče le po enem, sicer zelo širokem pobočju, kjer lahko izberete različno težavne proge, preden drugod pade sneg, pa so vsaj del dneva zasedene s tekmovalci.

Med 'običajnimi' smučišči Mölltalu ponavadi prvi začnejo konkurirati na prelazu Turracherhöhe, uro in tri četrt iz Ljubljane. Letošnje vreme jim tega sicer ni omogočilo, a se je že zgodilo, da so vsaj eno progo in vlečnico zasnežili celo sredi oktobra. Zagotovo bodo tudi pred to sezono poskrbeli za čim hitrejši začetek, pa čeprav morda ne bo naravnega snega – da bo le temperatura dovolj nizka. Vode za umetni sneg imajo v naravnem jezeru, ki proti koncu leta počasi dobi debelo ledeno prevleko, več kot dovolj, tako da belo podlago počasi dodajajo vse večjemu delu smučišča. Najvišje je Kornock na 2200 metrih, najnižje, a v senčni legi pa spodnja postaja šestsedežnice Turrachbahn na 1400 metrih. Turracherhöhe privlači tudi pohodnike in smučarske tekače, višina prelaza na 1800 metrih pa zagotavlja, da je okolica pozimi vedno zavita v sneg.

To bi težko rekli za Bad Kleinkircheim, ki leži v dolini pod njim, do katerega je iz Ljubljane mogoče priti že v poldrugi uri. Prisojna stran doline je tudi v bolj sneženih zimah lahko kopna, a to ne zmanjšuje užitka na osojnih progah pod Kaiserburgom, ki je z nekaj več kot 2000 metri najvišji del smučišča. Da žičnice v Bad Kleinkircheimu niso več ravno najsodobnejše, boste med dolgimi spusti z veliko višinsko razliko bržkone hitro pozabili, z otroki pa se boste raje podali na s soncem bogatejši del smučišča v St. Oswaldu, kjer so lani dodali novo smučarsko progo. Oba kraja ostajata zelo priljubljena med Slovenci, najbrž tudi zaradi možnosti posmučarskih aktivnosti v deloma odprtem bazenu pod smučiščem.

Še kakšno minuto prej kot v Bad Kleinkircheim boste z avtomobilom iz Ljubljane prišli do slovenske smučarske meke na Koroškem, smučišča Mokrine (Nassfeld). Sicer dolga, a z avtomobilom preprosto dostopna kabinska žičnica vas bo pripeljala na 1919 metrov visoki Madritsche, z njega pa se potem lahko spustite na katerokoli stran. Kilometrov prog ne zmanjka kar tako, je pa res, da ekstremno dolge med njimi ni, veliko je prekinitev v obliki križanj in prehodov. Tudi proga v dolino, ki je menda najdaljša (takšnih je sicer kar nekaj), ponuja pravo smučarijo šele v spodnjem delu, pod prvo postajo kabinske žičnice. So pa na Mokrinah v zadnjih letih ogromno vlagali v žičniške naprave, kar se pozna tudi tako, da na njih ni več pregovorne gneče. No, morda se je preselila na smučišče ...

Ker je dostop razmeroma preprost, vsaj v dneh, ko ne sneži, lahko veliko smučarjev pričakujete tudi na prelazu Kačjak (Katschberg) le šest kilometrov nad tursko avtocesto, ne več kot poldrugo uro vožnje iz Ljubljane. Smučišče se je v zadnjih letih precej posodobilo, postaja raj za družinsko smučanje, tudi zato, ker ponuja izjemno pester nabor prog. Posebna je 'avtocesta' A1, ki vas z 2200 metrov višine zapelje do doline v St. Marghareten 1000 metrov visoko, pri čemer je profil proge zares prilagojen užitkom pri zarezovanju. Letos vas še čaka mukotrpno čakanje na dvosedežnici, s katere morate nato dvakrat prestopiti na kabinsko žičnico, da se vrnete na vrh, za prihodnje leto obljubljajo kabinsko žičnico že iz doline. Slaba stran Kačjaka je izpostavljenost vetru, tako severnemu kot južnemu, zato se pred odhodom prepričajte, ali sploh delujejo vse naprave.

Precej vetrovna je lahko tudi Osojščica (Gerlitzen) nad Beljakom, le uro in četrt iz Ljubljane. Predlagamo, da parkirate pod štirisedežnico Klösterle, saj je dostop od tam najhitrejši. Kot se za pravo mestno smučišče spodobi, je na vrhu golega hriba pogosto gneča, a so jo v zadnjih letih precej omilili z novimi napravami, tudi z osemsedežnico, namenjeno navdušencem nad zarezovanjem. Vseeno pred odhodom na njihovi izjemno informativni spletni strani preverite, kakšna je zasedenost – če ne boste tam že med prvimi, smučišče v sezoni lahko odprejo tudi ob osmih.

Le nekaj deset kilometrov naprej, nad Spittalom, se dviga smučišče Goldeck. Pred desetimi leti se je že zdelo, da bo utonilo v pozabo, potem pa so na hitro postavili dve sodobni šestsedežnici, pravi zagon pa je ustvarila nova kabinska žičnica, s katero so nadomestili muzejsko nihalko – ta sicer še vedno vozi, spodnji del poleti, zgornji, ki je zanimiv za proste smučarje, pa tudi pozimi. Izziv je proga v dolino, ne samo zaradi dolžine, ampak tudi zaradi hitre menjave terena, vmes je kar nekaj strmih, lahko tudi ledenih delov. Ker je smučišče precej prostrano, se ni bati kakšne hude gneče.

Še manj ljudi lahko pričakujete na smučišču Ankogel, ki se dviga nad vasjo Mallnitz, uro in tričetrt iz Ljubljane. Dve nihalki vas pripeljeta na več kot 2600 metrov, smučišče je zato priljubljeno zlasti med navdušenci nad gorsko idiliko, med njimi predvsem prostimi smučarji. Dolge proge so večinoma prazne, spodaj pa vas lahko preseneti težak sneg, ki je posledica osončenosti. Ankogel morda ni ravno v koraku z modo, a za smučanje vas ne bo razočaral.

Podobne občutke, le da so že deloma ozaljšani z množičnostjo, ponuja tudi Heiligenblut, do katerega se boste sicer vozili nekaj več kot dve uri, a verjamemo, da se vam bo splačalo. Za dnevno smuko se mimo vasi odpeljite do cestninske postaje na sredini smučišča in (brezplačno) parkirajte na tamkajšnji ploščadi. Takoj se lahko odpeljete proti vasi, kar ni neki užitek, je pa mogoče. Pravo smučišče se odpira nad srednjo postajo kabinske žičnice, ki vas popelje do 2600 metrov visokega Scharecka, med vožnjo pa boste lahko ves čas kot na dlani opazovali najvišji avstrijski vrh, Veliki Klek (Grossglockner). Proga je dolga, ima veliko višinsko razliko, če se je boste naveličali, pa sedite v 'rudarske' kabine in se pod hribom odpeljite do Fleissalma. Tam vas štirisedežnica in vlečnica potegneta do skoraj 3000 metrov, užitek med vož­njo dobrih 1000 metrov niže je izjemen. In utrujajoč. Heiligenblut je meka za proste smučarje, dolgočasil se tam ne bo nihče.

A marsikomu je dve uri vožnje že preveč, pa čeprav se kdo drug poda na enodnevno smuko tudi do vzhodne Tirolske, zanimivega, a ne prav velikega mestnega smučišča v Lienzu, po Dravski dolini naprej v Sillian ali v smeri Felbertauerna do Matreia, ki je združen s Kalsom, oziroma St. Jakoba v dolini Defferegen. Zadnja tri smučišča so tipična visokogorska z veliko odprtih prog – brez gozda ob njih in predvsem obilo možnosti za prosto smučanje, obisk pa je vendarle bolje podaljšati za ves konec tedna.

Zaradi preprostega dostopa to ne velja nujno za smučišče Flachau, še zlasti Flachauwinkel, kjer je vznožje smučišča tik ob avtocesti. Družinskim smučarjem predlagamo levo stran, gledano iz Ljubljane, od koder se boste po prijaznih pobočjih lahko spustili do vasice Kleinarl na drugi strani hriba, boljši smučarji pa naj vsekakor sedejo na kabinsko žičnico in se zapeljejo v

Zauchensee, ki je zanimiv tudi za prosto smučanje. Nekaj kilometrov oddaljenemu Flachauu se raje izognite, tam je množični turizem zapisan z veliko začetnico, kar pomeni, da se po pobočjih valijo kače udeležencev smučarskih šol z vse severne Evrope. Užitkarjem kot alternativo, pa čeprav tudi lahko množično, raje predlagamo prelaz Obertauern, kjer bodo vendarle največ od dneva imeli prosti smučarji. Pot do

Schladminga ali Kreischberga zna biti predolga za enodnevni izlet, Štajercem pa je razmeroma blizu še Semmering.

Ob teh bolj slovečih smučarskih središčih velja omeniti tudi manj znana imena, vsaj med tistimi, ki iščejo dolge kilometre prog. Prijazna družinska smučišča na Koroškem so, denimo, Peca, Golica (Koralpe) pa najbližje v dolini Poden (Bodental) pod Ljubeljem, nekoliko dlje sta Hochrindl in Simonhöhe, če ni vetra je zanimiv Falkert. Na teh smučiščih so postavljene večinoma vlečnice, pobočja so manj strma, a ravno to je lahko privlačno, če se želite izogniti norcem na pogosto preveč zasedenih smučiščih.

Na zahodu, v Italiji, nam je najbližje smučišče v Trbižu, ki je pred univerziado leta 2003 dodobra spremenilo podobo. Prej pozabljen kraj je dobil novo kabinsko žičnico na Višarje in povezavo do obstoječega smučišča, tako da zdaj prinaša zanimivo alternativo slovenskim in koroškim smučarskim središčem. Najbolj polno je seveda pod Višarji, zato morda ni odveč del dneva preživeti tudi na drugih progah, ki pa, kajpak, niso tako privlačne kot razmeroma zahtevna pod kabinsko žičnico.

Do Trbiža je le kakšno uro in četrt vožnje iz Ljubljane, če pa v mestu zavijete proti jugu, se boste po približno pol ure pripeljali do Nevejskega sedla (Sella Nevea), smučišča, ki je poznano zlasti zaradi čezmejne povezave z danes ugaslim Kaninom. Italijanski del še vedno deluje in lahko pomeni zanimiv smučarski izlet, upoštevati velja le dejstvo, da je smučišče precej senčno.

Primorcem je morda bliže zapeljati se do Piancavalla ali smučišča Forni di Sopra, do obeh imajo iz Kopra dobri dve uri vožnje (iz Ljubljane kake pol ure več). Kilometrsko morda nimata toliko prog kot kakšno drugo smučišče v Dolomitih, a sorazmerna bližina omogoči enodnevni izlet, s katerim bi morala biti zadovoljna vsa družina – tudi in predvsem mulci, ki se ne morejo ločiti od svojih desk.

Glede na to, da so omenjena smučišča postavljena na precej različnih legah, je skoraj nemogoče, da bi imela vsa težave s snegom. Seveda si želimo ravno nasprotno – da bi bilo snega povsod dovolj za kakovostno smuko, a izjemno pestra izbira Slovencem vendarle omogoča, da smo vedno nekje blizu smučarskemu užitku.

Več o smučanju, naj smučiščih in o novih smučkah pa v novem Karving magazinu, ki je priložen tudi novemu Cosmopolitanu ;)

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"