Cosmo obožuje Hokej, Rise in druge divje reči

13. februarja imamo eno samo nalogo: držale bomo pesti za naše hokejiste, ki se bodo na prvi olim­pijski tekmi v dvorani Bolšoj v Sočiju pomerili z Rusi.

12. 2. 2014

Eksplozivno za Cosmo: Miha Verlič, hokejski reprezentant in prvi strelec Olimpije.

Simpatični Mariborčan, ki je bil lani med peterico kandidatov za najboljšega mladega igralca lige EBEL, je hokejsko kariero začel v domačem klubu. V članski konkurenci je za Maribor debitiral že pri petnajstih letih. Leta 2009 se je za dve sezoni preselil na Češko, kjer je oblekel dres kluba Slezan Opava.

Ves čas je bil član slovenske mladinske reprezentance: dvakrat se je zanjo boril na svetovnem prvenstvu do 18 in dvakrat na svetovnem prvenstvu do 20 let. V slovensko člansko reprezentanco je bil vpoklican lani pred svetovnim prvenstvom v Bratislavi. Najučinkovitejšega igralca sezone 2013/2014 v HK Olimpija smo obiskale po treningu v Hali Tivoli.

Kako se ti je zgodil hokej?

Mama mi je kupila prve drsalke, ko sem bil star dve leti. Pri treh sem drsal, pri štirih pa že treniral hokej. Lahko bi rekel, da izhajam iz hokejske družine: oče je vedno ljubiteljsko igral, mama je skrbela, da smo bili vsi tični na trenigu, starejši brat je golman. Spomnim se, da sem šel že takoj na začetku z največjim veseljem na drsališče in to se ni spremenilo.

Nikoli mi ni bilo težko iti na trening, kot tudi nikoli nisem resno pomislil, da bi v življenju počel še kaj drugega. Saj imaš jezen moment, ko si slabo igral in izgubil, a ena sama dobra poteza ti vrne samozavest. Sčasoma se naučiš tudi izgubljati, moraš se, ker so porazi del športa in življenja.

Kako si prišel v Halo Tivoli in v reprezentanco?

V MB sem igral do 17. leta. In čeprav v Mariboru ni neke hude hokejske tradicije, smo bili z mlajšimi dečki celo državni prvaki. Potem nekatere selekcije niso imele dovolj igralcev, kar je bila za nekaj igralcev dobra priložnost za napredek.

S petnajstimi sem tako že igral s člani, dokler nisem šel leta 2009 za dve leti na Češko. Tam sem igral za mladince do 20 let, in ko sem šel na preizkušnjo za člane, se je zapletlo z državljanstvom. Vrnil sem se domov in pristal v Olimpiji. Tu sem lahko napredoval in poklicali so me celo v reprezentanco.

Katera je najboljša stran hokeja?

Hokej je zanimiv in dinamičen šport. Ker se nenehno dogaja, je privlačen tudi za gledalce. Ko na primer gledam nogomet, postanem nervozen: sami favli in premalo hitrosti. Zame je hokej nekakšen ventil. Na ledu sem sposoben odmisliti vse. Ko sem na ledu, sem samo na ledu, tu se počutim svobodnega. Poleg tega pa v tej igri zares uživam. Včasih ves dan prav čakam, da bom šel lahko streljat na koš.

Osebna izkaznica.

Hokej je groba igra, ki zahteva tudi nekaj osnovnega znanja pretepanja, ampak to je del službe. Kakšni pa ste hokejisti zasebno? Punce si rade predstavljamo, da so ti gladiatorji v resnici nežne dušice.

Mislim, da smo potrpežljivi in zelo trpežni. (smeh) Če je treba, znamo stisniti zobe. Tu smo kot velika družina, prijatelji smo. V skupinskem športu ima skupina prednost pred posameznikom – slej ko prej se naučiš dobro razumeti z vsakim soigralcem in ugotoviš, da si zato močnejši. In ker je hokej včasih tudi agresiven šport, smo v zasebnem življenju hokejisti mogoče res nežne dušice, saj vso grobo energijo sprostimo že na ledu.

Kaj ti pomeni nastop na olimpijskih igrah?

Vem, kam grem, to je pa tudi vse. V resnici se še ne zavedam, kakšen dosežek je, če greš kot športnik na olimpijske igre. Ker pa slovenski hokejisti že kar nekaj časa manjkamo na olimpijadi, je to še toliko večja stvar. Zelo sem ponosen, da sem lahko del vsega tega.

In če bi se ti poleg teh uresničile še kakšne hokejske sanje?

 Vsak hokejist sanja o ligi NHL, se pa zavedam, da je izjemno malo možnosti, da ti uspe, kar je uspelo Kopitarju. Ne samo da moraš biti več kot vrhunski hokejist, potrebuješ tudi nekaj sreče. In če bi zares lahko izbiral, se ne bi branil vabila v Pittsburgh ali Toronto. Sploh v Toronto, ker imam rad Kanado, to najbolj hokejsko deželo na svetu, kjer vsi vejo, za kaj gre.

V čem še uživaš tako kot v hokeju?

Včasih sem veliko deskal. Ko sem še igral doma, sem šel po treningu večkrat na nočno smuko na Pohorje. Zdaj tega ne smem več, da se ne bi poškodoval. Za sprostitev po treningih s punco Dalijo pogledam kakšen film ali serijo. Hokej je fizično zelo naporen šport, zato veliko počivam. V prostih mesecih pa rad potujem in se veliko družim z bratom in s prijatelji.

Kaj si rečeš, ko ti ne gre vse po načrtih?

Prepričan sem, da je vsaka stvar za nekaj dobra, pa če se sliši še tako banalno. Vse, kar se ti zgodi, ima svoj razlog, pa če ga v tem trenutku prepoznaš ali ne.

Kaj v življenju največ šteje?

Sproščenost.

Je v življenju še kaj takšnega, kar bi res rad obvladal?

Rad bi obvladal kitaro, ampak se mi dozdeva, da sem vseeno malo bolj talentiran za šport. Če ne bi bil v hokeju, ne bi bil član benda, ampak kakšnega drugega športnega moštva. (smeh)

Ena želja za olimpijado?

Seveda si želim doseči zadetek.

Besedilo: Tina Torelli, fotografije: Helena kermelj&drago cvetanovič; Hvala, Peter Prelc in HZS.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri