Napovedujemo: Fotografska razstava Mankice Kranjec: »Po stopinjah mojega deda«

»To je moja povest o dobrih ljudeh, prijaznih vaseh, osamljenih razpotjih, prostranih njivah, skritih močvirjih in tistih poteh, kjer je nekoč hodil moj ded Miško Kranjec.

Napovedujemo: Fotografska razstava Mankice Kranjec: »Po stopinjah mojega deda« (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
4. 6. 2019 | Promocijsko sporočilo

Odprtje razstave: Sobota, 8. 6. 2019, ob 16h

Razstava bo na ogled: od 8. 6. 2019 do 31. 8. 2019, vsak dan od torka do nedelje med 10. in 18. uro

Kje: Galerija paviljona Expano, Murska Sobota, Prekmurje

Z vizualnimi podobami in skozi svoj objektiv, zlasti pa takšne, kot so videti danes, predstavljam motive slikovitih prekmurskih ravnic, kjer je dedek preživljal svojo mladost v močvirju, kamor je rad hodil na lov in kjer je lovil ribe.

V svoj objektiv sem ujela stare domačije, kjer se je rad srečeval s prijatelji, in tiste vasi, kamor se je enkrat na teden s kolesom odpeljal v pekarno po svež rženi kruh ... Mnogo teh podob danes ne obstaja več in mnoge so se močno spremenile. Nekateri rokavi Mure so izginili, nekatere poti je prerasel gozd in nekaterih hiš danes več ni. A ostalo je Prekmurje v vsej svoji preprosti čarni lepoti.

Sem pričevalka nekega časa, ki je v svoji prvotni podobi izginil, a vendar ostaja v spominih ljudi, ki so tisti svet še poznali. In hkrati sem dokumentaristka podob, ki bodo mogoče nekoč izginile. Na fotografije sem skušala zabeležiti nekaj tistih drobnih vsakdanjosti in zgodb “malega človeka”, ki jih je ded z veliko ljubeznijo, kot to zna le izvrsten pisatelj, opisoval v svojih knjigah in predvsem – kot jih je nekoč doživljal tudi sam.

Čeprav sem v Prekmurje z družino v preteklosti odhajala pogosto, pa so to običajno bili vedno krajši obiski. Zato sem si lansko poletje vzela čas, da doživim tisto pravo življenje med ravnicami, spim na postelji iz sena, in dolge poletne dneve preživljam med krasnimi ljudmi. Z mamo, očetom in našim psičkom Bluesom smo skupaj prepotovali Prekmurje podolgem in počez. Tam sem spoznavala tisti izjemni svet, ki ga moj ded opisuje v literarnih delih. V iskanju njegovih stopinj sem odkrivala svoje korenine in odgrinjala tiste plasti njegovega življenja, ki so mi bile doslej še neznane.

Da bi ulovila prve sončne žarke, ki pronicajo skozi trte v Lendavskih goricah, sem vstajala pred sončnim vzhodom. Iskala sem jutranje meglice na presunljivih ravnicah panonskega sveta, ko sem še pred jutranjim krikom sosedovega petelina s škornji brodila po blatu prekmurskih njiv. Opazovala sem žareče sončne zahode, ko se je nad deželo spustil mrak, in več ur čakala štorklje, da priletijo v svoje gnezdo ...

Fotografska razstava me je med nastajanjem popeljala na globoko čustveno popotovanje, fotografije pa bodo v izbranih starih lesenih prekmurskih okvirjih, ki sem jih našla pri lokalnih starinarjih, na stenah galerije subtilno ustvarjali povezavo med preteklostjo in sedanjostjo.

Razstavljene fotografije sem dopolnila s citati iz dedkovih knjig in jih opremila s spomini in zgodbami mojega očeta Matjaža, ki me je na tej edinstveni poti vodil vse od Velike Polane in Turnišča, pa do Črneca in Mirišča, nato naprej od Ložiča pa do Lendave in vse do Lendavskih goric. In nato spet nazaj v Veliko Polano. Prav ti zapisi, ki dopolnjujejo izbrane vizualne podobe, pripovedujejo povsem svojo enkratno zgodbo o človeku, ki je bil veliko več kot le izvrsten pisatelj. Bil je človek Prekmurja in ponosna sem, da je bil moj dedek.«

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri