Mojca Debelak: "Točno ob pol dveh, ko mi je umrla mama, sem začutila in storila to ..."

Ko je avotrici prispevka Mojci Debelak umrla mama, je storila nekaj, kar prizemljena bodoča ekonomistka ne bi nikoli. Tistega dne je tudi doživela največjo transformacijo in si priznala nekaj, kar njenemu razumu ni bilo všeč. V nadaljevanju si preberi, zakaj je Mojco prav smrt mame tako močno zaznamovala.

Mojca Debelak: "Točno ob pol dveh, ko mi je umrla mama, sem začutila in storila to ..." (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
3. 11. 2016

"Te dni nas je večina vsaj za hip pomislila na vse, ki so nas že zapustili. Odvrgli so svoje telo, svoj »kostno kožni plašč«, in odšli kdo ve kam. Onkraj. V nebesa. Morda pekel. Dušni svet. Skratka, Nekam.

To je kraj, ki človeštvu že od nekdaj buri domišljijo. Človek naj bi bil edino živo bitje, ki se možnosti smrti zaveda tudi, ko ni zanj neposredne nevarnosti.

Tako človeka že od samega rojstva ogroža in zaznamuje smrt, pa če si to prizna ali ne.

Četudi gre za preprosto življenjsko dejstvo, logično posledico rojstva in staranja, mnogi vseeno na tiho upajo, da sklepa življenjske poti nikoli ne bodo dočakali.

Šušnjič tako na primer meni, da ni bolna tista družba, v kateri večina članov veruje ali ne veruje v boga in onostranstvo, temveč tista, katere pripadniki se do vseh teh kategorij in s tem tudi do ostalih duhovnih vrednot vedejo ravnodušno.

Po njegovo takšni duhovno prazni ljudje nimajo nič za deliti.

Jung je ob tem enako zanimivega mnenja, da se je strahu, ki je povzročen zaradi razglabljanja o smrti, možno upreti.

Kajti, kdor ne stori vse, kar more, da bi si oblikoval pojmovanje o posmrtnem življenju, vsaj neko predstavo, hipotezo ali si postavil kakšno vprašanje o nesmrtnosti, pa čeprav ostane neodgovorjeno ali nedokazano, je nekaj izgubil, saj je posmrtno življenje prastara dediščina človeštva, skrivno življenje, ki se mora priključiti našemu življenju, da bi le-to postalo celota. 

Ko mi je umrla mama

Zdi se torej vredno, da tudi sama spregovorim o kralju in kraljici smrti, ne nazadnje gre za moje začetke v Energijskem centru MojChi, največjo transformacijo, kar sem je doživela do sedaj, nedvomno. Umrla mi je mama.

Bila sem premlada in vsaj navidezno nepripravljena. V resnici je točno ob pol dveh, ko je mama izdahnila, moja duša doživela ponovno rojstvo, vstajenje, ki se ga je dalo začutiti s kostmi in kožo.

Ob njeni smrtni postelji sem takrat preprosto »vedela«, kaj moram storiti. Jo spustiti, podpreti, popeljati v svet svetlobe.

O tem me nihče ni učil. Naredila sem nekaj, kar prizemljena bodoča ekonomistka ne bi nikoli.

Odprla sem se neznanemu, prisluhnila intuiciji in bila mirna kot še nikoli. Brez pompa, solz in smiljenja sebi.

Za hip sem pozabila na sebe, na svojo bolečino, izgubo. Odprla sem se njej, pesmi, ki jo lahko slišiš le, ko prisluhneš skozi srce.

Tistega dne sem ob njenem truplu uporabljala zanimive besede, nekako sem vedela, da gre zgolj za prehod, čeravno o tem nisem poprej prebirala bukel in absorbirala starodavnih filozofij.

Toda tu se zgodba šele začne.

Ko je odšla, se je v meni odprla neznana razsežnost, ki mi je po čudnem (ne)naključju omogočala, da vidim zasmrtni svet.

Seveda se je to dogajalo že prej, mnogo prej, a sem to gladko ignorirala in zato ta skrivnostni svet ni obstajal. Toda po maminem odhodu se nisem mogla več pretvarjati, mižati.

Morala sem izustiti priznanje sama sebi, po tem, ko sem opravila še številne t.i. readinge, ki so bili več kot uspešni.

Priznala sem si torej (in verjemite, da mojemu ratiu to ni bilo všeč): »Slišim umrle, jih vidim, vonjam.«

Ni mi potrebno poudarjati, da je svet do takih izjav sila skeptičen, a to mi še danes zelo dobro gre.

Ta posluh za vibracije onkraj, kar potrjujejo tisti, ki me poiščejo, me priporočajo dalje, da ljudem predam sporočila umrlih svojcev.

Mlada in nora, zato verjetno drzna, sem začutila, da moram deliti naprej, kar vidim sama, navkljub posmehu.

Danes sem hvaležna, da sem premogla ta pogum, ker sem bila bogato nagrajena z vedno novim znanjem, ki mi je dostopno in ga ne najdemo v knjigah. Le v duši začetkov in koncev. V srčiki stvarjenja.

In ta zgodba, moja lastna, me še dandanes opominja in me opogumlja, da je v vsaki smrti novo rojstvo. Rodila se je »nova« Mojca. 

Ko sem te dni tako ljudi opazovala, kako prižigajo svečke na grobovih (ki mimogrede predvsem prispevajo k onesnaženju), kako z veseljem tekmujejo s sosedom, kdo ima večji šopek ali ikebano, kako smo obremenjeni, da nas drugi vidijo kako zvesto stojimo na grobu prednikov, sem pomislila, da je vsak človek v resnici kot kokoš.

Kokoš, če ste jo kdaj opazovali, se pogosto ne zaveda, kaj se dogaja. Zjutraj odide na pašo, zvečer se vrne v kurnik.

Naslednje jutro gre spet na svoj lakomni pohod in zvečer k počitku. Lastnik ji vsak dan trosi hrano, da ima kaj jesti, a ta pravzaprav sploh ne ve, da jo hrani lastnik.

Kokoš in lastnik tako razmišljata in vidita realnost povsem različno. Lastnik razmišlja:» Koliko kokoš tehta, koliko jajc znese?« Ko jo vzame v roke, da bi preveril, če je že za v lonec, kokoš to v zamaknjenosti hranjenja doživlja kot ljubezen ali naklonjenost. 

In tako tudi mi ljudje, prepogosto, ne vemo, kaj se dogaja. Ne vemo od kod prihajamo, kam gremo, koliko let življenja še imamo, kdo nas bo peljal »tja« ali kako je tam, na oni strani.

Ukvarjamo se z vidika vesolja, življenja, obstoja nepomembnimi rečmi.

Kralj in kraljica smrti sta v tem primeru kot lastnik kokoši. Ne vemo, kdaj nas bosta obiskala, dohitela, ker smo preveč zatopljeni v zaznave vida, vonja, sluha, tipa, okusa in idej. 

Nimamo občutka, da se staramo, da ne živimo sebe, da zapravljamo čas, da se redimo kot kokoš, dokler nam kralj ali kraljica smrti ne odseka glave. Hop. In je prepozno. Nauk je seveda očiten.

Zbudimo se in spoznajmo kaj je onstran naših dogem, prepričanj, naučenega. Zbudimo se v svet zavedanja. Potem bomo šele zares zaživeli, pa čeravno v večnem objemu kralja ali kraljice."

Napisala: Mojca Debelak, celostna terapevtka karmične diagnostike, hipnoterapije, intuitivna svetovalka, medij

Fotografije: osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri