Niet: Radi igramo hitro in na glas!

Kultna skupina Niet bo 10. decembra v dvorani Tivoli nastopila kot predskupina na koncertu legendarne zasedbe Motörhead.

9. 12. 2012

Ob tej priložnosti se je Sonja Javornik za revijo Story pogovarjala z vodjo skupine Niet.

Govorila pa nista le o tem, kaj imajo skupnega z Motörheadi, ampak tudi o glasbeni sceni pri nas in njihovi novi plošči z glasbo iz predstave Rokovnjači.

Povzemamo intervju ...

  • Kaj imata skupnega skupina Niet in Motörhead?

To, da smo oboji že malo v letih. Da radi igramo hitro in na glas. Da počnemo tisto, kar nam ustreza, in se ne oziroma na mnenje samozvanih kritikov.

  • Ste bili že prej na katerem od njihovih koncertov?

Jaz žal ne. Za druge pa ne vem.

  • Nieti ste pred kratkim izdali album z glasbo za gledališko predstavo Rokovnjači. Kako se je razvilo sodelovanje?

Režiser Miha Nemec, ki je, mimogrede, moj bratranec, mi je lani poleti predlagal, da bi skupaj naredili nekakšen pank muzikal. Zamisel se mi je takoj zdela zanimiva, še zlasti zato, ker je pomenila nov velik izziv tudi za Niet. O kakovosti predstave nisem dvomil, saj je Miha že s svojim 'odštekanim' prvencem Liferanti dosegel velik uspeh in zanj med drugim lani prejel Borštnikovo nagrado po presoji žirije.

  • Imate radi gledališče ali se vam zdi to že malo preživeta zvrst umetnosti?

Gledališča, iskreno povedano, ne poznam. Glede na to, kar slišim, pa menim, da je eno najbolj kreativnih in plodnih vrst umetniškega ustvarjanja v Sloveniji.

  • Kako pa ste se lotili glasbe za predstavo?

Najprej smo vsi člani skupine prebrali roman Josipa Jurčiča in Janka Kersnika, po katerem je narejena predstava, in se o njem veliko pogovarjali in razmišljali. Ko smo raziskovali pojav rokovnjaštva, sem se spomnil tudi na Francoisa Villona, začetnika francoske poezije iz 15. stoletja, ki je bil obenem pristen in večkrat na smrt obsojeni rokovnjač. Njegova neposredna poezija me je očarala že kot najstnika. Miha se je z vključitvijo Villona strinjal, zato sem najprej, še preden je bil scenarij za predstavo napisan, preuredil in uglasbil dve njegovi baladi - Bratje svinjsko trdih rokov in slovito Balado za obešence. Tema sem pozneje dodal še pesem Naj crkne rokovnjač. Preostale štiri skladbe sem napisal na podlagi scenarija. Pri ustvarjanju nam je bil v neprecenljivo pomoč naš stalni sodelavec Borut Činč (eks Buldožer), ki je dodal različne klaviature in številne dodatne instrumentalne verzije osnovnih skladb. Pri eni od skladb (Pod staro jablano), pri kateri smo potrebovali ženski vokal, pa se nam je, kot že na plošči Trinajst, pridružila naša dobra prijateljica Severa Gjurin.

  • Imate radi take tematske projekte ali vam je bolj všeč, ko lahko ustvarjate brez kakršnihkoli omejitev?

Na takšen način smo delali prvič in bilo nam je všeč. Že takoj smo uvideli, da je mogoče tudi v postavljenih okvirih razvijati domišljijo in ustvarjalnost. V nekaterih momentih celo bolj, saj nismo bili vezani na stereotipe, ki jih nekateri poskušajo še vedno obesiti na glasbo Nietov. Ponosen sem, da z vsakim projektom naredimo nekaj nenavadnega in novega. Tako je bilo pri Izštekanih, kjer smo 'klasike' Nietov spojili z resnično klasično glasbo, in pri albumu Trinajst, ki je bil narejen po načrtu 'filmskega scenarija'.

  • Kako si razlagate, da se vaša skupina vsebinsko precej bolj odziva na vrenje v državi kot pa kakšne mlade skupine?

Morda je to zato, ker smo preživeli dobršen del mladosti v nekem drugem, pravičnejšem sistemu, in v neki drugi, ustvarjanju in umetnosti bolj naklonjeni državi.

  • Pred desetletji so glasbeniki vodili prava gibanja. Mislite, da je danes glasba še pomembna v tem smislu?

Ne, ker je postala 'potrošna roba'. Poglejte, kaj se vrti po radiih in MTV, pa dobite odgovor. Drugi razlog je po mojem v tem, da se je svet postaral in izgubil vero v spremembo na bolje, ki je, morda naivno, prežemala hipijevsko kulturo šestdesetih let ali pank gibanje v začetku osemdesetih let. Žal so se v tem času namesto sveta spremenili ljudje - postali so stari, zagrenjeni, apatični in cinični.

  • Kako pomembno se vam zdi sporočilo? Ali tudi takrat, ko izbirate druge izvajalce za poslušanje, izbirate po sporočilu?

Sporočilo je bistveno. Lahko je zajeto v sami skladbi ali v ozračju, ki veje iz izvajalca ali obdobja, v katerem je ustvarjal.

  • Katere druge avtorje občudujete?

Preveč jih je, da bi lahko naštel vsaj del tega sveta, ki ga ljubim. Na splošno pa lahko rečem, da mi je bila vselej najljubša glasba iz šestdesetih let, od rhythm'n'bluesa Animalsov in zgodnjih Stonesov do hipijevskega in LSD-obdobja Beatlesov, Jimija Hendrixa in scene iz San Francisca. Iz sedemdesetih ljubim T. Rex, iz pank obdobja Sex Pistols, Ramonese in številne druge, še vedno sem nor na ska. Iz devetdesetih ne morem mimo Nirvane in Pixies. Poleg tega sem velik občudovalec jugoslovanske rok glasbe iz prve polovice osemdesetih let - Zabranjeno Pušenje, Azra, Idoli, Film, Haustor ...

  • Se vam zdi, da se morajo danes glasbeniki boriti tudi zase - glede na to, da bi založbe rade vse večji delež pri avtorskih pravicah, na primer?

Glasbeniki v Sloveniji so v težjem položaju kot kdaj prej. Trg je majhen, koncertnih prostorov primanjkuje, plošče na nosilcih zvoka so skoraj izumrle, radii vrtijo samo 'štance'... Izvajalci, ki bi radi živeli od svoje glasbe, se morajo podrejati pritiskom trga, drugi pa lahko ustvarjamo samo za hobi. Za mlade izvajalce, ki želijo kaj več, vidim prihodnost le v tujini. Za nas je to, žal, že prepozno.

  • Mislite, da se boste slovenski glasbeniki kdaj uskladili glede tega, kaj si sploh želite?

Ni dilema, kaj si želimo. Vsi si želimo enako, a je to zaradi splošnih razmer, ki vladajo v naši kapitalistično-potrošniški in vse bolj prazni družbi, nemogoče.

  • Se je v tem času bolj spremenila scena, oboževalci ali zasedba sama?

Zasedba se je vedno spreminjala. Ob naši vrnitvi leta 2008 sem povabil vse prvotne člane, Primoža pač nisem mogel, in vsi so se odzvali. Aleš Češnovar, ki je poleg Habiča in mene ustanovil skupino, prvi solokitarist Robert Likar in naš prvi bobnar v studiu Tomaž Bergant - Breht. Ob tem smo imeli neznansko srečo, da smo dobili fenomenalnega pevca Boruta Marolta - Dodija. Po izidu plošče Trinajst se je Češnovar poslovil, zamenjal pa ga je Janez Brezigar, ki je z nami vadil v 'anonimnem obdobju' v devetdesetih letih. Naši oboževalci? Ti so, kot kaže, vselej enako stari, večinoma najstniki in v zgodnjih 20 letih in nam s svojo mladostjo dajejo največ zagona za vztrajanje na sceni. Veseli nas tudi, da na koncerte prihajajo tudi starejši, tisti, ki so nas poznali še iz naših začetkov pred skoraj 30 leti; z njimi prav radi poklepetamo o preteklosti. Precej bolj kot naša postava in oboževalci se je žal spremenila scena. Medtem ko je v osemdesetih letih vrvela od ustvarjalnosti in optimizma, tega zdaj ne čutim. Takrat so bende najprej potiskala gibanja, pank, hard core, elektro-pop, alter scena na splošno, zdaj se vsak prebija sam. Možnosti za preboj mladih, kakovostnih bendov so občutno slabše. Nihče jih ne vrti po radiih, glasbena kritika je umrla, nimamo nobene glasbene revije, ki bi opozarjala nanje ... Starejši, uveljavljeni bendi kolobarijo po poletnih festivalih, eno leto na Rock Otočcu, drugo na Švicu ali Schengenfestu in spet obrnjeno ... Dolgčas.

Foto: Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri