Po t.i. mariborski drugi vstaji, 26. novembra, na katerem je župana Franca Kanglerja 6000 zbranih protestnikov pozivalo k odstopu s skandiranjem do takrat že ponarodelega Gotof je!, se je nekaj dni kasneje nasilno končal tudi ljubljanski shod.
V središču Ljubljane, se je v petek, 30. novembra, mudil še eden od naših fotografov, Aleš Pavletič.
Na tem mestu zato objavljamo nekaj njegovih posnetkov, po katerih si bomo dotični protestni shod žal bolj zapomnili kot po sporočilu, ki ga je tam zbrana 10.000 glava množica takrat želela sporočiti političnim veljakom, vladi in nekaterim slovenskim županom.
Eskalacija nasilja v Ljubljani je tega dne ne le zasenčila pred tem več ur trajajoče mirne, a sporočilno jasne demonstracije, temveč tudi vse proteste, ki so istočasno mirno potekali v Kopru, Novem mestu, Novi gorici, Ajdovščini, Trbovljah in Velenju.
In 'uspeh' petkovih demonstracij?
Policijske uprave Ljubljana so dan po teh protestih sporočili, da so med izgredi v Ljubljani pridržali 33 kršiteljev javnega reda in miru. Ranjenih je bilo 5 policistov in 10 protestnikov. Prvič je bil nad demonstranti uporabljen vodni top in izvedeli smo, da so neonacistične skupine v Sloveniji še kako prisotne.
Protestni val se nadaljuje!
Protestnega vala to ni ustavilo in naslednji dnevi so postregli z novimi shodi.
Med drugim sta v ponedeljek, 3. decembra, hkrati potekala protesta v Ljubljani in Mariboru.
A medtem ko je prvi naslednji dan generiral številne pozitivne odzive javnosti, simpatične anekdote s protestnega marša po ljubljanskih ulicah in fotografije policistov z rdečimi nageljni zataknjenimi v sicer polni boljni opravi, ki so obkrožile svet, se je shod v Mariboru končal s številnimi ranjenimi policisti in protestniki, pa tudi večjo gmotno škodo.
Epilog ...
Po več tednih napetosti in kar treh mariborskih vstajah, ki so na mariborske ulice zvabile na tisoče protestnikov, več 100 poškodovanih in škodi, ki se šteje v več 10 tisočih evrih, je Franc Kangler nekaj dni kasneje (torej včeraj) le odstopil z županskega mesta.
Je prva domina, kot 'uspehu' pravijo protestniki, padla zaradi vztrajnosti protestnikov, številčnosti ali morda ... njihove nasilnosti, kar sicer glasno poudarjajo le redki posamezniki, si jih pa precej več vsaj potihoma misli?
Z že nekaj malega brskanja po spletu bi to možnost lahko zavrnili kot dvomljivo. Uspeh protestov, od katerih jih danes po svetu večina poteka mirno, je odvisen od tako številnih dejavnikov, da bi ga nikakor ne mogli zreducirati na en sam imenovalec.
Konec koncev bi takšno trditev postavil na majava tla že včerajšnji mirni in dostojanstven protest študentov in profesorjev univerz, ki so okoli slovenskega parlamenta, ki je odločal o proračunih za prihodnji dve leti, sklenili živi krog. Po mirni poti, z jasnimi argumenti in odločnim nastopom so dosegli, da se je parlament odločil o dodatnih 16 milijonih evrov za visoko šolstvo in znanost.
Impresivno, ni kaj.
Res pa je, da danes te novice zlepa ne boš več našla na prvih straneh večine medijev. Včeraj so namreč potekali tudi sicer mirni protesti Ejga, konc je! v Kranju, medtem ko so se v Kopru protestniki sodišča lotili kar s pirotehniko ...
P.S.
"Pri protestih gre za igro števil. Če se nas nabere zares veliko, to prisotnim zagotavlja relativno varnost in neprimerno poveča možnost, da so protesti uspešni. V nasprotnem primeru pa so tisti, ki na protest pridejo v hudih škripcih, pa tudi v življenjski nevarnosti. Problem pri vsem skupaj ostaja, da se, medtem ko se mi doma odločamo, ali bi na protest šli ali ne, tudi vsi drugi doma odločajo to isto. Ali nas bo nazadnje tam veliko ali ne, pa je v danem trenutku praktično nemogoče z gotovostjo napovedati." - Dan Gardner, pisec, novinar in predavatelj, v blogu o psihologiji in nepredvidljivosti revolucije (komentar protestov v Egiptu in Iranu).
