Anamarija Lukovac: "Na kaj ciljamo, ko govorimo, da moramo slediti svojemu srcu?"

24. 3. 2016
Anamarija Lukovac (na fotografiji) redno piše za revijo Cosmopolitan. (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

Vse smo že slišale nasvet "Bodi to, kar si!", verjamem, da smo ga vse tudi že dale. Vse vemo, da je res, hkrati pa je jasno, da je samo navadna floskula.

Kako naj bom to, kar sem, če name vpliva toliko od mene neodvisnih pritiskov? Sem produkt vseh vplivov okolja, rezultat mešanice genov mojih staršev, postavitve zvezd na nebu.

Sem izgubljena duša, ki jo na vse strani vlečejo zgolj zunanje sile oglaševalcev, ozkogledne izobrazbe, knjige, ki sem jih prebrala, poti, po katerih sem hodila.

Vse na meni je izredno predvidljivo. Koga bom volila, kaj bom rekla, ko mi bo nerodno, v katero trgovino bom šla najprej pogledat, ko bom potrebovala nove čevlje ...

Če nisem po televiziji nikoli načrtno gledala športa, če je moj odnos do države slabši kot odnos, ki ga imam do sosedovih žlebov, mi bo prav tako dol viselo za zlate medalje ali karkoli že dobijo slovenski zimski športniki.

Če sem se vse otroštvo obkrožala z globusi, atlasi, igrala geografske računalniške igrice in poslušala pripovedi očeta o njegovih potepanjih po svetu, je moja ljubezen do tujih krajev precej predvid­ljiva.

Vse življenje si prizadevam, da bi do potankosti izoblikovala unikatno do kosti resnično mene, nato pa se zavem, da moja igralna palica sploh ni priklopljena na igralno konzolo.

Bi res morala kopati tako globoko in odmakniti vse umetno pridobljene plasti, ki so se skozi leta nabrale na moji osebnosti? Kaj če se uspem dokopati do tja in odkrijem en prazen nič? Počasen utrip srca in neskončno tišino.

Ali pa spremenim svojo definicijo sebe in jo sprejmem z vsemi posodobitvami in programi tujih razvijalcev, virusi in napakami, ki so se naložili name?

Sprejmem, da si želim pisati samo zato, ker sem pred šestimi leti naključno naletela na RPG-forume, tvegam celo, da sem morda v svojem bistvu rasistična, homofobna morilka, ki so jo v zgodnjem otroštvu starši in družba cepili z odmerkom morale.

Na kaj potem ciljamo, ko govorimo o tem, da moramo slediti svojemu srcu, početi samo to, kar resnično izvira iz nas? Morda samo na to, da se ne smemo pretvarjati.

Da se moramo sprejeti v celoti, sprejeti celo to, da smo v resnici lutke in da utegne biti scenarij vnaprej napisan. Da tista naša srčna želja, ko smo jo tako težko odkrile, sploh ni nobeno presenečenje.

A komu mar, imamo srčno željo, pa čeprav je zanjo v resnici kriva mama. Na tem mestu pride na vrsto slavni štiribesedni kliše. Skupaj z njim pa ovire, zopet zunanje. Strah pred velikimi odločitvami, pred neuspehom, pred zavrnitvijo, mnenjem drugih.

Imamo čudovit dan, vse gre tako, kot si želimo, še bolje. Sedemo v avto, na radiu je naša najljubša pesem. Plešemo, pojemo, spustimo okna, veter nam mrši lase. In potem nas ustavi rdeča luč, zraven nas se pripelje avto.

Še vedno pojemo? Dvomim. Zakaj nam je mar, da bi nas neki popoln neznanec videl biti srečne? Pojma nimam, a nam je.

In če situacijo preslikamo na večje platno, kako veliko blokado imamo šele takrat pa kako slab izgovor. Zaradi ljudi, ki prihajajo in odhajajo iz našega življenja, smo pripravljeni spremeniti dele sebe, da bi bili videti bolj dostojni, bolj ustrezni, manj čudaški. Morali bi spremeniti pravila igre. Zamenjati nenapisano pravilo, da je bolj normalno, da se po ulici hodi, in ne pleše.

Mislim, da bodi to, kar si, leti na odkritost do sebe in do drugih. In na pogum, res veliko poguma. Na to, da se za nobeno ceno ne prilagajaš svojim namišljenim občutkom, da drugi od tebe zahtevajo, da si nekaj, kar nisi.

In da čeprav so tvoji občutki morda včasih upravičeni, zvesto zastopaš mešanico svoje naključno ali usodno, pa saj je vseeno, določene osebnosti. Ker se bodo začudeni pogledi okolice kmalu spremenili v eno samo občudovanje.

Besedilo: Anamarija Lukovac

Novo na Metroplay: Filip Flisar iskreno o obdobju, ko je končal kariero: "Bilo je težko …"