Ivan T. Berend: Zgodovina v mojem življenju

Ivan T. Berend, eden najodličnejših primerjalnih zgodovinarjev in ploden avtor zgodovinskih knjig, je tudi človek, ki je preživel Dachau in dosegel slavo tako z madžarsko kot mednarodno akademsko kariero. Bil je predsednik madžarske akademije znanosti, leta 1990 pa je po več kot štiridesetih letih dela kot znanstvenik v komunistični državi emigriral v Los Angeles.

Svoje življenje je doživeto popisal v avtobiografiji Zgodovina v mojem življenju.

Ivan T. Berend: Zgodovina v mojem življenju (foto: profimedia) profimedia
1. 2. 2014

Kot priča najstrašnejšim časom v Srednji Evropi dvajsetega stoletja: njenemu industrializiranemu množičnemu pomoru, genocidu, zatiranju, hiperinflaciji in revščini, njenim revolucijam in boju za boljše živeljenje, je vsekakor imel o čem pisati.

"Rodil sem se v nesrečnem času na nesrečnem kraju, v Budimpešti na Madžarskem med veliko gospodarsko krizo," je danes mednarodno priznani zgodovinar zapisal v samem uvodu zapisa svojega življenja. In tega je želel zapisati prav zato, da bi osvetlil življenje v neki sredjeevropski državi v obdobju fašizma in komunizma od znotraj - z zornega kota lastne izkušnje zgodovine.

Dan, ko se je končalo otroštvo

"V normalnih okoliščinah je konec otroštva težko pripisati točno določenemu datumu. Za svoje otroštvo pa lahko rečem, da se je končalo 31. oktobra 1944. Tedaj sta se tako zgodovina kot položaj naše družine obrnila od slabega na slabše. Madžarska se je pridružila Hitlerjevi vojni leta 1941 in napovedala vojno tako Sovjetski zvezi kot tudi - še vedno je težko razumeti - Združenim državam."

Tistega dne so zgodaj zjutraj pred domačo hišo prišli nemški vojaki, ki jim je oblečen v črno uniformo oborožene milice Madžarske nacistične stranke načeloval Miki Toth, med drugim tudi sin hišnice in Ivanov prijatelj iz otroških let. Prišli so, da bi odpeljali moške, starejše od šestdeset let, in dečke - skratka ves moški živelj, ki do takrat že ni bil na prisilnem delu.

Ne gre ubogati vsakega ukaza!

"Tovornjak se je ustavil v sosednji ulici pred poslopjem, v katerem je v drugem nadstropju živel eden od mojih sošolcev, vendar nisem imel poguma, da bi se izmuznil, ker je bilo moje ime že na seznamu, ki so ga imeli v rokah Nemci. Če sem se hotel izogniti usodi, je bila to verjetno moja zadnja priložnost. Lahko bi noč prebil v prijateljem stanovanju in zjutraj med prekinitvijo policijske ure odšel domov. Še vedno me je sram, da nisem vzel usode v svoje roke. Pozneje sem svojo prvo hčer nalašč poskušal naučiti, naj ne uboga vsakega ukaza. Govoril sem ji, naj teka po travi, če je le kakšno znamenje kazalo, da je to prepovedano."

Odpeljali so jih v mestece onkraj Donave ob Blatnem jezeru, Lepseny, kjer so spali v skednju, čez dan pa bili gnani na prisilno delo v šestnadstropno zgradbo ob železnici, ki jo je nemška vojska uporabljala za skladišče, nedolgo po svojem 14. rojstnem delu je bil skupaj z mnogimi v živinskih vagonih deportiran v zloglasni Dachau.

davidova zvezdaDachau, blok št. 30

In vse to je bilo šele začetek dolge agonije. Agonije tistih, ki jih je bilo takrat zlahka prepoznati že na daleč. Po tisti rumeni zvezdi, ki jo je moral nositi vsak Žid.

Ivan T. Berend je v Dachau prebil strahotno zimo in pomlad 1944/45.

Prenaseljeno taborišče sta desetkali griža in tifusna vročica, znana so tudi poročila o neverjetnih strahotah in okrutnostih nad dobesedno komaj še živimi človeškimi trupli, kar je besedo Dachau naredilo za sopomenko besede smrt.

Pa vendar je kasnejši zgodovinar in predavatelj v teh grozljivih okoliščinah paradoksalno izrasel v optimista:

"Dachau je ostal z menoj za vse življenje, čeprav na srečo ne v obliki stalnih zdravstvenih težav - čeprav so me po vrnitvi mučile bolečine v kolenskem sklepu, ki sem jih moral zdraviti ob koncu štiridesetih let in so se v šestdesetih in sedemdesetih letih ponovile. Dovolj nenavadno je, da Dachau, najhujša izkušnja mojega življenja, v mojem spominu in nagonskem odzivanju ni ostal kot travma. Presenetljivo je, da sem ga pozitivno ponotranjil. S to življenjsko izkušnjo se počutim vleiko močnejšega. Mislim, da zaradi nje mnogo bolje razumem človeški značaj in krhkost civiliziranega vedenja. Vem, da lahko v težkih razmerah človečnost izpuhti, in naučil sem se, kako pomembna je vzajemna pomoč. Ta nauk se mi je globoko vtisnilo v duha. Zasovražil sem izključevanje na plemenski osnovi. Naučil sem se sovražiti sovraštvo."

Bele zastave na hišah bavarske vasi

1. maja 1945 se je za Berenda vojna končala. Ko je takrat zagledal prvega ameriškega vojaka, se je zavedel, da se je njegova Golgota končala. Skoraj.

"Čez dva dni sem bil na tem, da umrem. Po dolgih mesecih stradanja nisem bil več vajen hrane in moje telo ni preneslo nenadne spremembe. Zaradi hude diareje sem skoraj umrl."

Na srečo je svoji prezgodnji smrti ponovno ubežal, trajalo pa je še okoli štiri mesece, da si je docela opomogel po peklu zaporov in koncentracijskega taborišča. Sledila je vrnitev v rodno Budimpešto.

"Pozvonil sem in oče je odprl vrata. O meni niso imeli nobenih novic. mati je režim Puščičnega križa preživela v zatočišču, v 'varovani hiši' v Budimpešti ... oče, ki je s svojim bataljonom prehodil Nemčijo do koncentracijskega taborišča Mauthausen, se je vrnil komaj mesec dni pred menoj. Stara mati je ostala v našem stanovanju, potem ko je postala hiša del geta, in je tudi preživela. Družina je bila spet skupaj - razen mojega brata. Tistega dne sem izvedel za njegovo smrt in izgubo mnogih drugih sorodnikov."

Vrnil se je v šolo, da bi nadaljeval, kjer ga je sosledje krutih dogodkov prekinilo, kar po doživetem nikakor ni bilo tako enostavno, kot bi si človek morda mislil.

Iz pekla v pekel

Berend se je po vrnitvi domov v svoji državi počutil kot obstranec. Ne le, da je bila država v ruševinah, pretresale pa so jo tudi številne demonstracije ...

"Pogosto smo slišali: 'Več se jih je vrnilo, kot jih je bilo prej tukaj!'" morda najbolje ponazori prenaglašeno protijudovsko klimo, v katero se je naravnost iz pekla vrnil.

"Dejstvo, da sem pripadal manjšini, ki so jo v prejšnjih letih zatirali in zapostavljali, je v meni porajalo naravna solidarnostna čustva. Ta so se še okrepila v študentskih letih, ko sem se spoprijateljil z nekaterimi kolegi, ki so pripadali nižjim družbenim slojem, in sem tudi na podlagi njihovih izkušenj podpiral obljubljene družbene spremembe."

Avtobiografija Ivana T. Berenda, priznanega madžarskega ekonomskega zgodovinarja, kasneje pa tudi profesorja na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu, je v prvi vrsti nadvse nazoren prikaz življenja na Madžarskem v enem od njenih najbolj trpkih zgodovinskih obdobij.

"Priča sem bil najstrašnejšim časom v Srednji Evropi dvajsetega stoletja: njenemu industrializiranemu množičnemu pomoru, genocidu, zatiranju, hiperinflaciji in revščini, njenim revolucijam in boju za boljše življenje."

Zgodovina v življenju zgodovinarja

Svetovno znani zgodovinar v knjigi 'Zgodovina v mojem življenju - Spomin na tri obdobja' doživeto popiše, kako je na lastni koži doživel pet menjav oblasti, dve revoluciji, zapor in koncentracijsko taborišče.

"Moje podajanje ni strog kronološki zapis. Pretekla zgodovina našega življenja je vedno del naše sedanjosti, prihodnost pa je vključena v našo preteklost. Kar sem doživel v otroštvu, je postalo del mojega poklicnega življenja in je močno vplivalo na moj način mišljenja, medtem ko mi je srednješolski študij določil celotno življenje. Zgodovinski dogodki so postali del mojega zgodovinarskega dela, kot zgodovinar pa sem dobil navdih, da sam poskušam vplivati na zgodovino."

Kar mu je tudi uspelo. Na njemu lasten način. Kar med drugim razkrije tudi v knjigi, ki je poleg vsega naštetega tudi subtilno pričevanje o stiskah intelektualcev, ki jim diktatorski sistemi, v katerih živijo, puščajo le tri možnosti:

  • ali ostanejo v osami in se posvetijo znanstvenemu delu ter se odrečejo političnemu delovanju,
  • so v opoziciji, kritizirajo in razkrinkavajo režim ter sprejmejo zapostavljanje in izključevanje,
  • ali pa ostanejo v političnem sistemu in delujejo za reformo države, kritizirajo režim na legalen način in si prizadevajo za spremembe znotraj obstoječe ureditve.

Ivan T. BerendV knjigi, ki je pred dnevi izšla v založbi Modrijan, tako beremo, da se je Ivan T. Berend odločil za slednjo pot in bil vse od poznih šestdesetih let glasnik reform, ki so na svojem vrhuncu zrušile madžarski komunizem.

Knjiga obravnava tudi temeljna zgodovinska vprašanja in polemike ter ponuja primerjavo med evropskih in ameriškim visokošolskim sistemom ter avtorjeve poglede na življenje v Združenih državah Amerike.

Berend je svojo knjigo želel posvetiti predvsem bralcem na Zahodu, 'ki jim pogosto ponujajo preveč poenostavljene razlage življenja za železno zaveso.'

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri