"Prevzemam odgovornost." (iskrena izpoved naše novinarke Anamarije Lukovac)

Lani je ena mojih kolumn zaokrožila po internetu s svetlobno hitrostjo. Zaradi všečkov in deljenja je dosegla rekordno branost in s tem odprla razpravo na več plat formah po spletu.

 

 

"Prevzemam odgovornost." (iskrena izpoved naše novinarke Anamarije Lukovac) (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
24. 10. 2016

Svojo veliko popularnost je dosegla ravno zaradi številnih bralk, ki so se poistovetile z menoj, se strinjale in jo delile naprej. A prej ali slej so se pojavili tisti negativni komentarji, nekateri skoraj sovražni, ki so na žalost v moji glavi preglasili številčnejše dobre.

Hotela sem se odzvati nanje, jim na primeru pokazati, da so me narobe razumeli, se zagovarjati, polepšati sliko o sebi v njihovih očeh, a nisem ...

Ker so mi ostali tako svetovali, sem brzdala svojo jezo in bolečino, ki sta bili zaradi šoka, da je toliko Slovencev kar naenkrat prebralo moje misli in videlo moj obraz, še toliko bolj močni, kot bi verjetno bili, če bi bila tega vajena.

Da sem lahko šla dalje, sem morala sebe prepričati, da je prispevek dober že samo zato, ker je dobil tako velik odziv. Očitno sem zadela nekaj, o čemer ljudje želijo govoriti, nekaj, kar jim je pomembno, pa čeprav se z mojim mnenjem nujno ne strinjajo. Ni to bistvo? Da kot novinarka, čeprav bi me nekateri najraje diskreditirali, odpiram forum za pogovor med ljudmi o temah, ki se meni zdijo pomembne? In čeprav kakšno moje besedilo naleti na veliko neodobravanje bralcev, nima smisla pisati na način, da bi se strinjali vsi. Razen če si želite listati med praznimi stranmi.

Na karkoli napišem, bo nekdo dvignil roko in rekel nekaj v nasprotju z zapisanim. Napišem, zakaj sem samska, pa se bo javil nekdo, ki me bo označil za samovšečno, čeprav me sploh ne pozna.

Pripovedujem o svoji spontani dogodivščini, pa nekdo trdi, da mi ne verjame in da lažem. Priznam, da še nikoli nisem bila zaljubljena, in mi nekdo v komentarjih soli pamet, da sem gotovo mo rala biti. Podam kritiko glasbe, ki mi ni všeč, in požanjem val ogorčenja, češ da naj svoje mnenje zadržim zase.

Do svojega mnenja sem upravičena tako kot vsaka druga oseba na tem planetu, zapišem lahko, karkoli si želim, dokler ne uporabljam sovražnega govora in etično spornih prvin.

Imam pa privilegij, da ga lahko v nasprotju s številnimi izražam tako naglas. In to me skrbi, čutim odgovornost, celo strah, ampak si skušam vlivati pogum in včasih preizkušati meje. Strah me je neodobravanja, strah me je, da ne mislim prav, da bom koga prizadela, da se bo moje razmišljanje nekoč spremenilo in me bo sram vidnih dokazov o tem, kako razmišljam zdaj. A se ne smem opravičevati, premisliti moram, preden nekaj objavim. Preden svoje naključne misli podam na vpogled tisočerici neznancev.

Moj privilegij ni samoumeven, morda ne bo trajal večno, prepričujem pa se, da mi je dan z nekim razlogom. Da se izrazim, svoje razmišljanje delim z nekaj več ljudmi, kot je običajno. In moram tvegati. Čeprav nenehno dvomim o sami sebi.

Da se neprestano sprašujem, zakaj imam ravno jaz, čeprav v resnici nimam pojma o življenju, glas, ki ga imam. In potem tvegati tako, da napišem to, kar se mi podi po glavi, čeprav včasih izzivam ljudi, ki jim še nikoli nisem pogledala v oči. Ker če ne tvegam, po mojem mnenju nima smisla. In čeprav se zdi neskončno lahko pisati kolumno na rožnatih straneh, sama vsak mesec na novo zbiram pogum. In neprestano upam, da ima moje delo neki pomen, da ni kar tako. Da se pri komu ustavi za več kot nekaj sekund, pa čeprav samo zato, da neodobravajoče namršči čelo.

Če ocenjujem in vrednotim, moram sprejeti, da bom tudi sama ocenjevana in kritizirana. Po vseh teh izkušnjah vem bolj kot kadarkoli prej, da ne smem nikoli prehitro soditi ljudi, ki so medijsko izpostavljeni.

Definitivno lahko obsodim vsebino ali dejanje, nikoli pa ne osebe, če je zares ne poznam. Motim se. Tako, da je zapisano kot vse drugo, kar bleknem. In če sem koga kdaj s kakšno besedo prizadela ali užalila – se iskreno opravičujem.

Besedilo: Anamarija Lukovac

Preberi še: Anamarija Lukovac: "Na kaj ciljamo, ko govorimo, da moramo slediti svojemu srcu?"

Priporočamo tudi: Naša novinarka je bila en teden moški! Poglej, kaj je odkrila

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri