"Danes ustvarjamo spomine prihodnosti" (piše: Jure Marolt)

Veš, da piha res močna burja, ko devetdeset kilogramov težkega možaka premakne za tri metre, ko stopi iz avta za trenutek ali dva v upanju, da bo fotkal razburkano morje.

"Danes ustvarjamo spomine prihodnosti" (piše: Jure Marolt) (foto: Jure Marolt) Jure Marolt
20. 7. 2016

V našem Kadjaru smo bili trije od petih ljudi, ki jim je minuli petek uspelo priti iz Paga. Lokalni starci so trdili, da je pihala najmočnejša burja v zadnjih petnajstih letih.

Trajekti niso vozili, mostovi so bili zaprti, gorska reševalna služba je norela levo in desno, avtocesta zaprta, kolone in totalna zmeda. Top, tega ne bomo pozabili nikoli.

Ko je burja najbolj zapihala in smo bili varno situirani v našem nepremakljivem jeklenem konjičku, se nisem mogel upreti skušnjavi in sem na ves glas zavpil tisti znani stavek poročnika Dana iz Forresta Gumpa, ko je sredi nevihte na odprtem morju zakričal v nebo: »You will not sink this boat!«

Torej smo krenili zelo zgodaj, nehote spregledali kakšno opozorilo in znak, se zapeljali do Zadra in potem po stari cesti čez Velebit do Svetega Roka, kjer smo se uspešno priključili na avtocesto.

V nasprotno smer pa desetkilometrska kolona, so se mi reveži prav smilili. Seveda nismo vedeli, da nas čakajo takšne ekstremne vremenske razmere, ker nismo poslušali radia ali gledali televizije.

To pa zato, ker sem pred odhodom naložil osem ur totalno hudih summertime mixtejpov. To se ne ustavi, ampak samo šopa. Na dopustu človek ne sme biti pozoren na opozorila. To uniči vzdušje.

Tudi festival je vseskozi spremljalo takšno vreme. Ali je pihalo tako, da si se skoraj zaletel v soseda, ali pa je dež naletaval pod takim kotom, da te je ujel še v zaprtem prostoru, ki je imel odprta le vhodna vrata.

Tudi to je svojstveno doživetje. Ampak ko si na dopustu, te to manj moti.

V mojih srednješolskih letih smo bili prva generacija, ki jo je okužil hip hop. To smo poslušali cele dneve. Presnemavali CD-je, si posojali discmane, oblačili preširoke hlače, ker se nam je to takrat pač zdelo kul, čeprav smo izgledali kot papki. In prvi večer na Fresh Islandu sem prišel na svoje ravno takrat, ko sem to najmanj pričakoval.

Nek DJ, za katerega sem prvič slišal in si ga nisem zapomnil, je vrtel točno tako muzko, ki sem jo poslušal leta 2002 in jo poznam še danes na pamet.

Ko se spomin vrne teh nekaj dni nazaj, mi srce vedno zaigra od sreče. Zato mi je bilo dejansko vseeno, ker je burja skoraj odpihnila Chrisa Browna.

Kar je sicer nekatere prizadelo do solz, pa sem jim razložil, da to ni isto, kot če bi odpovedal Backstreet boyse. To bi pa bila tragedija, 90's boy bend ftw.

Imam to grozno navado, da se na morju vedno zbudim ob isti uri, ne glede na to, ali grem spat ob enajstih zvečer ali ob petih zjutraj.

To je ob pol osmih zjutraj. In potem ta nekajdnevna deprivacija spanja name vpliva tako, da se smejim vsemu. Tudi če rečeš dober dan, mi je ful zabavno. Če mi kdo reče, da sem kreten, še dvakrat bolj.

Če je bila poanta tega potovanja v tem, da ustvarjajo neponovljive festivalske spomine, potem nam je na prvem od treh zagotovo uspelo. Zopet je v naši zavesti polno tistih zgodbic, ki nam bodo zabavne še toliko in toliko let.

Danes ustvarjamo spomine prihodnosti. Če jih ne, ta vlak odpelje in se nikoli več ne vrne. Če je bistvo življenja v tem, da nas ne povozi predvidljiv vsakdan, potem vsake toliko potrebujemo vihar v našem življenju.

Takšen, kot se vsakih petnajst let pojavi na morju in skorajda odpihne otok. Zato bomo lahko poznega poletnega večera junija 2031 začeli pogovor nekako takole: »Se spomniš pred petnajstimi leti, ko nas je skoraj odpihnilo iz Paga kot tistega pastirja Chris Browna? Tam smo se imeli pa top.«

Napisal: Jure Marolt

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri