Karl Marx - revolucionar in njegov čas

Marxova življenjska pot je tako trdno vpeta v vtinec dogajanja, ki so botrovala vojnam in revolucijam od Napoleona do prve svetovne vojne; zgodnjim krizam svetovnega kapitalizma; zametkom in razvoju mednarodnega delavskega gibanja in komunizma; in filozofsko-znanstvenemu napredku od Hegla do Darwina.

Intimni pogled v življenjske razmere Karla Marxa poleg njegovih najbližjih nujno zajema številne somišljenike in sodelavce. Prvi med njimi je seveda Friedrich Engels, ki je več kot le 'stranski junak' te biografske knjige, saj je bil navsezadnje ključna osebnost pri prenosu izvirnih Marxovih idej v poznejši 'marksizem'.

• 'O Karlu Marxu se že desetletja krešejo mnenja, a še nikoli tako srdito kakor prav dandanes. Svojo dobo je zaznamoval kot nihče drug. Za nekater sovražnik, prasovrag človeške civilizacije in vladar kaosa, za druge daljnovidni in ljubljeni voditelj, ki usmerja človeški rod v svetlejšo prihodnost. V Rusiji so njegovi nauki uradna državna doktrina, v fašističnih državah pa bi jih radi izstrebili. Na ozemljih pod oblastjo kitajskih sovjetov se Marxova podoba pojavlja na bankovcih, v Nemčiji pa so njegove knjige sežgali.' - Boris Nikolajevski in Otto Manchen-Helfen, knjiga Karl Marx - Mož in borec

Skoraj vse o Karlu Marxu 

Topel in šaljiv, jezen in zajedljiv

Dejstva, zanimivosti in nekaj anekdot iz življenja Karla Marxa:

• Karl Marx se je rodil v Trieru na jugozahodu Nemčije 5. maja 1818, ob koncu treh desetletij revolucionarnih vrenj in reakcionarnih protiudarcev, ki so oblikovali življenje njegovih staršev, močno vplivali na njegovo vzgojo in izobrazbo ter ustvarili politične strasti in politične nasprotnike, ki so ga spremljali vse življenje.

• Marxov študij prava je zahteval dolgotrajno finančno podporo družine. Ženskam je bil študij na univerzi omogočen šele na začetku 20.stoletja, zato je bila za Karlove sestre potrebna druge vrste investicija: t.j. dota, ki bi jim omogočila solidno poroko.

• Karl se je še kot študent zagledal v Jenny von Westphalen, sestro svojega prijateja iz otroštva. Medtem ko ji je vztrajno dvoril, je bila Jenny sprva zadržana prejemnica njegove pozornosti. Njuno zaroko, začetek vseživljenjske obojestranske predanosti, so večkrat opisovali kot pravljično romanco, v kateri se združita lepa mladenka, 'najlepše dekle v Trieru', 'krasotica plesnih zabav', 'začarana princesa', hči visokega pruskega uslužbenca iz ugledne aristokratske družine, in kosmat, temen prostak sumljivo judovskega izvora - izjemno zmagoslavje ljubzeni in naklonjenosti nad predsodki in socialnimi razlikami.

• Marx se je kot kritično pero in urednik Rheinische Zeitunga navadil dodobro smešiti pruske cenzorje, ki so bili pogosto srednje visoki birokrati brez univerzitetne izobrazbe in so članke le težko razumeli. Pogosto so črtali razmeroma nedolžne prispevke, dovolili pa tisk subverzivnejše. To je vlado postavljalo v nenavaden položaj, saj je morala obsojati časopis, ki je prestal njeno lastno cenzuro.

• Ko se je Marx kot urednik polemičnega časopisa Rheinische Zeitung, ki mu je pod njegovo uredniško taktirko znatno rasla naklada, prvič podrobneje srečal s komunističnimi idejami, jim ni bil naklonjenjen.

• Ko se je Engels domov grede iz Manchestra ustavil v Parizu, kamor je za nekaj časa emigriral Marx, da bi se seznanil z urednikom časopisa in revije, ki sta objavljala njegove spise, a je nazadnje ostal pri Marxu kar deset dni. Čez dan sta sestavljala načrte za skupno knjigo, ob večerih pa skupaj hodila v neko kavarno, kjer so se zadrževali emigrantski radikalci iz Nemčije in drugih evropskih držav. Eden od gostov je bil tudi Mihail Bakunin, ki je Engelsa odpeljal na sestanek tajnega društva francoskih komunističnih delavcev.

• Marx je bil večji del petdesetih let precej na dnu. Njegova osama v pregnanstvu in aretacija ter obsodba njegovih privržencev v Kolnu pomenijo konec desetletne faze političnega aktivizma. Iz revolucionarja, ki je dejavno posegal v dogodke in jih celo povzročal, se je prelevil v zgolj opazovalca, ki je pronicljivo komentiral aktualne razmere in iskal vse mogoče dokaze, ki bi utegnili nakazati spremembo na bolje.

• Ko mu je 1855 umrl osemletni sin zaradi tuberkuloze (ali morda zaradi razlitja slepiča), ga je nadvse potrla. Po Edgarjevi smrti je bil Marx še dve leti in pol depresiven in potrt. Obupu se ni povsem vdal le zaradi - kot je napisal Engels - 'misli nate in tvoje prijateljstvo in upanja, da lahko na tem svetu skupaj še vedno storiva kaj smiselnega.'

• Marx pravzaprav ni nikoli napisal zares obsežnega teoretskega dela. Bil je namreč velik perfekcionist, ki je tekste nenehno prepisoval in popravljal tisto, kar je že zapisal, v skladu z najnovejšimi najdbami. Za časa Marxovega življenja sta bili tako objavljeni le dve knjigi: Prispevek h kritiki politične ekonomije (1859) in prva knjiga Kapitala (1867). Poleg gradiva, ki je bilo objavljeno v tisku, je Marx zapustil nezanske količine rokopisov o ekonomiji, ki jih je Engels uredil in objavil v drugi in tretji knjigi Kapitala. Še dodatni rokopisi o zgodovini politične ekonomije so bili kasneje objavljeni pod naslovom Teorija presežne vrednosti.

• Vse tri od preživelih otrok Karla in Jenny so bile deklice. A čeprav Karl ni skrival, da bi mu bil moški naraščaj ljubši, je bil nadvse ljubeč oče. O tem pričajo tudi ljubeča pisma, ki jih je Marx pisal hčeram, kadar je bil na obisku pri Engelsu v Manchestru in njihovi odgovori, ki pričajo o tesni povezanosti. Marx je bil odločen, da odrastejo v prave dame, zato so se učile francosko in italijansko, imele ure risanja, vadile klavir in petje. Njegove hčere so bile za tiste čase nenavadno visoko izboražene, kasneje pa obiskovale celo ure gimnastike, kjer so vneto telovadile, oblečene v 'blumerke', škandalozne spodnje hlače z elastiko, ki so jih tako spodbujale feministke iz sredine 19. stoletja. In Karl je z njimi z največjim veseljem razpravljal tudi o politiki.

• Marx je kot človek znal biti topel, šaljiv in gostoljuben, a tudi jezen, zajedljiv in sovražen. Bil je iskren in zvest prijatelj, a tudi ognjevit in bojevit sovražnik. In včasih so vse na svoji koži občutili isti ljudje.

• Marxovo zasebno življenje je bilo dokaj konvencionalno za tisti čas. Bil je patriarhalen, puritanski, buržoazen, delaven, neodvisen, kultiviran, ugleden, nemški, z nekaj judovske patine. Nič nenavadnega za pripadnika srednjega razreda. Redki vidiki Marxovega življenja: njegova odkrita ljubezen do otrok, njegove boemske delovne navade, podpiranje svobodomiselnosti (celo pri ženskah v njegovem življenju) in viharno čustvovanje, ki ga je kazal tako v prijateljstvu kot sovraštvu, bi ga utegnilo umeščati bolj proti eni strani spektra. Edini znak, po katerem bi lahko človek ob Marxovem konvencionalnem videzu uganil, da je radikalec, so bile njegove kronične finančne težave. Pa še pri tem si je družina prizadevala ohranjati videz solidnosti in z Engelsovo velikodušno pomočjo, je lahko postala še bolj konvencionalno buržoazna. Se zdi čudno? Morda bi dilemo razjasnil podatek, da je šele v 20. stoletju demonstracija javnih stališč tudi v zasebni sferi postala merilo posameznikove verodostojnosti, medtem ko v Marxovih časih to nikakor ni bila.

• Marxov pogreb je bil skromen. Tri dni po njegovi smrti se je zbral le ducat žalujočih: poleg Engelsa še najmlajša hči Eleanor, dva zeta, dva prijatelja, ki ju je Marx prek Engelsa spoznal v Manchestru, oba znanstvenika, in Wilhelm Liebknecht, ki je s celine pripotoval v London kot predstavnik nemških socialnih demokratov. V nasprotju s pogrebom Jenny Marx pred dobrim letom dni je bil ton na pogrebu njenega mmoža predvsem političen. Brali so telegrame sožalja francoskih, ruskih in španskih socialistov, glavni nagrobni govor pa je imel seveda Engels.

Povzeto po biografiji Karl Marx. Revolucionar in njegova čas, ki je hkrati vsestranska zgodovinska razprava o življenju 19. stoletja.

Na tem mestu ti v branje priporočamo tudi prispevek:

• Kaj pa, če je Marx imel prav?

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ