Elizabeth Gilbert s svojo šesto, a hkrati šele drugo leposlovno knjigo že premika tečaje knjižnega trga. Tako kritiki kot njeni oboževalci so mnenja, da je tokrat presegla ne le njihovih pričakovanj, temveč tudi samo sebe.
V čast nam je zatorej predstaviti nadvse ostroumni, milozvočni in presnetljivi roman Elizabeth Gilbert Pečat stvarjenja, ki je v izvrstnem prevodu Vesne Velkovrh Bukilice pred dnevi izšel v založbi Mladinske knjige.
Še ena prodajna uspešnica
Elizabeth Gilbert, ki je že v svojih študentskih letih pisala prve kratke zgodbe, po študiju veliko potovala, se lotevala različnih poklicev in predvsem pozorno poslušala ter opazovala ljudi, se je že v svoji mladosti odločila, da bo postala pisateljica. Njen pisni opus je bogat, za svoja knjižna in novinarska dela pa je bila večkrat nominirana za ene od najbolj prestižnih nagrad in priznanj. Svojo svetovno slavo je dosegla leta 2006 z izdajo avtobiografskega dela Jej, moli, ljubi, ki je z več deset milijoni prodanimi izvodi dolgo veljal za eno najbolj prodajanih svetovnih uspešnic. Po knjigi so kasneje posneli tudi istoimenski film z Julio Roberts v glavni vlogi.Ta nadvse čislana avtorica se je po dobrem desetletju spet vrnila k leposlovju z romanom Pečat stvarjenja, kritiki in oboževalci so že prepričani, da je s tem romanom ne le presegla vsa njihova pričakovanja, temveč da je Pečat stvarjenja brez dvoma tudi njena najboljša knjiga doslej.
Dobrih 500 strani izjemnega branja bo tudi najbolj zahtevne bralce navdušil ne le z nesporno veščim, izrazno bogatim in tankočutnim besediščem, vpetim v tekoče in navdihujoče pisanje, temveč tudi z večplastnostjo zgodbe, poglobljenim poznavanjem pristnih zgodovinskih prepletov ter ozadij in nenazadnje osupljivo zanimivim osrednjim likom romana, ki je vse prej kot običajen ženski lik.
Robustna zunanjost izjemnega uma
'Dete ni bilo fant, pa tudi čedno ne. Njegov obraz je bil kot skleda močnika, bled kot popleskana tla.'
Junakinja Gilberthove zgodbe, ki nas prestavi v vznemirljivo obdobje 19. stoletja, je Alma Whittaker, ki ni ne lepa in ne zapeljiva, navkljub svojemu izrednemu umu, zaradi katerega se zgolj zdi, da jo v razmerju do soljudi dela nekolikanj pusto, pa vendar ni povsem nedovzetna tudi za ljubezen.
Ker Almo skozi zgodbo spremljamo praktično od njenega rojstva dalje, se dejstvo, da se je to nenavadno dete rodilo prav na prelomu stoletja, t.j. leta 1800, kmalu izkaže za nadvse priročno. Bralec namreč zlahka sledi neumornemu toku let življenja po meri časa, ki je odmerjen človeku. Čas, za katerega mislimo, da ga poznamo, namreč še zdaleč ni en sam in zagotovo ni edini možni. Podobno se v toku zgodbe zgodi tudi s prostorom. Ta prostor sčasoma razprostre v mnoštvo dimenzij, ki jih je moč raziskovati bosonogo, z ladjo ali kočijo, ter odkrivati s pomočjo zgodb, knjig in študij, teleskopov in mikroskopov, pa tudi duha.
'Potem se je zgodilo nekaj osupljivega: nekdo ji je v roke porinil pršečo baklo. Alma ni videla, kdo ji jo je dal. Še nikoli v življenju ji niso zaupali ognja. Bakla je bruhala iskre in kresnice plamteče smole, ki so se vrtinčile v zraku za Alamo, ko je letela skozi kozmos kot edino nebesno telo, ki ni ujeto v strogi eliptični tir.
Nihče je ni ustavil.
Bila je komet.
Ni vedela, da ne leti.'
Kakršen oče, takšna hči
Almini usodi sta s svojo svojskostjo, osebnostjo in zgledom pomenljiv pečat pečat dodala kar njena starša. Še posebno njen oče, Henry Whittaker, katerega zgodba je za razumevanje toka dogodkov dovolj pomembna, da si prilasti zajeten kos prve desetine tega čudovitega romana.
'Kako je njen oče prišel do tolikšnega premoženja, je zgodba, ki jo je na tem mestu vredno povedati, medtem ko čakamo, da deklica odraste in znova pritegne naše zanimanje. Tudi v letu 1800 namreč ni bilo običajno, da bi skoraj nepismen človek revnega rodu postal najbogatejši prebivalec svojega mesta, zato pa je način, kako je Henry Whittaker prišel na zeleno vejo, zares zanimiv - čeprav ne nujno imeniten, kar bi sam prvi priznal.'
Očetova zgodba v širši zgodbi Whittakerjev ostaja ena od nosilnih niti v življenju hčere, ki kot edini sad z njegovega drevesa ne pade daleč od vznožja.
'Bila je prava hči svojega očeta. To so o njej rekli že takoj na začetku. Že navidez je bila Alma Whittaker izrezan Henry: rusoglava, rdečelična, majhnih ust, širokega čela in obilnega nosu. Glede tega ni imela posebne sreče, čeprav je trajalo več let, da je to spoznala. Henryjev obraz je veliko bolj pristajal odraslemu moškemu kot majhni deklici. Sam Henry ni imel nič proti; rad je gledal svoje obličje - v ogledalu, na potretu, v otrokovem obrazu -, zato mu je bil Almin videz vedno v zadoščenje.
"Takoj se vidi, kdo je zaplodil tole," se je bahal.
Povrhu je bila Alma pametna kot on. Pa trpežna, pravi mali velblod - neutrudna in prav nič nergava. Nikoli bolna. Pa trmasta. Odkar je prvič spregovorila, v besedovanju ni znala odnehati.'
Napredni duh znanosti
Alma odraste v inteligentno, radovedno in trmasto botaničarko, ki strastno raziskuje rastline in življenje. Je prava znanstvenica - študiozna in predana, ki pa živi v času, 'ko je znanstveni svet še strogo ločeval med 'botaniko' (moškim proučevanjem rastlin) in 'družabno botaniko (ženskim proučevanjem rastlin.' In čeprav je bila slednja sicer pogosto na las podobna botaniki, so eno obravnavali spošljivo, druge pa ne.
Alma v tem času seveda odraste tudi iz punčke v žensko.
'Alma je bila zdaj visoka in plečata kot moški. Na pogled bi rekli, da bi bila zmožna vihteti sekiro. (Dejansko je bila zmožna vihteti sekiro, in pri svojem botaničnem terenskem delu jo je pogosto tudi morala.) To samo po sebi ni nujno pomenilo, da ne bi mogla dobiti moža. Nekaterim moškim so všeč večje ženske, ki obetajo krepkejši ustroj. Lahko bi se reklo, da je imela tudi čeden profil - vsaj z leve strani. Prav gotovo je bila prijetne, priljudne čudi. Vendar ji je nekaj manjkalo - pogrešala je neko nevidno, bistveno sestavino; in tako se je zgodilo, da kljub vsej izraziti erotiki, ki je tlela v njenem telesu, njena navzočnost ni razvnela domišljije nobenega moškega.'
Pri tem ji seveda ni ravno v pomoč, da se ima tudi sama za nelepo in da je njena (posvojena) sestra prava lepotica. Ta epski roman tako poleg občečloveških obzorij iskanj mestoma odklikuje tudi naravnost brutalno iskreno raziskovanje ženske spolne želje, žrtev in upov.
Skozi trnje neuresničenih hrepenenj, a tudi samovoljnega, uporniškega in neuklonljivega duha glavne junakinje, Gilbertova bralce počasi in mojstrsko zamakne v razmislek o tem, ali morda ne delamo krivice manj bahavim vrstam življenja, kot je npr. običajen, a nadvse trdoživ mah na vznožju vlažne skale. Si mar ta ne zasluži prav toliko občudovanja, kot so ga v obilju deležni histerično kričeči eksoti?
"Niso taki kot druge, večje ali pomembnejše rastline, ki so jih pregledale in pretipale že horde botanikov. Lahko bi rekla, da občudujem njihovo skromnost. Mahi so v svoji lepoti elegantno zadržani. V primerjavi z njimi je vse drugo v botaničnem svetu videti tako kričeče, kar preočitno. Razumete, kaj mislim? Saj veste, kako so večje, opaznejše rože včasih videti kot zabite, bebave avše, ko se zibajo in zevajo, na pogled tako osuple in nebogljene?'
Priporočamo v branje!
Pečat stvarjenja - Elizabeth Gilbert
Roman Pečat stvarjenja je izjemna zgodba o hrepenenju in odkrivanju novega, ki nas ponese v preteklost, hkrati pa odpira večna vprašanja o smislu našega bivanja, enakopravnosti žensk, meji med telesnim in duhovnim, med znanostjo in vero.
O romanu so zapisali:
- "Najboljše delo Elizabeth Gilbert doslej. Temeljito raziskan in živo domišljijski zgodovinski roman." - Wall St. Journal
- "Čudovito pisanje, prepojeno z nemirnim in naprednim duhom znanosti. Obvezno branje." - Booklist
- "Briljantno sozvezdje razuma in domišljije." - Kirkus
